Smiljan Indihar, slovenski podjetnik v Nemčiji: Da ljudje ne vidijo pozitivnih rezultatov prejšnje vlade, je nepojmljivo

Smiljan Indihar je svetovljan s prleško dušo in gorenjskimi koreninami. Večino svojega življenja je preživel v tujini, kjer je z znanjem in sposobnostmi ustvaril uspešno podjetniško zgodbo. S svojo velikodušnostjo, modrostjo in pronicljivostjo je naredil vtis na mnoge ljudi. Vedno pa je bil in ostal predvsem Slovenec …

V Nemčijo ste odšli že kot zelo mladi, vendar ste skozi vsa leta ostali zaveden Slovenec ...

Nisem bil tako zelo mlad, star sem bil šestindvajset let … Kar se tiče slovenstva, v Mannheimu, je bil takrat tu slovenski duhovnik, dr. Franček Prijatelj. Ob nedeljah smo imeli svete maše in bilo je enkratno. Na žalost se je ta duhovnik dve leti po mojem prihodu smrtno ponesrečil. Prišel je drug duhovnik, ustanovljeno je bilo tudi slovensko društvo, ki je bilo pod močnim vplivom SZDL, vendar so se stvari precej poslabšale in sem se iz tega kroga umaknil in se povezal z enako mislečimi Slovenci.

Ves čas pa sem se čutil kot Slovenec. Nikoli nisem zaprosil za nemško državljansko. S tem nisem imel v Nemčiji niti najmanjših problemov. Nemška družba je zelo odprta za tujce in za priseljence – posebno pridne in delovne. Ko sem prišel, je bila moja nemščina precej slaba. Zato sem si kupil Grimmove pravljice, ki sem jih kot otrok znal v slovenščini skoraj na pamet in se potem s pomočjo slovarja učil-naučil nemščino. Seveda tudi z veliko pomočjo kolegov.

Kot zanimivost, tudi vaša žena, ki je Nemka, se je tekoče naučila slovensko …

(smeh) Ja, bolj prleško.

V Nemčiji ste po nekaj letih ustanovili lastno podjetje, ki zelo uspešno posluje še danes. Kakšni so bili začetki?

Glavni razlog je bil ta, da je podjetje, pri katerem sem bil zaposlen, svoj sedež iz Mannheima preselilo v 32 km oddaljeni Worms. Tja še ni bilo avtoceste in pot je trajala skoraj uro v eno smer. To sem občutil, kot da s kanglo nosim vodo v morje. To je bil impulz, zaradi katerega sem se odločil in leta 1974 ustanovil podjetje. Sicer je bil to slab trenutek, kmalu po tistem se je zgodil naftni šok. Iz veliko naročil smo padli na nič skoraj preko noči.

Torej ste se že takrat srečali z recesijo. Kaj ste storili?

Preusmerili smo se na druga področja in vse skupaj nekako zvozili. Začeli smo proizvajati specialna elektronska vezja in krmiljenje. Potem pa je podjetje dobro zaštartalo, do danes.

V Sloveniji gre ogromno časa in energije za birokracijo. V Nemčiji je, kar se tega tiče, neprimerljivo lažje.

Torej ste že takrat zaznali trende v gospodarstvu. V Sloveniji ste mnogim ljudem pomagali do uspeha v podjetniških vodah. Kako bi primerjali slovensko in nemško podjetniško okolje?

V Sloveniji gre ogromno časa in energije za birokracijo. V Nemčiji je, kar se tega tiče, neprimerljivo lažje. Samo primer. Ko sem dal pred leti v Sloveniji doma inštalirati cisterno za tekoči plin za ogrevanje, sem moral poiskati firmo, ki ima koncesijo za polaganje plinskih cevovodov. Ko so to naredili, je moral priti še nekdo drug, ki je izvedel kontrolo, in v tretje je moral priti še en »oberšpecialist« iz plinarne, ki je izdal dovoljenje za dovoz plina. Če ima v Nemčiji nekdo koncesijo, mora biti sposoben zagotoviti celotno storitev ali pa te koncesije nima!

Drugi primer: poznam šiviljo, ki ni našla zaposlitve in se je odločila odpreti s.p. V sosednjem mestu je bil na trgu božični sejem. Bila je na tem sejmu in bila je »osrečena«  z obiskom tržne inšpektorice. Tržna inšpektorica je po pregledu šiviljine dokumentacije »ugotovila«, da nima dovoljenja »za prodajo izven poslovnih prostorov«! Dobila je kazen – več tisoč EUR!  Zaprla je s.p. in se prijavila na zavod za zaposlovanje.

Vsakemu vladarju mora biti namreč jasno, da denar, ki pride v državno blagajno, ne pride iz drugega sveta, ampak iz gospodarstva.

Tretji primer je dvojno knjigovodstvo, ki otežuje poslovanje in ne služi ničemer drugemu kot izgubljanju časa. Je pa vstopnica za davčne inšpektorje, da »po njihovi presoji ugotavljajo«, ali knjigovodstvo je ali ni popolno.

Kaj bi mogla po vašem mnenju Slovenija narediti, da postane gospodarsko uspešna dežela? Kaj nam manjka?

V Nemčiji je konstanca zakonov dolga. Ne glede na to, kdo je na oblasti. Preden se nekaj spremeni, se o tem javno razpravlja in šele potem vlada odloči, ali gre v spremembo ali ne. Za vsak zakon se naredi analiza, kaj to gospodarsko pomeni, koliko to stane, in komu sploh koristi …

Politika dela za ljudi in za gospodarstvo in ne obratno. Vsakemu vladarju mora biti namreč jasno, da denar, ki pride v državno blagajno, ne pride iz drugega sveta, ampak iz gospodarstva. Zaradi tega je pomembno, koliko ljudi dela v gospodarstvu, koliko pa je državnih uslužbencev. Z ozirom na sodobno računalniško tehniko, ki je danes vsem dostopna, se čudim, da je čedalje več državnih uslužbencev.

Kako bi primerjali slovenski in nemški karakter?

Težko vprašanje. Velikokrat sem se vprašal, kakšna substanca je avstrijski Muri. Kajti v tem trenutku, ko gredo Slovenci čez Muro in se zaposlijo v Avstriji, je vse super in se dela in ni vse samo težko … do Mure pa je večno jamranje.

Kaj bi se lahko Slovenija naučila od Nemčije?

Ne vem, če se to da naučiti. Tako smo se navadili, da država plača. Razumem vse tiste, ki se znajdejo v težki situaciji, ampak cel kup ljudi je, ki so po poklicu brezposelni. Ali so po poklicu socialni problem. In to brez sramu. Če pa ti na zavodu uredijo delo, pa je 500 m predaleč. Veliko pove tudi terminologija. V Nemčiji te nihče ne vpraša, kje si v službi. Ampak, kje delaš?

Dokler se ta naravnanost ne popravi, ne vem … to je izven mojega razumevanja … ne bi rad dajal nasvetov.

Mnogi politiki te ljudi tudi izkoriščajo za neke svoje politične točke in dokler oblast ne spremeni svojega odnosa do tega, verjetno ne bo bolje …

Koliko ima Slovenija samo teh nevladnih organizacij, ki ne delajo nič drugega, kot mešajo meglo. In vse te so prisesane na državnem vimenu.

Veliko pove tudi terminologija. V Nemčiji te nihče ne vpraša, kje si v službi. Ampak, kje delaš?

Kako je v Nemčiji z NVO-ji?

V Nemčiji je tako, da če so trije na kupu, je to že društvo. So veliki ljubitelji društev in karkoli ti pade na pamet, gotovo obstaja za to društvo. V Nemčiji obstajajo registrirana društva in neregistrirana društva. Če registriranemu društvu nakažeš donacijo, lahko ta znesek odbiješ od letne dohodnine in za ta znesek ne boš plačal dohodninskega davka. Če pa donacijo nakažeš neregistriranemu društvu, pa se tega ne da davčno upoštevati.

Se pa morajo društva večinsko preživljati sama, s prispevki … brez javne podpore. Organizacije torej obstajajo zaradi neke dejanske potrebe in interesa in ne zaradi sebe in par plačanih služb.

Kakšno je stanje medijev v Nemčiji?

Imajo vse. Levo, desno, ultra desno, ultra levo … Vse je zastopano. Spremljam skoraj vse medije. Če eden kvasi prevelike norosti, preverim, kaj pravijo drugi. Če si hočeš ustvariti celovito sliko, moraš poslušati različne strani. Mediji ne skrivajo, kaj so. Če je medij desni, veš da predstavlja desni zorni kot, in isto pri levih. Jasno je, da je Zeit bolj desen, Süddeutsche tudi, Spiegel bolj lev … Druga stvar so gospodarski časopisi kot WirtschaftsWoche. Tam pljunejo po levih in po desnih. Odvisno, kdo je proti kapitalu (smeh).

V Sloveniji je problem, ker se večinski mediji imajo in se predstavljajo kot neki nadpolitični in objektivni, so pa izrazito levi.

Spremljam skoraj vse medije. Če si hočeš ustvariti celovito sliko, moraš poslušati različne strani.

Kaj je v Sloveniji boljše kot v Nemčiji?  

Podnebje in pecivo. Nemci sploh nimajo kremšnit (smeh).

Kako ste v Nemčiji na začetku devetdesetih doživljali slovensko osamosvojitev?

Ko sem slišal, da je Slovenija na poti osamosvajanja, sem poklical v Kranj mojega bratranca, da mi je po faksu poslal novo slovensko zastavo. Ker je to bilo črno belo, je barve napisal. Potem smo iz neke rjuhe naredili zastavo. Moja žena je poklicala policijo, da imamo v Mannheimu na glavnem trgu shod in smo informirali Nemce o osamosvojitvi in zbirali podpise v podporo. Od ljudi smo dobili izjemno pozitiven odgovor – da ima vsaka dežela pravico iti po svojih poteh.

Ko je bila Slovenija napadena od armije, smo imeli prireditev, najprej samo Slovenci, pozneje skupaj s Hrvati v Bonnu. Povabili smo vse nemške vodilne politike, zelene, rdeče, črne in rumene. Vse štiri stranke so prišle in njihovi vodilni so imeli tudi govore in prav vsi so obsodili napad na Slovenijo. Bilo nas je gotovo več kot 3.000. Potem sva se z eno hrvaško gospo dogovorila, da napiševa protestno pismo in ga dava jugoslovanskemu veleposlaniku (v Bonnu je bila ambasada). Policija je dovolila, navezala stik z ambasado, ampak le, če lahko imamo njihovo spremstvo. Veleposlanik je bil Boris Frlec, Slovenec. Osebje iz ambasade je vse prikrito snemalo. Seveda pismo ni imelo efekta, je bilo pa simbolna gesta.

Največji hendikep Slovenije, da po osamosvojitvi ni bilo lustracije, kot so to naredili Poljaki, Čehi, Slovaki …

Pozneje so bile demonstracije tudi v Stuttgartu, Mannheimu … priključili so se nam tudi Kosovarji.  Zbirali smo tudi denar za Slovenijo in Hrvaško, ki je šel za tiste potrebe, ki so bile najbolj akutne.

Kaj pa pozneje? Po osamosvojitvi?

Največji hendikep Slovenije je, da po osamosvojitvi ni bilo lustracije, kot so to naredili Poljaki, Čehi, Slovaki …

Slovenski komunisti in komunisti nasploh so bili dresirani, oni imajo svoj besednjak. Vodstvo Kučana je nepretrgano do danes in vse te lutke, ki prihajajo na oblast, vse to je požegnano ali forsirano iz teh krogov. Gre za vedno isti stil. Velika napaka je bila, da je prva SKD vlada s Peterletom na čelu vzela k sebi svetovalce, ki so bili podtaknjeni. Kot Mencinger, Bohinc … in podobni, ki so potem Peterleta vrteli po svoje. Zveze komunistov ni bilo več, ampak vsi ti »pokvariši«, kot jim rečem, so se priključili novim strankam in jih kmalu prevzeli. Peterle tega ni videl in tudi priključitev Drnovškovi vladi je bila napaka. Ni bilo jasne opredelitve, kaj je sprejemljivo in kaj ni. Janšo je zrušil Peterle z Depalo vasjo.

Dlake na jeziku pa nimate …

Res je, to je malo DNK. Moja babica, ki je kot neporočena, sama vodila veliko kmetijo, je bila znana po tem, da je znala reči bobu bob. Kmalu po drugi svetovni vojni je šla iz svoje vasi s konjem v Ljutomer na občino urejat neke papirje. Ker so novi uradniki delali počasi, jim je rekla, naj pohitijo, saj se boji, da ji bo konj, ki ga je pustila spodaj, odšel po svoje. Vprašali so jo, če nima hlapca, da bi ji pazil konja.

Odgovorila je: »Kako bom imela hlapca, če pa ste zdaj vsi hlapci zaposleni na občini!«

Teden dni je bila v zaporu zaradi teh besed.

Kaj bi se po vašem moralo zgoditi v devetdesetih?

Stare kadre bi morali odstraniti s položajev. To smo zamudil in uspeli so in se zelo razpasli. Nova vlada je bila naivna. Bili so preveč presrečni nad osamosvojitvijo, da so sedaj oni vladarji ... Jaz sem na to opozarjal, rezultat tega pa je bil, da so me vrgli iz SKD-ja.

V samem začetku je nemška CDU in CSU ponujala SKD politično šolanje. Udeležil se ga je samo Tomaž Kunstelj, ostali so to ignorirali. Narobe si je misliti, da si pamet pojedel z veliko žlico in da se ti ni treba več nič naučiti. Če tako misliš, je bolje, da se posvetiš predvsem igranju orglic.

Vidite danes v kateri stranki potencial?

Na vsak način sem postal občudovalec Janeza Janše. Pred prevzemom njegove kratke vlade je bila brezposelnost velika, danes pa iščejo ljudi, ki bi želeli delati, z lučjo ob belem dnevu.

Narobe si je misliti, da si pamet pojedel z veliko žlico in da se ti ni treba več nič naučiti.

Kako pa komentirate aktualno vlado?

Nimam besed. Da je slovenstvo tako neumno, občutim kot osebno žalitev. Da ljudje ne vidijo pozitivnih rezultatov prejšnje vlade, je nepojmljivo. Mednarodni svet jih vidi, mi pa jih ne vidimo. Za Slovence je vrhunec sreče, da leva vlada naredi 2. maj za dela prost dan. Videti je, da slovenski mediji ljudi naplahtajo z lažmi in polresnicami in jaz ljudem tega ne zamerim … zamerim jim pa, ker ima danes vsak možnost, da na internetu in drugje pogleda drugi del resnice. Ne vem, ali je to lenoba ali brezbrižnost ali nagon črede …

Torej imajo mediji pomembno vlogo pri politični situaciji pri nas?

Absolutno! Mediji v Sloveniji so v glavnem enosmerna cesta. Primer: na blejskem strateškem forumu je bilo lani, ko je bil na oblasti Janša, 17 tujih državnikov, zdaj jih je bilo 5. Lani je bila to novica na tretji strani, sedaj pa na prvi in svetovni prodor.

So pa uspeli svoje laži o tem, kako zelo preganjani in cenzurirani so, prodati v tujino.

Pred dobrim letom so imeli na ZDF prispevek o stanju medijev v Sloveniji. Predstavljeno je bilo skrajno pristransko. Da se vse cenzurira, sankcionira ... Napisal sem protestno pismo urednici zunanje politike. Odgovorila mi je, da je to vse preverjeno. Ugovarjal sem, da če tatu naročiš naj napiše poročilo o svojem poštenju, bo z veseljem napisal o svoji nedolžnosti. Če pa hočeš razbrati resnico, moraš vprašati tudi ljudi na drugi strani, tiste, ki so bili okradeni.

Da ljudje ne vidijo pozitivnih rezultatov prejšnje vlade, je nepojmljivo. Mednarodni svet jih vidi, mi pa jih ne vidimo.

Večinski mediji danes v Sloveniji niso veliko drugačni od tistih časov, iz katerih je tisti pripetljaj, ko je Terček v svoji kontaktni oddaji vprašal gledalca, če ve, kdaj je umrl tovariš Kardelj. Gledalec je odgovoril, a ga je prehitel zvonček, ki je označeval potek časa. Novinar je vzkliknil: »Žal prepozno!« Dve leti ga ni bilo nikjer več videti na televiziji.

Kaj pa Evropa? Kam gre?

Močno levo. Razlog? Šestnajst let Merklove je bilo predolgo. Vseskozi je imela v koaliciji rdeče. Obljube rdečih, kjerkoli, so vedno neskončne. Kako bo fajn, kako bo pošteno … bil sem vse prej kot navdušen nad zelenimi. Moram pa priznati in dvigniti klobuk pred sedanjo zunanjo ministrico in gospodarskim ministrom, ki sta iz vrst zelenih. Vidi se, da govorita iz prepričanja in srca. Vidijo naprej in so presegli neko zgolj zeleno ortodoksijo. To so ljudje za politiko.

Vse to so gibanja, ki morajo biti. Tudi če obstaja nacionalistična stranka, ni to nobena nevarnost. To obstaja v večini držav in to zato niso nacionalistične države. Norcev je povsod zadosti. Nevarno je le, če to postane državna doktrina.

Kako komentirate podražitve energentov?

To je absurd. V Nemčiji s tem težijo od jutra do večera. En novinar sprašuje drugega za mnenje, ne eden ne drugi pa nimata pojma. Gre za napihnjen balon. Gre za špekulacije trgovcev z energenti.

Petrol družbe se kopajo v bajnih dobičkih. Družba, kot je Shell, ne kupuje vsak dan nafte, ampak imajo letne ali večletne pogodbe. Smo talci teh družb. Zakaj pri tem sodeluje politika, pa je drugo vprašanje.

Rešitev energetske krize?

Opažam, da ljudje zadnje čase vozijo veliko počasneje – več prihranijo. In to je edini pravi odgovor na to krizo. Da vsi začnemo živeti bolj počasi. Ni treba, da novembra jemo izraelske jagode. Ne pa da se na veliko govori, kaj in koga bo država subvencionirala. Naftne družbe pa se kopajo v bajnih dobičkih. Družba, kot je Shell, ne kupuje vsak dan nafte, ampak imajo letne ali večletne pogodbe. Voda Drave se gotovo ni podražila. Elektrika pa se je! Smo talci teh družb. Zakaj pri tem sodeluje politika, pa je drugo vprašanje.

Kaj bi se v Sloveniji moralo zgoditi za politično normalizacijo?

Čudež.

Verjamete v čudeže?

Ja, ker pravijo, da je upanje zadnje, ki umre!  Mladim je treba odpreti oči, da pretehtajo, kaj so lepo zveneče obljube in kaj je realnost.