Slovenska državljanstva sedaj tudi za tiste, ki Slovenije ne najdejo niti na zemljevidu?

V Sloveniji se pripravlja nova sprememba zakona - tokrat je na vrsti zakon o državljanstvu. Spremembe gredo v smer, da bi športnik lahko dobil slovensko državljanstvo brez tega, da sploh kdajkoli živi v Sloveniji. Po trenutni zakonodaji mora v Sloveniji prebivati vsaj eno leto, kar športnim zvezam omogoča, da v Slovenijo privabijo nekatere tuje športnike, ki sicer tukaj ne bi želeli živeti.

Sedaj bo očitno drugače, zato poglejmo, kaj glede zahtev po bivanju pri nas pravijo mednarodne športne panožne zveze.

Kot pogoj za pridobitev državljanstva Rokometna reprezentanca zahteva eno leto bivanja v neki državi, hokejska 16 mesecev, smučarska in odbojkarska 2 leti, nogometna pa kar 5 let. Edina, ki pravi, da je državljanstvo dovolj in da zato ni treba živeti v državi, je košarkarska zveza. Prav slednja si tega zakona tudi najbolj želi.

Sem navijač slovenske košarkarske reprezentance, saj njene zmage in poraze doživljam kot svoje. Zelo dolgo že spremljam agonijo glede iskanja nadarjenega visokoraslega centra, ki ga nimamo že od časov Nesterovića in Brezca.

Vsi poznamo pot ameriškega košarkarja Ariela McDonalda, ki je za Slovenijo igral le eno evropsko prvenstvo ter jo nato, obogaten z državljanstvom EU, popihal daleč stran.

Državljanstvo EU odpira vsa vrata

A menim, da ga ne smemo iskati v tujcu. Od njih je namreč težko in naivno pričakovati, da bodo državljanstvo vzeli zaradi časti in pripadnosti Sloveniji. Vsi zelo dobro poznamo pot ameriškega košarkarja Ariela McDonalda, ki je za Slovenijo igral le eno evropsko prvenstvo ter jo kasneje, obogaten z državljanstvom EU, popihal daleč stran.

Prav to državljanstvo je za mnoge, predvsem neevropske športnike glavni magnet nastopa za neko reprezentanco države članice EU. Z njim lahko potem brez statusa tujca igrajo kjerkoli v Evropi. McDonald, rokometaš Rutenka in hokejist Reddick so v Sloveniji igrali več let, pa so po prejemu državljanstva prav tako odšli ob prvi priložnosti. Kako lahko pričakujemo, da bo kaj drugače z nekom, ki Slovenije ne najde niti na zemljevidu, kaj šele, da bi jo obiskal ali tukaj živel vsaj del svojega življenja?

Novi zakon naj bi sicer predvidel tujčevo zavezo, da za reprezentanco igra daljše obdobje, a v praksi je nemogoče nekoga prisiliti v igranje, če tega noče ali ne namerava. Zakaj bi torej tujec, ki jo bo prej ali slej popihal, odžiral mesto mlademu slovenskemu centru, ki morda ni toliko nadarjen, a vsaj s srcem in borbeno igra za svojo državo?

Nekoč smo v reprezentanci lahko bili brez tujcev, danes potrebujemo enega, jutri bomo potrebovali pol ekipe.

Uspeh na račun tujcev: cilj posvečuje sredstva

Če je nekoč veljalo, da gre prav pri športu za tiste prave meddržavne boje, gre danes le še za uspeh in denar. Igranje za svojo državo, tudi če za sendvič in pivo, je bila nekoč čast. Danes je uspeh tako pomemben, da ga želimo doseči tudi na račun tujcev, ki jih implementiramo v reprezentanco.

Nekoč smo se zgražali nad rokometno reprezentanco Katarja, češ da ima veliko tujcev, danes nameravamo isto početi sami. Nekoč smo v reprezentanci lahko bili brez tujcev, danes potrebujemo enega, jutri bomo potrebovali pol ekipe. Tako kot današnja družba zelo hitro sprejema multikulturnost in mešanje naše kulture z navadami od drugod, tako tudi v športu kaj hitro tuje postaja boljše in vredno rekrutiranja.

Je torej za reprezentanco pomembno, koliko je uspešna ali to, koliko je slovenska? Sam zelo težko navijam za tiste naše športne predstavnike, ki ne kažejo pripadnosti, pa četudi so uspešni.

Predlog novega zakona je po mojem mnenju nepravičen tudi do vseh tujcev, ki v Sloveniji bivajo deset let, da lahko prejmejo državljanstvo. Mi pa ga sedaj želimo dati tujemu športniku, ki ga v Sloveniji nikoli ni bilo. Narobe svet.