Sindikalni izlet v sončno Ljubljano

»Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja«, so si prepevali včeraj stavkajoči šolniki. Pri tem, da povprečna plača slovenskega učitelja Slovenijo umešča na lestvici OECD-ja ravno med vedno slavljeno Švedsko in Francijo. Branimirju Štruklju je potrebno priznati, da ima vsaj eno kompetenco, ki jo briljantno izkorišča v svoj prid – vodenje ljudi za nos v njihovi popolni zaslepljenosti.

Sodelovanje politikov

Sindikati imajo dolgo zgodovino boja za pravice delavcev. Vendar današnji shod je bil pljunek na to dediščino, saj je oblast pri tej »stavki« celo sodelovala. Kakšen je to sindikalni boj, če predstavniki vseh treh vladnih strank preko video nagovora sporočijo svojo podporo stavki? Če oblast podpira stavko, zakaj je potem stavka sploh potrebna. Kdo pa ovira dvig plač, če ne ravno aktualna oblast? Prvovrstna farsa.

Kakšen je to sindikalni boj, če predstavniki vseh treh vladnih strank preko video nagovora sporočijo svojo podporo stavki?

Kot češnja na vrhu torte pa se vodja glavnega odbora SVIZ pohvali, da jim je župan Janković zagotovil topel čaj. Sindikati torej imajo za 285 avtobusov, da pripeljejo svoje stavkajoče člane v Ljubljano, ampak za strošek čaja se gredo pa ponižati pred ljubljanskega župana, ki je ravno tako del oblastne strukture, ki zaposluje šolnike. Oz. če privzamemo današnjo retoriko, jih izkorišča. Daleč so ta slovenska mafijska združenja od sindikalnih bojev.

Folklora brez rešitev

Zahteve policistov, zdravstvenih in šolskih delavcev so postala folklora slovenskih sindikatov, če jih že moramo tako imenovati. Vendar v tej predstavi se skriva veliko PR-ja in realno malo sprememb za tiste, ki s svojo plačo ne morejo preživeti.

Govoriti v isti sapi o strežnici z mnogo leti delovne dobe v UKC, ki se mora skozi mesec prebiti s 470 € plače in učiteljem začetnikom s še enkrat višjo plačo, je preprosto ogabno. O suženjstvu lahko prepeva samo prva, drugi se lahko o tem uči le iz učbenika.

Na koncu v kvazi pogajanjih med dediči salonskih komunistov na oblasti in dediči kaviar komunistov v sindikatih potegnejo ta kratko ravno tisti na dnu plačilnih lestvic. Višje v prehranski verigi javnega sektorja pa že poskrbijo zase z raznimi dodatki in podobnimi nezakonitimi dejanji, tako kot so bili tega navajeni v prejšnjem sistemu.

Na koncu v kvazi pogajanjih med dediči salonskih komunistov na oblasti in dediči kaviar komunistov v sindikatih potegnejo ta kratko ravno tisti na dnu plačilnih lestvic.

Storitveni in upravni javni sektor

Javni servis, kot so medicinske sestre in učitelji, imajo tako plačo, ker proračun za plače v javnem sektorju zažira lepo število uradnikov, ki so sami sebi namen. Veliko od njih je le del plačevanja političnih uslug med slovensko tranzicijsko mafijo vseh barv. In tam je treba začeti redčiti porabo javne uprave. Ne pri storitvenem, vendar pri upravnem delu javne uprave.

Junaka, ki bi odprl to gnojno jamo, slovenska politika še ni videla. Morda zato, ker glede na število zaposlenih v javni upravi, ni vrag, da nima v širšem sorodstvu vsaj koga, ki bi ga s tem spravil ob službo. Prihodnji družinski dogodki bi bili potem sila neprijetni. Tako država tone dalje, saj namesto, da bi na ladji zamašili luknje, z lončki politične korektnosti in mafijskega kupčkanja samo odmetavamo pljunke vode čez krov.

Šolniki so si včeraj unovčili svojo sindikalno članarino za lep skupinski izlet v sončno Ljubljano. Sindikalisti pa so se s to stavko tudi uradno vključili v parlamentarno volilno kampanjo.

Od vsega skupaj so na koncu dneva imeli največ gostinci in trgovci v centru Ljubljane. Tako se je delno uresničila vsaj tretja kitica internacionale, saj »delavcu…pripada vsa oblast«, da je izdal tisti davčno potrjeni račun za kavo z mlekom.