Sakralna umetnost v primežu moralne presoje

Dilema o sprejemljivosti javnega prikazovanja umetniških del avtorjev, ki se jih oprime slab sloves, ni nova. V primeru laičnih stvaritev se zdi, da je ta dilema v postmodernem času vse manj pomembna oziroma je praktično ni več. Tako in tako je dovoljeno vse. Strožjim merilom pa je očitno postavljena sakralna umetnost. Upravičeno?

Oče ostaja oče, tudi če zakrivi zločin. Duhovni oče ostaja človek, tudi če stori strašno dejanje. Ne opravičujemo njegovega slabega dejanja, a ga kot človeka še vedno sprejemamo. Sprejemamo pa ga ne zato, da bi opravičili njegova slaba dejanja, ampak da bi mu pomagali pri spreobrnjenju. Zavrnimo greh, ne zavrnimo grešnika. Tako je duhovnik, urednik in publicist Božo Rustja ob prvih informacijah glede domnevnih spornih dejanj Marka Rupnika v začetku leta 2023 komentiral pismo bralke revije Ognjišče. Ta se je kot mnogi namreč znašla v dilemi, ali ob domnevnih prestopkih še slediti naukom Marka Rupnika, občudovati njegove mozaike in brati njegove knjige, kot je to počela pred tem.

Pred podobno dilemo so se očitno pred tedni znašli tudi v francoskem romarskem središču. Škof v Lurdu in Tarbesu Jean-Marc Micas je pojasnil, da s prekritjem Rupnikovih mozaikov izražajo gostoljubje vsem gostom. Prav Lurd je namreč kraj, kamor prihajajo številne žrtve zlorab, da bi poiskale tolažbo in ozdravljenje. Njihova stiska naj bi bila zaradi Rupnikovih mozaikov prav na tem kraju še večja, je poudaril škof.

Umetnost ali avtor? Kdo presoja o tem, kaj je moralno? Ali se z istim vprašanjem dotaknemo vseh umetnikov? Preberite.