Rafko Irgolič (4/6): Pionir Slovenske popevke Bled 1962

Pevca Rafka Irgoliča kar preveč povezujemo s kavbojskimi pesmimi, še posebej z večno zeleno skladbo Moj črni konj. Pri tem pa pozabljamo, da je bil, vsega spoštovanja vreden, zdaj več kot enaindevetdesetletni Rafko tudi tisti pevec, ki je leta 1962 nastopil na prvem festivalu Slovenska popevka na Bledu. 

O zgodovini našega prvega tovrstnega festivala je zgovorno knjigo napisal Vladimir Frantar. Dal ji je naslov po eni od popevk – Enkrat še zapoj. Naslov je seveda simboličen in v nekem pogledu tudi izzivalen. Prve slovenske popevke so bile zapete tisočkrat in še vedno niso pozabljene. Kar je dobro, nikoli ne odide v pozabo. 

Nastopi na Slovenski popevki 

Mladi rod, še posebej tisti, ki jih iz povsem nerazumljivih razlogov napada jugonostalgija, verjetno ne upošteva tega, da je bila slovenščina v nekdanji veliki državi popolnoma potisnjena v kot. Pa ne samo pri vojakih, kjer so bila vsa povelja izrečena v neobstoječem jeziku – srbohrvaščini. Tudi v glasbenem pogledu nas je vse bolj preplavljala glasba južnih, tako imenovanih bratskih narodov, pri tem pa so imeli prav festivali popevk eno najpomembnejših vlog. Če smo se hoteli obdržati tudi v glasbenem pogledu, je bil festival slovenskih popevk tako rekoč nuja. 

Ob tem je imel Rafko Irgolič posebno srečo. Moških pevcev je primanjkovalo, Rafko pa je bil že zelo zgodaj znan in priljubljen pevec. Gospod Frantar je zapisal: 

»Rafko Irgolič se je uvrstil med najbolj priljubljene pevce naše zabavne glasbe predvsem zaradi lepega, žametnega, hrepenečega glasu, zaradi simpatičnega podajanja, pa nežnosti in skromnosti, ki sta bili značilni za njegovo interpretacijo ter celostno osebnost.« 

Rafko Irgolič je na Slovenski popevki nastopal štiri leta zapored – od 1962 do 1965. O vseh štirih Rafkovih pionirskih nastopih je kronist Frantar zapisal: 

Preberite - kaj je zapisal Frantar in še druge zanimivosti.