Pravni zasuk v zgodbi o diskriminaciji zavoda Živim ob odstranitvi njihovega oglasa z ljubljanskega avtobusa

Odmevna zgodba samovoljne odstranitve oglasa zavoda Živim v podporo življenju z avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa je stara že dobra tri leta, a še vedno ne do konca razčiščena.

Upravno sodišče je namreč na pritožbo javnega podjetja Ljubljanski potniški promet odpravilo odločbo Zagovornika načela enakosti, ki je v ravnanju LPP-ja prepoznal diskriminacijo, ter jo vrnilo v ponovni postopek.

Po mnenju sodišča trčenje pravice zavoda Živim do izražanja mnenja preko oglaševanja in pravice LPP-ja do svobodne gospodarske pobude zagovornik načela enakosti ni dovolj dobro razčistil, kot tudi ne, za katero obliko diskriminacije gre.

V zavodu Živim so nad odločitvijo upravnega sodišča razočarani in menijo, da je sodišče zadalo udarec pravici do izražanja. 

Decembra 2018 smo na Domovini prvi poročali o potezi javnega podjetja Ljubljanski potniški promet (LPP), ki je na spletni poziv aktivista Domna Saviča izvedlo predčasno odstranitev oglasa v podporo odločitvi za življenje nerojenega otroka z mestnega avtobusa, ki ga je naročil zavod Živim.

Zagovornik načela enakosti je v potezi LPP-ja in podjetja Media bus, od katerega je LPP zahteval odstranitev oglasa, prepoznal diskriminatorno ravnanje.

V odločbi je obema domnevnima kršiteljema predlagal poravnavo na način, da na avtobus LPP ponovno namestita odstranjene oglase. Podjetje Media bus se je s predlagano poravnavo strinjalo, LPP pa je predlog o sporazumni rešitvi zadeve zavrnil kot nesprejemljiv ter se odločil odločbo izpodbijati na upravnem sodišču.

LPP: Oglas je vzbujal nestrpnost, zato smo ga odstranili

LPP je v tožbi argumentiral, da so odstranitev oglasa zahtevali na podlagi pogodbenega določila z Media busom, ki pravi, da le-ta ne sme omogočiti oglaševanja, ki bi bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi, moralo, ali bi vzbujalo kakršnokoli nestrpnost.

V LPP trdijo, da je oglas zavoda Živim vzbudil negativen odziv in nesoglasja med uporabniki javnega prevoza oziroma v javnosti sprožal nestrpnost, razlog za odstranitev pa je bil “izključno v preprečevanju nestrpnosti in zagotavljanju zadovoljstva uporabnikov.”

Kot dokaz, da je oglas povzročil nestrpnost, pa so v LPP navedli nestrpne reakcije na spletu, kar je bilo zanje dovolj, da so po zgornjem pogodbenem določilu oglas umaknili.

V LPP so v svoj bran dodali, da ker gre za javni prevoz, ki je za uporabnike bistvenega pomena, jim želijo zagotoviti “popolnoma nevtralno okolje – to je okolje, v katerem uporabniki niso izpostavljeni stališčem, ki utegnejo biti v nasprotju z njihovimi osebnimi prepričanji.”

Poudarili so še, da je pravica zavoda Živim omejena tudi s pravicami LPP, natančneje s pravico do svobodne gospodarske pobude.

Sodišče: Napačna uporaba materialnega prava

Tričlanski senat Upravnega sodišča je argumentaciji LPP-ja pritrdil. Navedli so, da gre v zadevi za kolizijo dveh nasprotujočih si pravic: pravico zavoda Živi!m do izražanja mnenja preko oglaševanja v javnosti in svobodnega izpovedovanja prepričanj ter pravico javnega podjetja LPP do svobodne gospodarske pobude.

Ker kolizija teh pravic in vprašanje, katera oblika diskriminacije je podana v zadevi, v postopku pred Zagovornikom načela enakosti nista bili zadostno razčiščeni, je sodišče zadevo temu organu vrnilo v ponovno odločanje z navodilom, da preveri, ali je mogoče šlo za posredno diskriminacijo zavoda Živim, pri čemer naj pri tehtanju kolizije pravic uporabi relevantne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

Odvetnik Zavoda Živim: Ugotovitev sodišča, da naj bi sporočila zavoda Živim vzbujala nestrpnost, je napačna

Odvetnik zavoda Živim Tomaž Pisk je ob tovrstni odločitvi upravnega sodišča izpostavil, da pravica do svobode prepričanj in sporočanja obvestil ter idej spada v okvir 9. in 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

“Zavod Živ!m vodi legitimno dejavnost pomoči in podpore ženskam, kar želi sporočati tudi v javnosti. Ugotovitev Upravnega sodišča, da naj bi sporna oglasna sporočila Zavoda Živim vzbujala nestrpnost, je napačna. Zavod Živ!m se v pridružuje stališču Zagovornika načela enakosti, izraženemu v njegovi odločbi, da vsebina oglasov ni izražala nobene nestrpnosti in je prinašala pozitivno sporočilo, saj Zavod nudi pomoč ženskam v stiski.”

“Zavod Živim verjame, da spoštovanje človekovih pravic in kakovostno varstvo pred diskriminacijo predstavljata osnovni vrednoti demokratične družbe, ki bosta zaščiteni tudi v ponovljenem postopku pred Zagovornikom načela enakosti, po potrebi pa tudi pred slovenskimi in tujimi sodišči,” še dodaja Pisk.

Nekaj nastrojenih tvitov dovolj za umik oglasa?!?

Ali je vsebina oglasa Zavoda Živim (na desni), ki je bil odstranjen z avtobusa LPP-ja, res problematična v smislu, da vzpodbuja nestrpnost?!?

Tako so pri izpodbijanju odločbe Zagovornika načela enakosti, da so zavod Živim diskriminirali, trdili v LPP in se naslonili na nekaj žaljivih komentarjev oglasa na Twitterju. Ti so bili po njihovo dovoljšen razlog za odstranitev oglasa in, začuda, jim je posredno pritrdilo celo sodišče.

Še bolj bizaren detajl iz sodbe je, da trditev o različni obravnavi oglasa za življenje otroka ter oglasa veganskega združenja za življenje prašiča, ki je na avtobusu lahko ostal, po mnenju sodišča ne vzdrži. Ta o prašiču namreč ni spodbudil nestrpnih reakcij in je zato lahko obstal, preberemo v sodbi.

Kaj pravzaprav ta logika pomeni? Da če bi nekdo na spletu spustil tvit ali dva proti oglasu, ki podpira vegetarijanstvo, bi LPP po njihovi logiki zahteval tudi odstranitev tega, ker pač “spodbuja nestrpnost”? In navsezadnje, a ne bi na ta način lahko kdorkoli z nekaj interesa ali žilice po nagajanju dosegel serijsko umikanje oglasov z ljubljanskih avtobusov?!?

Kakorkoli, o diskriminaciji zavoda Živim zaradi promocije svojih prepričanj bo s strani Zagovornika načela enakosti odločeno še enkrat. In skoraj prepričani smo, da LPP ne bo popustil in da se, če mu odločitev ne bo všeč, ponovno obeta postopek pred upravnim sodiščem.

Kakorkoli se bo ponovni postopek razpletel, pa je pomembno, da zavod Živim pri razčiščevanju tega vztraja do konca, do zadnje razpoložljive pravne instance. V resnici gre namreč za daljnosežnejše vprašanje, kot se morda zdi na prvi pogled.