Ponarejanje zgodovine je bilo vedno nevarno

Nedavna sojenja Karadžiću, Krkoviču in Šešlju imajo zelo velik pomen. Pred našimi očmi in za naš denar nekateri skušajo ponarediti zgodovino. Manipuliranje z zgodovino pa je bilo vedno zelo nevarno početje.

Osvoboditev Vojislava Šešlja pred mednarodnim sodiščem v Haagu, iz katerega se najbolj norčuje prav Šešelj, je odmevala po vsem svetu. Posebej v Bosni in na Hrvaškem. Ne pa v Sloveniji in Srbiji, kjer se je zdelo skorajda kot da gre zadeve z Daljnega Vzhoda. Za slednjo je neodmevnost logična, saj bo Šešelj, ki v Haagu velja za tako bolnega, da so ga iz pripora že davno bili poslali domov, nastopil na bližnjih parlamentarnih volitvah.

Ker še vedno glasno govori, da je ideja Velike Srbije nesmrtna, je seveda močna konkurenca. Pa čeprav so se njegove obljube, da se bo kopal v srbskem morju pri Zadru, izrodile in Srbom prinesle največjo izgubo teritorija in življa. Samo pod Turki je bilo huje. Prav Šešelj, Karadžić in Milošević so Srbijo v očeh zgodovine naredili za agresorko in poraženko.

Prav Šešelj, Karadžić in Milošević so Srbijo v očeh zgodovine naredili za agresorko in poraženko.

Da so v Haagu, tako kot v Bruslju, odločitve vedno politične, je jasno. Zato Haag ni postal srbski Nuerenberg, čeprav bi glede na zgodovinsko krivdo Nemčije za drugo svetovno vojno to lahko postal. Tako kot je Nemčija z nacionalističnim hujskaštvom svojih voditeljev zanetila vojno po vsem svetu, je Srbija naredila v državah nekdanje Jugoslavije. Tu bi morali reči amen. A žal tega ne moremo.

Vojna, ki se nas ne tiče?

V Sloveniji že vse od zmage v osamosvojitveni vojni opažamo obnašanje samovšečne izolacije. Kot da se nas vojna dogajanja na Balkanu ne tičejo več. Posebej v medijih. Zato je Slovenija dovolila srbski JLA, da na predvečer najbolj krvavih bojev na Balkanu, tja odpelje vojaško opremo in orožje iz slovenskih vojašnic. Tudi s tistim orožjem je potem srbska vojska pobijala Bošnjake in Hrvate.

Samovšečni izolaciji se je pridružilo zmanjševanje pomena osmosvojitvene vojne. Minorizaciji je sledilo omaloževanje. Pred sodišči se proti agresorjem ni zgodilo praktično nič, spomnimo se samo agresorskega poveljnika, ki se je gotovo smejal pravosodni neučinkovitosti Republike Slovenije. A to isto pravosodje se z velikim medijskim pompom le malce zatem spravi na enega od tvorcev in poveljnikov slovenske zmagovite vojske.

Pred sodišči se proti agresorjem ni zgodilo praktično nič, a to isto pravosodje se z velikim medijskim pompom le malce zatem spravi na enega od tvorcev in poveljnikov slovenske zmagovite vojske.

Kje je ponos ob vojaški zmagi?

Vojaško zmago Slovenije, ki je zaradi razmeroma nekrvave vojne v civilizacijskem smislu izjemen dosežek, bi vsaka druga država povzdigovala do neba. Ponos je namreč tisti, ki dviguje samozavest. In samo s ponosom bomo hlapčevski kompleks spremenili v zmagovalnega.

Medijsko norčevanje iz osamosvojitvene vojne in ignoriranje dogodkov, ki agresorje Slovenije v mednarodni skupnosti razgaljajo kot agresorje, je ponarejanje zgodovine.

Šešelj in nekateri slovenski novinarji imajo eno skupno lastnost. Ignorirajo zgodovino in hujskajo.