Peter Opeka v Celju: Če bi vedel, kaj bo nastalo, bi s prvim letalom zbežal z Madagaskarja (video)

Veliki slovenski misijonar Peter Opeka, ki kot duhovnik lazarist že skoraj 50 let deluje na Madagaskarju, se te dni mudi na obisku rodne Slovenije. V petek zvečer je gostoval v Celju, kjer je v pogovoru z ravnateljico Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanjo Ozvatič.

Spregovoril je o svojem delu, neverjetnih razlikah v življenju tu in tam, o begunski krizi in še marsičem. 

Opeka je uvodoma priznal, da je bil ob prihodu v domovino resnično ganjen: »Čutim, da imam slovenske korenine. Čutim, da prihajam v kraj, ki mi je domač, kljub temu, da sem tukaj, v Sloveniji, bil samo dve leti,« je dejal in omenil slovensko pesem Slovenec sem, s katero so ga pozdravili pevci. »Na Madagaskarju pa poznajo pesem 'Malgaš sem'. Vsak narod ima rad svojo narodnost, svojo zgodovino, svojo pripadnost, ker je to njegova identiteta,« je poudaril.

Iz kakšnega in v kakšen svet je Opeka prišel? Iz sveta, kjer se ljudje preživljajo iz dneva v dan, v svet, ki jih, misijonarje, ko se soočajo s težavami in pridejo v Evropo, popolnoma prevzame, da rečejo: »To ni normalno – da je severna polobla naše Zemlje tako bogata, južna pa tako revna. Ne da se primerjati, ne da se povedati, kako revno nekateri ljudje, družine, otroci živijo. Zame je včasih na Madagaskarju skrivnost, kako te družine sploh preživijo,« je dejal Opeka, a dodal, da je tamkajšnji svet hkrati tudi bogat – to se kaže v medsebojnem življenju, kako si znajo pomagati, kako so veseli brez velikih stvari, kako skromni so.

Misijonar je nato spregovoril o določenih delih svoje življenjske poti. Po 15 letih na Madagaskarju je bil hudo bolan, pestilo ga je kar sedem parazitov, hkrati pa je bil tedaj na oblasti diktator, mnogi ljudje so bili ubiti. Hotel je iti domov in prositi za sobotno leto, vendar je Misijonska družba lazaristov želela, da za tri leta tam prevzame vzgojo bogoslovcev, kar je vendarle sprejel. Že prvi teden novega dela pa ga je močno pretresel pogled na smetišče, mimo katerega je šel in kjer se je stotine otrok teplo za smeti. Ostal je brez besed, ponoči ni mogel spati in je sredi noči pokleknil pred posteljo in rekel: »Gospod, pomagaj mi, da nekaj naredimo za te otroke.« Naslednji dan je šel k njim, sedel k pogovoru s tam živečimi odraslimi in jim dejal: »Sem duhovnik, misijonar. Če imate radi svoje otroke, sem vam pripravljen pomagati.« In rekli so, da jih imajo radi. Bolj so mu zaupali tudi, ker je bil misijonar, saj so siti vseh obljub politikov, ki se nikdar niso izpolnile. 

Tam na smetišču, sede na tleh, se je začelo gibanje Dobrih prijateljev. »Če bi tedaj vedel, da bo to postala skupnost 30.000 ljudi, bi s prvim letalom zbežal z Madagaskarja. A Božja previdnost daje vsak dan, vsak teden, vsak mesec, vsako leto nove moči.« Opeka je nadaljeval s pripovedjo o izjemni rasti skupnosti, tako da imajo danes le v njihovih šolah skoraj 20.000 učencev. Od tega jih je 11.500, ki vsak dan jedo obrok riža v Akamasoi. »Kdo nam daje ta denar za riž? Slovenija. Slovenci,« je dejal in požel bučen aplavz. 

Ne denar, ljubezen je naredila Akamasoo

Z voditeljico pogovora sta naslovila tudi težave, ki jih poznamo pri nas – npr. tako pogoste duševne stiske mladih. Opeka je poudaril, da imamo tu izobrazbo, imamo denar, a ta dva ne prinašata sreče. Ni bil denar tisti, ki je postavil Akamasoo, ampak ljubezen, vera, zaupanje. Večkrat je denar tudi odklonil, kadar so mu ga ponujali iz Evrope, da bi si pridobili vpliv in besedo pri tem, kako naj bi delali, je dejal. 

Večkrat sem se odpovedal denarju, večkrat sem rekel ljudem, ki so mi hoteli pomagati, da bi mi zvezali roke, da želim imeti manj denarja, ampak mir, ker potrebujem mir. Če mi vi hočete z denarjem podkupiti in da boste iz Evrope nam ukazovali, kako moramo delati, tega denarja ne sprejmemo. Saj mi vemo, kako je treba delati, imamo ideje in znamo misliti, skupaj znamo poiskati rešitve za vse probleme. 

Človek potrebuje cilj, smisel, in smisel ni le pridobiti več denarja. Ko je hodil po Franciji in videl sindikate, ki so protestirali, jim je dejal: »Če hočete več denarja, imate prav. Ampak zakaj vi, kot delavci, ne delite svojega denarja z delavci v Afriki, ki dobijo samo po dolar in pol na dan?«

Tam nimajo veliko denarja, ampak delajo, želijo delati, si med seboj pomagajo in molijo. Tukaj pa je, kot bi izgubili kompas, kot da ne vemo, zakaj smo na svetu. Tu smo zato, da ljubimo in smo ljubljeni, da delamo dobro, pravi misijonar.

Evtanazija ni rešitev, temveč poraz

Kaj pa spremembe v Evropi glede odnosa do življenja – uvajanje samomora z medicinsko pomočjo, umori nerojenih otrok ...? »Mislim, da je v Sloveniji dovolj dobrih, modrih ljudi. In kristjani vemo, da je življenje življenje, da evtanazija ni rešitev, ni cilj, ampak poraz.« Na Madagaskarju te težave ni, ljudje hočejo živeti, pravi, teh težav v svojem okolju sploh ne pozna.

Peter Opeka, ki sam prihaja iz družine beguncev – njegova starša sta morala po vojni bežati v Argentino – je spregovoril tudi o vprašanju migrantov. Poudaril je, da so Slovenci, ko so prišli v Argentino ali Kanado, tam delali, se vživeli in tja prinesli moč, vero, ideale – šli so zaradi idealov, ne zaradi kruha. »Ko je bila v soboto na radiu slovenska oddaja, s slovenskimi pesmimi, je bila dve uri tišina v tišini ... bolelo jih je, da so morali iti,« je dejal o svojih starših. In glede beguncev – zakaj jim ne pomagamo tam, kjer so, v Afriki, na Madagaskarju? Tudi oni imajo radi svojo domovino, svoj narod, a morajo od tam iti, ker nimajo dela, nimajo prihodnosti,« pravi.

Kako konkretno lahko vsak izmed nas pomaga? Opeka je pozval predvsem, naj pomagamo misijonarju, ki ga poznamo iz svoje župnije ali škofije – Slovenija jih ima trenutno okoli 40. Ob tem je omenil še krizo duhovnih poklicev, ki je na Madagaskarju ne poznajo.

Za konec je veliki misijonar spregovoril o pričakovanju božiča in dejal, da pri njih ne postavljajo jaslic le s figuricami, ampak s svojo mladino, otroki, že cel mesec pripravljajo prizor Jezusovega rojstva, ki ga mnogi pridejo gledat. Ni nobenih prigrizkov in peciv, jé se kot ponavadi, a praznujejo s pesmijo, z veseljem. Božič je zanje duhovni praznik, še poudari Opeka.

Kratek izsek s pogovora si oglejte v spodnjem videu portala Celje.info: