Pedro Opeka: "Ljudi vzgajamo v zavedanje, da so del družbe in imajo v družbi tudi odgovornost."

V času, ko poteka trikraljevska misijonska akcija, objavljamo pogovor z misijonarjem slovenskih korenin, ki deluje na Madagaskarju, Pedrom Opeko. Rojen v Argentini slovenskim izseljencem, a že 52 let deluje na Madagaskarju, kjer je ustanovil organizacijo Akamasoa – dobri prijatelji, ki pomaga ljudem, da se izkopljejo iz revščine in si povrnejo človekovo dostojanstvo. Zaradi izjemnega dela je bil večkrat že nominiran za Nobelovo nagrado za mir, ki je sicer še ni prejel, je pa prejemnik več drugih priznanj. Največje priznanje zanj pa so nasmejani obrazi otrok, s katerimi je ves čas obdan.

V prvem delu intervjuja smo spregovorili o Akamasoi, njenem delovanju, pravilih, uspehih, njegovem poslanstvu, vzgoji in nasledstvu, pa tudi odnosu do politike.

Drugi duhovniki in misijonarji se pred vami v glavnem niso ukvarjali s socialnim delom. Kje ste dobili navdih, da ste zapluli v drugo smer, začeli reševati otroke s smetišča in postavili na noge organizacijo Akamasoa?

Ideja prihaja iz evangelija, iz Jezusovega življenja. Jezus je živel med ljudmi, najbolj revnimi. Tudi pomagal je najbolj revnim. Prišel je, da nas odreši vsega. Začenši s prenovitvijo duha. Ampak duha ne moreš prenavljati, če nimaš poskrbljeno za najbolj osnovne potrebe. Če nimaš kaj jesti, nimaš stanovanja, nisi hodil v šolo, se ne moreš zdraviti, nimaš vode, prijateljev, če si izključen iz družbe.

Tak človek je izgubljen, je pozabil, da ima dostojanstvo. Kako mu boš govoril o duhu? Socialno delo je vhod, da pridem do duha tega človeka, ki mu želim povedati, da je tudi on del človeštva in da ga Bog ljubi.

Ko ljudje vidijo, da jih imam za sebi enakopravne, jim pomagam, se z njimi pogovarjam, imam rad njihove otroke, jim dam jesti, šolo, zdravstveno oskrbo, se v njih prebuja tisti duh, ki jim daje vedeti, da imajo dostojanstvo, tako kot vsi drugi ljudje. Ampak tega nisem izbral kot neko strategijo. Ker sem želel živeti evangelij, je to prišlo samo po sebi.

Gre za pravila, ki smo jih ustvarili skupaj z našimi prijatelji brezdomci, da lahko skupaj živimo. Nisem jim jaz dal pravil, skupaj smo jih izglasovali.

Poleg mene je na Madagaskarju še pet Slovencev, Janez Krmelj, Tone in Stane Kerin, Jože Adamič in Jani Mesec. Vsak od njih dela na svojem področju in oni delujejo po manjših mestih, jaz pa delujem tukaj v velemestu. Skrajna revščina, beda, pomanjkanje solidarnosti, bratstva, medsebojne pomoči, vse to je v velemestu, kot je Antananarivo, še bolj vidno. Tukaj vsak rešuje sebe in s tem se vsi še bolj pogrezajo v revščino. Izhod iz revščine je namreč v tem, da delujemo skupaj.

Tako je zrasla Akamasoa. Nehote. Ko sem leta 1970 prišel na Madagaskar, sem mislil, da bo čez deset let vse urejeno. Leta 1989 je nastala Akamasoa in prepričani smo bili, da do leta 2000 ne bo več potrebna. Zdaj smo pa že v petem desetletju od začetka. Čeprav nisem imel namena ostati v Antananarivu, sem še vedno tu.

Po vseh teh letih še vedno pobirate ljudi s smetišča?

Ljudje so še vedno na smetišču, ampak njihovi otroci so pa že v šolah. Dokler bo smetišče, bodo ljudje hodili tja. Plastiko, železo, aluminij in še marsikaj, kar tam dobijo, lahko prodajo za denar, da imajo kaj za kuhati. Tam najdejo oglje, ki jim ga potem ni treba kupovat. Ni pa na smetišču več sto družin naenkrat. Tudi mi pa ne moremo pomagati vsem.

Poleg tega se ljudje, ki prihajajo k nam, zavedajo, da pri nas veljajo delo, disciplina in medsebojna pomoč, če želijo biti del skupnosti. Nekateri rajši prosjačijo po mestu, kot da bi delali, in ti se bojijo priti k nam.

Kakšni so pogoji, ki veljajo za tiste, ki se želijo pridružiti Akamasoi?

Prvo pravilo je delo. Vsi odrasli morajo delati, vsi otroci pa morajo obvezno hoditi v šolo. Poleg tega dvojega morajo sprejeti naša skupna pravila. Gre za pravila, ki smo jih ustvarili skupaj z našimi prijatelji brezdomci, da lahko skupaj živimo. Nisem jim jaz dal pravil, skupaj smo jih izglasovali.

Če spolnjujemo to, verjamem, da lahko vsakdo premaga revščino. Z delom, izobrazbo in pravili, ki veljajo za vse. Ta v glavnem določajo, da se med seboj spoštujemo, da se ne krade, goljufa, pretepa, ponižuje.



Nikogar ne vprašate, če je kristjan ali ne?

Ne. Tega nismo nikoli nikogar vprašali.

Akamasoa šteje zdaj že približno 40.000 ljudi, to je toliko, kot jih živi denimo v celem Celju. Kako vzdržujete red v tako veliki skupnosti?

40.000 ljudi je tudi s tistimi, ki v Akamasoo prihajajo od zunaj. Skupaj z nami živi 30.000 ljudi in to ni lahko. Ko človek dobi delo, se postavi na noge, potem pride skušnjava, da pa morda te družbe ne potrebuje več, da lahko neha spolnjevati pravila in tako dalje. Od tukaj naprej pa potem prideš do kraje, pijančevanja, prostitucije, mamil. Tako kot v vsakem mestu.

Bogu hvala imamo po vaseh redne mesečne sestanke in vse probleme zaenkrat še obvladujemo. So pa ti problemi tukaj, pred tem si ne smemo zatiskati oči. In nekaj sto naših fantov je tudi v zaporu. Ampak 18.000 jih imamo pa v šolah. Ko primerjamo ti dve številki, smo vseeno lahko zadovoljni. V mestu so ta razmerja bistveno slabša.

Gre v glavnem za otroke staršev, ki so pili, uhajali v mesto in se niso trudili. Ko me vidijo, se mi sicer klanjajo in pretvarjajo, da spolnjujejo pravila, v resnici pa jih ne.

Kaj se zgodi s tistimi, ki pravil ne izpolnjujejo?

Če se zgodi posilstvo, gre krivec v zapor. Če so se tepli z noži in je bil kdo ranjen, potem gredo ven. Nikogar ne damo kar na cesto. Takšnemu človeku ponudimo, da za tri mesece vzame v najem eno hišo v mestu, v tem času pa si potem mora poiskati delo. Nekaj, česar tudi sploh ne toleriramo, je prodaja mamil. Človek, ki prodaja mamila, na dolgi rok ruši naše mesto, ubija našo mladino. Pred takimi se moramo braniti.

V resnici se on sam izključuje. Mi nikogar ne sprejmemo v skupnost z namenom, da bi ga kasneje vrgli ven. Če upošteva pravila in spoštuje našo skupnost, lahko ostane v njej do konca življenja.

Se še vedno širite? Še vedno gradite nova naselja?

Dokler bomo imeli prostor, se bomo širili. Zdaj se zdi, da se bomo počasi morali začeti širiti v višino.

Kako izberete, kje boste zgradili novo naselje in kdo bo živel v teh hišah?

Glede tega, kje bomo gradili, se mi zdi, da je to občutek, nekakšen talent, ki mi je prirojen. Moj oče me je nekoč vprašal, kje sem se naučil zidati mesto. Pa sem mu odgovoril: »Pri tebi, ata.« Pa je rekel, da je on delal samo posamezne hiše. Ampak v celem življenju jih je pa naredil veliko. Pa je imel samo par delavcev, mi pa imamo tukaj na tisoče ljudi in smo lahko naredili več hiš. Ampak ata se je še vedno čudil.

Brez tega, da bi se naučil zidati pri očetu, in čuta za skupnost, tega sem tudi pridobil v družini, prek molitve, evangelija, bi bilo težko. Mama je vedno odprla vrata, če je kdo trkal nanje, in rekla, da moramo vedno deliti, ker so vedno ljudje, ki so bolj revni od nas. Od nje sem se učil usmiljenja, pomoči revežem in molitve.  Oče pa mi je dal zgled dela, poštenosti in vztrajnosti. Ko je dal besedo, jo je tudi držal.

Čemu v šoli dajete največji poudarek? Kaj je tisto najpomembnejše, kar mora vzgoja dati človeku?

Vzgoja je to, da ljudi prepričaš, da spoštujejo drug drugega, da znajo živeti drug z drugim, imeti smisel za skupno dobro, solidarnost. Pred nekaj tedni sem govoril učiteljem in učiteljicam. Približno 600 jih je bilo. Poudaril sem, da so najprej vzgojitelji, potem šele učitelji.

Pomembno je, da otrok poleg matematike, fizike, kemije razume, da je duh tisti, ki naredi človeka, da nas samo resnica lahko povezuje, da skupaj živimo in napredujemo. Jezus je rekel: Samo resnica vas bo osvobodila. Ko vidim kakšnega fanta, ki tako živi, ga takoj povabim k nam, da pride za učitelja, tudi če ga v tistem trenutku ne potrebujem. K sreči so še ljudje, ki so pravični v duhu, ampak se jih ne dobi na trgu.

Kako pa poteka vzgoja za družino v Akamasoi?

Tukaj je za ljudi glavna stvar potomstvo, družina je drugotnega pomena. Pogosto pa se ne zavedajo, da mora otrok, potem ko je rojen, tudi jesti in je treba zanj skrbeti, ga zdraviti, ko je bolan. Pomembno je vzgajati, da ljudje razumejo, da je otrok milost, pa tudi, da razmišljajo in imajo toliko otrok, kolikor jih lahko vzgojijo, več kot toliko pa ne.

Tudi o spolnosti se pogovarjamo v šoli. Ko sem s fanti, večkrat udarim po mizi in rečem: Če smo fantje ustvarjeni za to, da izkoriščamo dekleta, potem sem jaz najbolj neumen človek na svetu, ker sem zamudil vse [ker je kot duhovnik zavezan celibatu. op. a.] Vzgoja za spolnost je še kako potrebna. Jaz sem jo dobil v svoji družini. Če bi bil deležen argentinske vzgoje, zagotovo ne bi postal duhovnik, ampak bi tako kot večina drugih lovil dekleta.

Kako se po letih truda pozna vzgoja Akamasoe?

Rezultati se vidijo, ampak mi nikoli nismo zadovoljni. Veliko energije posvečam učiteljem, da jih predramim. Če se vsi potrudimo, gremo med ljudi, bo nastalo nekaj velikega. Ljudi vzgajamo v zavedanje, da so del družbe in imajo v družbi tudi odgovornost. Imajo tudi pravice, ampak tudi odgovornost. Odgovornosti pa se včasih ne zavedamo.

Odgovorni smo za skupno dobro. Ko delaš za skupno dobro to prinaša tudi veselje, ker se zavedaš, da pomagaš drugim.

Recimo odgovornosti za otroka, ki smo mu podarili življenje, za družino, ki jo ustanoviš, za delo, ki ga opravljaš. Odgovorni smo za skupno dobro. Ko delaš za skupno dobro to prinaša tudi veselje, ker se zavedaš, da pomagaš drugim. Nekateri radi samo kimajo in ne naredijo tega, kar bi morali. Če bi se vsi zavedali svoje odgovornosti, ne bi bilo nikjer več revežev, ne na Madagaskarju ne v Sloveniji. Nikjer.

Ker pa radi rečemo, naj vsak poskrbi zase ali pa da gre za politične probleme, ki se nas ne tičejo, temu ni tako. Pa vendarle gre za naš problem.

Po petdesetih letih se včasih sprašujem, kako to, da sem se tako usidral v te probleme, ki so »politični problemi, socialni problemi«. Ampak kje sem v resnici? Med najbolj revnimi, tistimi, ki jih nihče ne posluša, nihče ne sprejme, nihče ne spoštuje. Tistimi, ki nimajo nobene možnosti, da bi trkali na vrata župana, kaj šele ministra ali predsednika. Za te ljudi delam, ker si za zgled jemljem, tako kot drugi misijonarji, Jezusa in njegov evangelij.

V kolikšni meri je Akamasoa finančno samozadostna? Koliko ustvari s svojimi delavnicami in drugim delom, koliko pa je odvisna od pomoči iz tujine?

Približno v 40 % smo neodvisni, v 60 % pa smo odvisni od pomoči iz tujine.



Imate kakšno vizijo, kakšna bo Akamasoa po Pedru Opeki, kaj se bo zgodilo s to organizacijo, ko nekoč opešate?

Vsi me to sprašujejo. Že od tretjega leta delovanja Akamasoe naprej. Zdaj delujemo 33 let in še vedno me vsi sprašujejo, kaj bo potem. Življenje se bo nadaljevalo.

Karizmo, ki mi jo je dal Bog in sem jo potem v sebi odkril, predati naprej. To mora vsakdo odkriti v sebi. Potem lahko zaživiš, tvegaš, zbereš pogum, da braniš reveže. Tukaj na Madagaskarju sem tujec, pa sem si upal kritizirati državo, njene predsednike. Ko je takratni predsednik pred petnajstimi leti rekel, da na Madagaskarju ni več revščine, sem glasno povedal, da tukaj je revščina in da je vsako leto hujša. Takrat me je hotel izgnati iz države, ker je moja izjava prišla na prve strani časopisov, pa si me ni upal izgnati.

Pa vzgajate kakšne naslednike?

Mislim, da lahko največ naredim s tem, da dam dober zgled. Tudi Bog ni nikdar nikogar prisilil, da mu sledi, veruje, da moli. To je odgovornost in odkritje, ki ga dobiš preko evangelija, molitve, vere in največ preko ljubezni. Tega ne morem nikomur vsiliti.

To ne deluje tako, da bi jaz zdaj kot profesor rekel, prvi korak je to, drugi korak je ono in tako dalje. To moraš odkriti v svoji notranjosti. To je dar, ki sem ga sam sprejel. In mislim, da ima veliko ljudi ta dar. Nekateri tvegajo in nekaj naredijo, drugi pa si rečejo, da je bolje, da so tiho, in nikomur s tem ne stopijo na žulj.

Jezus je imel pogum, da je povedal resnico, tudi kritično, farizejem in pismoukom. Seveda jih je motilo, zaradi česar so se ga odločili pospraviti. Jezus se je tega zavedal in je vseeno šel v Jeruzalem. Njegovi učenci se tega niso zavedali in so se med potjo pogovarjali, kdo bo največji med njimi. In Jezus jim je nato povedal, da mora biti tisti, ki bo največji, vsem služabnik.

Tudi jaz svojim sodelavcem večkrat povem, da nisem kakšen direktor, voditelj, ampak njihov služabnik. In potem jih vprašam: Ko sem vas poklical za to delo, kaj ste potem vi? In vsi rečejo, da so služabniki. Upam, da bodo tako rekli tudi, ko mene ne bo več zraven. Včasih rečem celo, da sem suženj, ampak ta beseda jih pa zelo zaboli.

Sodelavcem se trudim dajati dober zgled, ki ga lahko potem posnemajo. Skozi vse leto imamo sestanke, pogovore, premišljevanja, v katerih se pogovarjamo o vsem. Tako skupaj čistimo naše poslanstvo. Po toliko letih bo že šlo naprej. Bog že ve, kako bo šlo naprej, in verjamem, da bo šlo. Podoben problem je s papežem. Ko se en papež poslovi, že Sveti Duh poskrbi za to, da se izbere novega.

Na Madagaskarju vas poznajo praktično vsi. Gotovo skuša kdo na račun vašega imena tudi profitirati. Kako se upirate takim poskusom?

Ko za kakšnega izvem, tistega opozorim, da je moje delo Božje delo, delo za skupno dobro, ne pa nekaj, v čemer bi iskali profit. Če bomo skupaj delali, nihče ne bo umrl od lakote ali ker ne bi imel zdravstvene oskrbe. Če bomo skupaj delali kot skupnost. Če pa nimaš dovolj vere in ljubezni, zaupanja, se začneš zanašati na svoje sposobnosti, denar, se ločiš od skupnosti. Ta skušnjava je prisotna v vsakem človeku.

Vsake štiri sekunde zaradi lakote umre en človek, ob vsej hrani, ki je je več kot dovolj in se je preveč celo zavrže. Ker ni skupnosti. Do tega spoznanja moramo enkrat priti, da smo vsi odgovorni za vsakega otroka na svetu, da ne umira in da lahko študira. Ne vem, koliko časa ali koliko stoletij je še treba, da bomo vsi to sprejeli.

Kakšen pa je vaš odnos z malgaško politiko? Pri tako veliki organizaciji brez tega verjetno ne gre …

S temi ljudmi skušam biti v bratskih odnosih, kar pa ne pomeni, da sem tiho. Povem, ko je treba kaj povedati. Skoraj vsako leto imam priložnost, da spregovorim s predsednikom. Imava kakšnih 45 minut, ko sva sama. Takrat mu povem, kar si mislim. To, kar mu povem, mu dam tudi napisano na list, da ne pozabi.

Vidi, da mu te stvari povem s spoštovanjem, kot prijatelj, brat, in ne nekdo, ki bi mu rad samo solil pamet. On je predsednik in kot takšnega, ki je izvoljen, ga jaz spoštujem. Zadnjič, ko sva govorila, je bil najprej tukaj pri maši. In sem mu rekel, da je pravkar bil pri obhajilu in je prejel Kristusa, tako kot jaz. Torej sva brata. In oba delava za isto ljudstvo. On kot predsednik, jaz kot misijonar. Torej moramo delati skupaj.

Politiki, ki pridejo na oblast z goljufijo, lažjo, zaradi denarja in preko denarja, zagotovo niso občutljivi za revne ljudi. Pa bi v prvi vrsti morali skrbeti prav zanje. Pravi predsednik bi moral biti garant za vsakega državljana, posebej še tistega najbolj na robu družbe, da dostojno lahko živi.



Vas je že kdo nagovarjal, da bi sami kandidirali za predsednika?

Marsikdo. Celo na zidove so že pisali takšne grafite, in po radiu. Ampak vedno rečem, da bom ostal duhovnik, Kristusov učenec. Prav je, da sem, kjer sem. Ta poklic sem si izbral, da živim evangelij, da pričujem z življenjem, z dejanji, ne samo z besedami, in da pomagam najbolj revnim.

Kako ohranite ponižnost, da vas ne prevzame napuh, posebno še, ko se gibate med različnimi vplivneži, včasih tudi takšnimi bolj pokvarjenimi?

Preko vere, sledenja Jezusu. Jezusova ponižnost je tisto, kar me najbolj prepriča, da je dejansko bil Božji sin. Njega skušam posnemati v ponižnosti. To ne pomeni biti strahopeten, tih, sramežljiv ali boječ. Pomeni braniti resnico in dostojanstvo bratov, sester, še posebej otrok, ne pa se delati glavnega.

Ljudje vedo, kdaj govoriš iz srca, po evangeliju, kdaj pa samo po neki učenosti. Lahko izbiraš lepe besede in izpadeš strokovnjak, ampak to ni Jezusov pristop. On je govoril tako preprosto, da so vsi razumeli.