O perfekcionizmu in idealih

Nisem več prazna in ne polnim praznine z oblačili in modnimi dodatki (pre)dragih znamk. Ne občudujem več jaht, ki se vozijo mimo moje terase na morju, in nimam več potrebe, da bi dopust preživljala tako. Nimam potrebe po eksotičnih potovanjih nekam daleč. 

A še pred dvema letoma je bilo drugače. Občudovala in zavidala sem tistim, ki so si lahko privoščili »idealen« dopust, npr. v modernih hotelih, na jahtah, v oddaljenih krajih ali samo boljših apartmajih. Zdelo se mi je, da bi denar, če bi ga imela, vse rešil.

Slika »idealnega« dopusta

Nenehno sem iskala in si ustvarjala sliko »idealnega« dopusta. Z oprezanjem za drugimi (v svetu in na spletu) sem vedno našla nekaj boljšega od tega, kar sem si lahko privoščila. Nikoli ni bilo dovolj dobro. Nikoli. Tudi ko sem izbrala sobo, apartma, sem si pokvarila dopust in iskala, kaj ni v redu, ter idealizirala druge sobe ali apartmaje. Tako sem si sama ustvarjala nezadovoljstvo in posledično nisem uživala v dopustu. Vedno sem bila z mislimi in željami drugje in nisem znala uživati, ceniti tega, kar imam. Z glavo sem bila v pričakovanju prihodnosti, zato sem ostajala nezadovoljna v sedanjosti. 

Posledično sem bila pogosto nezadovoljna z izbiro, ker sem vedno videla, kaj boljšega bi lahko izbrala, kaj bi si lahko privoščila, če bi imela denar. Danes spoznavam, da nič ne bi rešil. Z njim bi si lahko privoščila še tako idealne stvari, a bi bila še vedno prazna. Občutka praznine namreč ni mogoče napolniti z materialnim. Občutka osamljenosti ni mogoče napolniti z besedami. 

Umetnost življenja

Nimam potrebe po polnjenju tišine z besedami. Ker je tišina polna in lepa. Lahko sem z njo. Nimam potrebe lepšati, popravljati sebe in sveta okrog sebe. Izjemen je tak, kot je. Lahko sem taka, kot sem. 

Pred osebnim nemirom mi ni treba več bežati v delo, družbo. Ni ga.  

Ni mi treba več delati projektov, da bi se dokazala sebi in drugim. Ne delam več za pohvale in potrditve. Lahko ustvarjam in prispevam. Ne prispevam zato, da bi karkoli pričakovala. Dajem in prejemam. 

Ni mi treba več teči skozi življenje, lahko hodim. Ni mi treba prebrati vseh knjig, da bi vedela. Lahko sem tukaj in zdaj, mirna in se slišim. Slišim, kaj me pokliče: enkrat pisanje, drugič urejanje nove spletne strani inštituta, likanje, nov projekt, kuhanje ... To je zame svoboda. 

Nimam potrebe po polnjenju tišine z besedami. Ker je tišina polna in lepa. Lahko sem z njo. 

Ne čakam pravega trenutka. Ker čakanje na pravi trenutek, pravo stvar, na pravi način ubija, hromi. Umetnost življenja je videti izjemnost in priložnost ne glede na okoliščine, v katerih smo. 

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 156, str. 51.