Namesto nagrade za pogum in izvrstno novinarsko delo so se spravili nad sodnika Radonjića in novinarja Možino

Zajem posnetka: arhiv oddaj RTV Slovenija. Vir: twitter

Sodnik Zvjezdan Radonjić in novinar Jože Možina bi s svojim pogovorom v oddaji Intervju, predvajanim pred kakim mesecem, morala zakuhati afero. Takšno, ki bi zdramila slovensko javnost, vključno s politiko, pravosodjem in predvsem mediji. Takšno, ki bi koga odnesla, in ki bi v svojem epilogu zadostila pravici.

Komentarju Roka Freliha lahko v avdio obliki prisluhnete na dnu teksta

Pa se ni zgodilo nič, vsaj v tej smeri ne. Verjamem, da sta sogovornika imela namen osvetliti določen vidik družbene in politične realnosti, ki naj bi bil sicer tabu. Zato so vodilni mediji poskrbeli, da je tabu tudi ostala in je bila oddaja kar se le da neodmevna, Možina in Radonjić pa sta sama postala žrtvi montirane afere.

Radonjića so mediji v javnosti že samega po sebi predstavljali kot kontroverznega, celo neprimernega za delo. Po svojih besedah je doživljal ogromne pritiske med opravljanjem svoje sodniške dolžnosti. Tokrat pa se je na udaru znašel še Možina. Kaj sta torej zagrešila?

Zvjezdan Radonjić se je uprl temu, da je sodstvo podrejeno kriminalu belih ovratnikov in globoki državi. Možina pa je kriv, ker mu je omogočil, da je to rekel javno.

Koga varuje Ilinka Todorovski?

Radonjić je javno povedal, da se je uprl “modusu v sodstvu”. Uprl se je torej temu, da je sodstvo podrejeno kriminalu belih ovratnikov in globoki državi. Ker noče, da Slovenija postane država tipa Gvatemala, je rekel. Možina pa je kriv, ker mu je omogočil, da je to rekel javno. Da, prav ste prebrali. Ker je svoje novinarsko delo opravljal korektno in je botroval razkritju stvari, ki jih drugi nočejo, ne smejo ali pa se jih bojijo razkriti, je kriv. Tako vsaj meni varuhinja pravic gledalcev RTVSLO, Ilinka Todorovski ter, presenetljivo ali ne, večina v programskem svetu RTV Slovenija, ki je poročilo varuhinje sprejela

Slednja Možini očita enostranskost, omogočanje nepietetnih izjav in podobne nesmisle. Sodnik se je namreč izrecno zavzel za svojce pokojnega, enostranskost pa je v pogovoru z eno osebo nekako pričakovana. Trdim, da je dr. Možina v resnici naredil več za objektivnost in uravnoteženost slovenskega medijskega prostora kot večina ostalih novinarjev; mogoče je bil celo prvi, ki je Radonjiću omogočil dostojno predstavitev svoje plati zgodbe, ki je bila doslej v medijih dobesedno izbrisana, ali pa je bil on sam predstavljen kot “bad guy”. Tedaj gospe Todorovske ni bilo niti slišati. Toliko o nepristranskosti. Sprašujem se, čigava varuhinja je v resnici Ilinka?

Ob takšnih nepravilnostih, celo krivicah, bi bilo pričakovati, da bodo slovenske novinarske organizacije bile plat zvona; če se ne sme objavljati resnice, kaj se potem lahko? Pa od nikogar nič. Možini se je v bran javno postavila le Manica J. Ambrožič, sicer pa ni bil deležen kakšne velike podpore kolegov. Kvečjemu senzacionalističnega, v resnici enostranskega blatenja s strani filozofa, profesorja in blogerja Borisa Vezjaka. Sicer pa se novinarji na splošno obnašajo, kot da se nas to ne tiče.

Primer Možina – Radonjić me je spomnil na totalitarizem. Pritiski, omejevanje in cenzura na eni strani, na drugi pa plačevanje ideološko neoporečnega “novinarskega” poročanja.

Smo še zdaj ali že spet v totalitarizmu?

Pa se nas. To se tiče samega bistva novinarskega poklica, ki je objektivno podajanje dejstev. Resničnih dejstev, in ne nekih za lase privlečenih plačanih konstruktov ali ideološko sprevrženih nazorov, ki jih mediji sprejemajo za normalne. Dogaja pa se, da nam objektivnost poročanja omejujejo ravno tisti, ki bi morali zanjo skrbeti. To me spominja na neke druge čase, s katerimi nimamo več nič … ali pač?

Primer Možina – Radonjić me je spomnil na totalitarizem. Pritiski, omejevanje in cenzura na eni strani, na drugi pa plačevanje ideološko neoporečnega “novinarskega” poročanja. Ni pomembno, kaj pišemo, le da smo na strani prevladujoče ideologije. Nehote mi misel spet bega k filozofu Vezjaku …

On se strinja z go. Todorovsko, da enostranskost dr. Možine v medijih nima kaj iskati. Ampak, ali ni to ravno tisti Boris Vezjak, ki v imenu feministk in LGBT+ skupnosti preganja psihologa Romana Vodeba s knjižnega sejma? Pluralizem mnenj je na tej točki izginil kot kafra.

Slovenski medijski prostor je, tako kot sodstvo, v veliki meri podvržen globoki državi, o kateri sta razpravljala sogovornika v Intervjuju, in njeni dekadentni miselnosti, pa naj se to odraža skozi asistenco kriminalu ali pa ideologiji. V tem času smo lahko le hvaležni za redke pokončne novinarje, kot je dr. Možina. Brez takšnih ljudi bi družba že davno podlegla modernemu totalitarizmu.

Upravičeno pričakovanje Jožeta Možine ob izpovedi sodnika Radonjića se je za slovenske razmere ponovno izkazalo za, milo rečeno, preoptimistično.

26 komentarjev

  1. Koliko smo napredovali recimo od leta 1700 in krute zgodbe čarovniškega procesa in mučenja ter in umora naše noseče matere kopice otrok Marine Češarek? Ali od umora Anni Goldi 1780 v Švici? Ali številnih procesov revolucionarnega nasilja?
    Ne še vedno imamo čarovniške procese, revolucionarno pravo, diskurze izločanja. Napredovali smo v tem, da je mučenje bolj subtilno in, da primeri z podporo javnosti ne končajo s “sežigom na grmadi”
    Tu je dolžnost vsakega državljana, da postane zavesten stanja in vsega kar se dogaja in po svojih močeh deluje!

  2. Pa smo mislili, da je RTV državna medijska hiša, ki opravlja svoje plemenito ustavno in zakonsko funkcijo uveljavljanja demokratičnih načel slovenske demokratične države.

    Tudi za RTV velja slovenska ustava in zaradi tega spoštovanje demokratičnih standardov!!!

    Kršitve slovenske ustave veljajo za najhujše kršitve!!!

  3. Tako sodnika Zvjezdana kot novinarja Jožeta razume le peščica ljudi v Sloveniji, onadva sta pokončna, si upata. Kaj sta naredila narobe, da ju blatijo, zaničujejo? To da sta globoki državi nastavila ogledalo. Sodnik je prišel med 10 najvplivnejših pravnikov in to je eno zadoščenje, da so ga ljudje opazili, ga berejo, spoštujejo, imajo radi. Tudi Možina je enkraten, odkriva resnico. Zato ga pa naša “globoka” država ne mara.
    Jaz absolutno podpiram oba. Res bi moralo završati po celotni Sloveniji, vendar to se v naši državi zgodi samo takrat, ko “pravi” dovolijo.!

  4. V Sloveniji je nujen demokratični preboj v resnično demokracijo.

    Zdaj pa nam vrtijo v kinodvoranah partizanski Preboj v totalitarizem, ki tepta človekove pravice in svoboščine, kar pove vse.

    Obožujejo totalitarne metode življenja in zaničujejo demokratične.

    Ker je v Sloveniji demokratični deficit rabimo film, ki nas bo spodbujal k plemenitemu demokratičnemu življenju!

  5. Pravilno je sodnik Radonjic nalil cistega vina vsem drzavljanom in vsem prebivalcem te nase drzave: ko bo clovek lacen, bo odreagiral! Kaj danes dela “clovek”, slehernik? Zivi kar tja v en dan, kar je, ob pomoci presstitucije, voda na mlin tistemu in tistim, kateremu in katerim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija! Zapomni si, “clovek “, Kucan in njegovi hlapci nikoli, ampak res NIKOLI ne bodo lacni. Slekli bodo tebe, “clovek” in ti odprli zelodec, da pozro se tisto, kar je v tebi. Kriv si, volivec!

  6. Več kot perverzno, strokovno, pravno in etično nedopustno je, da domnevno opravlja in izvršuje funkcijo branilke interesov in pravic poslušalcev ter gledalcev državne RTV Slovenija nekdanja sodelavka politične tajne policije (Udbe, SDV) v zgodovinsko poraženem totalitarnem režimu SFRJ ter da profesionalno in etično sporna ter neverodostojna oseba skuša mimo veljavne ustavne in pravne ureditve javno politično pristransko in sovražno obračunavati z odličnim novinarjem, avtorjem številnih strokovno prestižnih dokumentarnih oddaj in nadvse dragocenih vrhunskih intervjujev za objektivno zgodovino države in državljanov RS, dr. Jožetom Možino.
    Sramota za novinarski ceh in stroko so sovražni politikantski poskusi, da se posameznemu novinarju ali uredniku skuša zapovedovati ali prepovedovati, s kom naj opravi, ali s kom naj nikakor ne opravi intervjuja pred kamerami javne in državne RTV Slovenija.
    Gre za nedopustne, demokratično in politično zavržene totalitarne poskuse pristran(kar)skega poseganja v demokratične ustavne pravice in svoboščine, v temeljne človekove svoboščine in pravice do javne besede, svobodnega izražanja stališč in mnenj ter do zgodovinsko priborjene svobode umetniškega in vsakršnega drugega izražanja, ki temelji na odgovornem spoštovanju veljavne Ustave RS ter njej podrejene veljavne zakonodaje. Mimo demokratične vsebine veljavne Ustave RS nima nihče pravice samovoljno, strokovno nekompetentno in politično pristransko posegati v pravice in svoboščine ter profesionalne novinarske kompetence in uveljavljene etične standarde posameznega novinarja in urednika.

  7. Kapo dol in globok priklon, gospoda, Radonjić in Možina!
    Morata vzdržati.Sta že v zlati zgodovini Slovencev.
    NAŠA,slovenska ,ugrabljena, zlorabljena javna RTV Ljubljana je paradni konj Agitpropa 571 Hlapcev udbokučanistične netranzicijske elite postboljševiških mafijašev najzahodnejše sovjetske rdeče respublike Slovenistan.
    2400 jih mastno plačujemo, da se pasejo na pašniku slovenskih sanj, medu in mleka!
    Lucifer Vas bo požrl, če pa ne, pa Luciferka .Grauž nagraužna!
    “Od Sredipulja do Vladivostoka – vse naše!” PRESS

Komentiraj