Na poti obujanja starih zavezništev, ki so jih leve vlade zanemarjale

Če vzamemo v roke zemljevid sveta, prst položimo na Slovenijo ter skušamo opisati slovensko zunanjo politiko, lahko ugotovimo, da ga pod levimi vladami pomikamo v desno, medtem ko pod desnimi drsimo v levo. Tokrat ni nič drugače. Če smo pod Erjavcem in Cerarjem preštevali obiske v Moskvi, pod Logarjem mnogo več pozornosti namenjamo Washingtonu.



Z obžalovanjem pa lahko ugotovimo, da denimo napoved slovensko-ameriškega strateškega dialoga v ključnih medijih nikakor ni doživela enakega odmeva, kot podpis sodelovanja med moskovskim in ljubljanskim županom. Takisto izjava izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, da se veselijo uporabe koprskega pristanišča kot vstopne točke za izraelske izdelke na evropski trg.

Čigavi zavezniki smo?

Po padcu Berlinskega zidu je sodelovanje med Srednjo Evropo (SE) in ZDA ključno pripomoglo k širitvi demokratičnega prostora. Demokratične reforme so s pomočjo Zahoda prinesle obdobje miru in svobode. Tudi s tem namenom so ZDA jasno podprle evropsko perspektivo teh držav ter vodile širitev Nata. Po drugi strani pa so nekatere od držav po izpolnitvi perspektive igrale vlogo »špilferderberja«. Slovenija ni bila nikakršna izjema. Ne samo, da smo postopali mimo zavez, obnašali smo se tudi, kot da smo znotraj globalnega sveta samozadostni. Zaradi takšnega odnosa so mnoge naše diplomate pustili pred vrati.

Spomnim se anekdote izpred nekaj let, ravno v obdobju prodaje Gorenja Kitajcem, ko sem se v Washingtonu pogovarjal z Američanom slovenskih korenin, sicer uslužbencem Pentagona. Ta je s tremi vprašanji povzel občutke, ki so prevevali tudi marsikoga v tedanji ameriški administraciji: »Enega večjih državnih podjetij ste prodali kitajskemu podjetju? Saj veste, kdo stoji za vsemi Kitajskimi podjetji? Se zavedate, čigavi zavezniki ste?« Podobno vprašanje je bilo čutiti ob zadnjem obisku ameriškega državnega sekretarja Pompea na Bledu.

Živahnost naše zunanje politike v zadnjih mesecih kaže, da tu ni več dilem. Ta zelo očitno mnogo več pozornosti namenja usmeritvi, ki smo jo z veliko večino izbrali že ob osamosvojitvi ter legitimirali ob vstopu v Evropsko unijo in zvezo Nato. Močan transatlantski pogled, je ob morebitni evropski neaktivnosti, tudi tisti, ki lahko pomaga izgraditi odpornost šibkih demokracij v Srednji Evropi proti grožnjam neliberalnih sil ali režimov Rusije in Kitajske.

Ne slepim pa se, da naši odločevalci ne bodo deležni podobnega vprašanja, kot sem ga bil sam, ko bodo izgrajevali drugi blok jedrske elektrarne Krško.

Živahnost naše zunanje politike v zadnjih mesecih kaže, da ni več dilem in se pozornost namenja usmeritvi, ki smo jo z veliko večino izbrali že ob osamosvojitvi ter legitimirali ob vstopu v Evropsko unijo in zvezo Nato.

Bližnji vzhod

Hkrati z odnosom do ZDA smo diametralno spremenili tudi odnos do nekaterih vprašanj Bližnjega vzhoda. Malo pred obiskom Izraela smo namreč razglasili gibanje Hezbolah za teroristično organizacijo ter glasovali proti resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije za Palestino. Verjetno v ozadju potekajo tudi pogovori o selitvi veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem.

Prav tako je povedna Janševa izjava, da poznamo pomembnost Izraela za mir v svetu ter da smo pripravljeni narediti vse za okrepitev tega položaja. Ta pritrjuje, da sledimo politiki, ki jo je začrtala zadnja ameriška administracija, nova pa je verjetno ne bo spreminjala. Obrisi politike se kažejo skozi podpise sporazumov med nekaterimi arabskimi državami in Izraelom, kjer je končni cilj podpis sporazuma s Saudsko Arabijo. Ta bo bistveno spremenila geopolitično sliko Bližnjega vzhoda, saj bo vso pozornost usmerila v Iran ter s tem stabilizirala države ob Sredozemskem morju.

Vizija

Oba obiska, tako Logarjev v ZDA, kot Janšev v Izraelu, sta za Slovenijo pomembna. Gre za državi, ki se na lestvicah vplivnih držav konstantno uvrščata med prvih 10. Gre tudi za partnerje, ki smo jih v zadnjih letih zanemarjali, čeprav smo z njimi v zavezniškem odnosu.

Prav je, da z državami v ključnih povezavah gojimo dobre odnose ter želimo skozi strateški dialog iskati možnosti sodelovanja. Tega se očitno diplomacija pod to vlado dobro zaveda. Po drugi strani pa moramo paziti, da bomo enako zavzeto postopali tudi do vprašanj Evropske unije. Le močna in učinkovita evropska povezava je namreč tista, ki zagotavlja varovanje človeškega dostojanstva v razburkanih vodah globalne (real)politike.