Med postopajočimi migranti in vse bolj jeznimi lokalnimi prebivalci

V Sloveniji počasi a vztrajno pozabljamo na migrantski val, ki nas je zadel predlansko pomlad. To ne preseneča, saj stika z migranti praktično nimamo. Turčija je zaščitila našo skupno zunanjo mejo. Sprejemamo sicer novo zakonodajo za tujce, a nasprotovanje je širše kot bi bilo pred nekaj mesecev, saj se marsikomu zdi, da je ne potrebujemo več.

Povsem drugačno pa je dogajanje v nekaterih drugih državah, tudi v naši soseščini, kamor velikokrat zahajam. In prav zato, ker sem v Italiji pogosto, ugotavljam, da je v italijanskih mestih prišlo do ogromnih sprememb.

Ko sem pred novim letom v enem izmed sončnih dni obiskal Videm, se mi je naenkrat začel peti znan napev italijanskega hip-hoperja: "Kam bežiš? V Italijo."

Na Videmskem gradu sen namreč zagledal okrog 150 migrantov, ki so se tam nastavljali soncu, pogovarjali po mobilnih telefonih in kockali. Travnik na vrhu grajskega griča je bil sicer raj za otroke, podeče se po zelenici, zato me je prizor toliko bolj začudil.

"Drugačni so"

Po svoji navadi sem v bližnji pekarni ob naročilu dveh kosov focaccie izmenjal par besed s starejšo prodajalko.

»Gospa, pridejo tudi oni po kakšno pecivo?« sem pomignil proti na trgu sedečim migrantom. Z nasmeškom na ustih mi je odkimala.

»Ni skrbi, oni so drugačni,« mi je odgovorila. Zagrabilo me je zanimanje, kaj je s tem mislila.

»Drugačni so kot tisti Afričani, ki so leta in leta pred njimi prihajali k nam. Tistih nikoli nisem videla poležavati na travnikih in posedati na klopcah. Ker so potrebovali denar so prodajali dežnike, očala, spominke in druge drobnarije. Bili so tečni, nadležni, a niso posedali okrog in nas od tam gledali izpod čela.«

Na pogovor v Vidmu sem se ponovno spomnil, ko sem v naslednjih dneh obiskal Vicenzo, mesto veliko za pol Ljubljane, uro in pol oddaljeno od Milana.

V mestnem jedru spet prizori, podobni videmskim. Postopajoči migranti, ki se menjujejo pri vpadnicah na glavni trg, kjer s kapami moledujejo za denar. Tudi na griču nad mestom, pred znanim Marijinim svetiščem, so trije zavzeli pozicijo. Vsak si je izbral svoja vrata in v polomljeni angleščini vsiljivo »napadel« vsakega, ki je želel v cerkev.

Dokler ne poči

Po vsem videnem mi je popolnoma razumljivo, zakaj v italijanskih medijih zadnje čase berem o konfliktih med lokalnim prebivalstvom in migrantih. Za lokalce že sama navzočnost velike skupine prebežnikov pomeni strah, ti obenem ne vedo kaj početi, potem ko jim v njihovih centrih ni za biti cele dneve.

V takem stanju pridobivajo le populisti in skupine, ki ponujajo takšne in drugačne ekstremistične rešitve. Eni bi kar vse poslali iz države, drugi bi vsem ponudili stanovanje, žepnino in brezplačno učenje jezika. A ker evropske kvote niso uspešne in italijanska vlada ne zna razrešiti problema, se posedanje po klopcah in parkih nadaljuje. Prek Sredozemlja pa v državo prihajajo vedno novi ljudje.

Dokler ne bo počilo. V Grecu, predmestju Milana, so skrajni desničarji migrantom v parku že pustili sporočilo: »Urinirajte po svojih drevesih, drugače …« Opozorilo ali vojna napoved?

Opozorilo za vse

Edina rešitev takšnega stanja je kombinacija vračanja ilegalnih migrantov, ki ne izpolnjujejo pogojev za azil, in vključenost azilantov v javna dela. A preden bodo italijanske oblasti nekaj takega zmogle izvesti, bo najbrž že prepozno.

Situacija v naši soseščini je opozorilo tudi za druge države, če ne kar za celotno EU. Prej ali slej bo, tako ali drugače, vsaka država morala sprejeti določeno število ljudi. Do takrat pa je čas, da poiščemo rešitve v izogib postopanju in nasilju.