Male skrivnosti velikih mojstrov: ko študentski denar izpuhti brez sledi

Študentske organizacije so izjemno uspešen in verjetno najdražji javni vrtec, ki čuva in skrbno vzgaja bodoče politike. Študentske organizacije so v svojih vrhovih inkubator korupcije, ki se kasneje, tudi po rokah istih ljudi, dogaja na državni ravni.

Na lanski Škisovi tržnici je brez sledu v izjemno čudnih okoliščinah, kljub spremstvu, brez sledi izginilo več kot 70.000 evrov. In študentski funkcionarji, ki so o tem skoraj leto dni namerno molčali, se »ne čutijo odgovorni«. Še več, kot zaenkrat kaže, bodo isti ljudje vajeti projekta vodili tudi letos. A to ni nič nenavadnega niti med študenti, niti na državni ravni.

Že v študentskih organizacijah se ne čutijo odgovorni za zapravljenih na deset tisoče evrov za nesmiselne raziskave, svetovalne pogodbe, nenavadne preprodaje, jahte, drage zabave, alkohol, pa tudi  bolj nenavadne izdatke, kot so masaže, depilacije in solarij. In ob tem si upajo razlagati, da delujejo »kot dober gospodar« in da so takšni izdatki upravičeni.

Ko ti ljudje, s plačami, ki presegajo vsako zdravo mero, v nekaterih primerih celo plačo predsednika vlade, začnejo razlagati, kako jim je mar za socialno ogrožene študente in kako delajo za njihovo korist, mi je slabo od vse ignorance in norčevanja iz študentov, njihovih delodajalcev in vseh davkoplačevalcev.

Študentski funkcionarji so ljudje z najboljšim znanjem odvajanja javnega denarja v zasebne žepe.

A zgodbe v delu, ko je jaz ne prebavljam, še ni konec. Tipi kot je (zdaj SD-jevi državni sekretar) Štromajer za najrazličnejše projekte, ki se zdijo daleč od koristnih, zmečejo na deset tisoče evrov denarja, potem si pa to še upajo napisati v življenjepis in uporabiti kot referenco za politično kariero …

Svoboda do roba (in čez)

Študentski funkcionarji so ljudje z najboljšim znanjem odvajanja javnega denarja v zasebne žepe. Brez nadzora in brez odgovornosti. Ne boste jih nadzirali, ker so svobodni in bi bil to pritisk na njihovo avtonomijo. Gre za šolo korupcije in pranja denarja – po »vse je naše« logiki, ki smo ji priča tudi v zdravstvu, državnih bankah in podjetjih v državni lasti, kjer se denar po čudnih povezavah in nesledljivih kanalih znajde v rokah podjetij, za katera je znano predvsem, da imajo sedež in bančni račun. In kjer vsake toliko brez sledu izginejo milijoni. Nihče ne ve, kam, ne kdo jih je ukradel, samo ni jih.

In preiskave tečejo, ljudje se menjajo, denar pa izginja. Vsaka (nova) generacija študentov in državljanov dobi svoje bombončke. Kolegi skrbijo drug za drugega, javno razglašajo svojo skrb za socialno ogrožene in sistem na mikro študentski in makro državni ravni deluje dalje. Ker gre za način delovanja sistema, je oreh trd. A rezultat je že znan. Najbolj očitno ga lahko opazujemo v Bolgariji, Romuniji in Grčiji.