Ljudmila Novak bi še naprej vodila NSi, z Janšo pa najbrž ne bi sodelovala.

Ponovno predsedniško kandidaturo Ljudmile Novak za mesto predsednice krščanskih demokratov lahko razumemo v specifičnem kontekstu situacije na desnem političnem polu, ki je daleč od običajne. Potem, ko je jasno, da s statusom quo in ob obstoječih razmerjih med desnimi strankami ta opcija volitev ne more več dobiti, bo naslednje ljudsko glasovanje služilo soočenju dveh različnih konceptov, ki bi vrata desnici na oblast odprli kdaj v prihodnosti. Težava je v tem, da lahko desno od sredine dolgoročno preživi le eden. Nadaljevanje Novakove na čelu NSi predstavlja defenzivno odločitev, ki odseva zavedanje vodstva, da se bodo znašli pod okrepljenim napadom nekdanjih zaveznikov z desne. Prva smer napada bo pripisovanje NSi tranzicijski levici, češ, da bo glas zanjo pomenil glas za novo Kučanovo levo vlado. Ta taktika je po svoje dvorezna, saj SDS po vsakih volitvah poudarja, da je pripravljena sodelovati z vsakomer in je njen večji problem v tem, da vsaj od obstoječih strank z dometom uvrstitve v državni zbor z njo praktično nihče več noče v koalicijo. Druga grožnja NSi pa je Primčev poskus nagovora konservativne družinske volilne baze in prav v luči tega je razumeti odločitev Novakove, da oddela še najverjetneje zadnji mandat. Kot uspešna katoliška ženska, profesorica in mama namreč v očeh volivcev mnogo bolje pooseblja tradicionalne družinske vrednote, kot bi jih ta trenutek kateri od mlajših politikov te stranke, ki svoj imidž bolj gradijo na viziji gospodarskega razvoja. Prve javnomnenjske raziskave sicer kažejo, da Primc zajema bolj pri dosedanjih podpornikih SDS, kot pa pri NSi, kar situacijo na desni še dodatno podžiga. Nekaj je gotovo, v mesecih pred volitvami bo šlo na nož. A tokrat ne toliko med desnico in levico, kot znotraj desnice same. Pri tem je vredno odprtih oči opazovati ali se bodo umazane metode iz nekdanjih komunističnih političnih šol, ki jih sicer kot sredstvo boja za oblast pripisujejo politikom tranzicijske levice, pojavile tudi v spopadu med tako imenovanimi političnimi silami demokratičnega zaledja. Dobri opazovalci morda znajo biti razočarani.