Levica lahko vpije o “revnih in bogatih”, a najboljši kadri iz Slovenije bežijo že v Beograd

Peter Merše
11

“To ni razbremenitev dela, ampak darilo najbogatejšim,” je davčno reformo, ki znižuje davčno breme vseh državljanov, hkrati pa dodatno razbremenjuje nadpovprečne plače, komentirala leva opozicija. 

A tiste, ki jih etiketirajo z “najbogatejšimi”, torej visoko izobražene strokovnjake – inženirje, programerje, informatike … Slovenija pospešeno izgublja. 

Ti se ne selijo več zgolj na severozahod, temveč tudi na jugovzhod. Zaradi konkurenčne obdavčitve visoko plačanih kadrov informacijska in tehnološka meka postaja Beograd.  Da bo svoj razvojni center namesto v Ljubljani odprla v Beogradu, je nedavno sporočila tudi Nova ljubljanska banka.  

Medtem, ko se v Sloveniji šele pogovarjamo o uvedbi socialno-razvojne kapice, tisoči pa proti njej v Ljubljani protestirajo, visokotehnološka podjetja odhajajo v tujino.

Ukrep socialne kapice poznajo skoraj vse države v naši okolici. Pripravili smo primerjavo med Slovenijo in nam konkurenčnimi  okoliškimi državami v luči predlaganega ukrepa socialne kapice. Po predlogu vlade je ta trenutno postavljena na 6.000 evrov bruto plače. Gospodarski krog predlaga, da bi jo spustili še nižje, na 4.600 evrov bruto plače, s čimer bi zajeli veliko večino ključnih razvojnih kadrov. Sindikati vsakršni uvedbi socialne kapice nasprotujejo.

NLB bo v Beogradu odprla razvojni kompetenčni center, ki bo zaposloval približno 40 razvojnikov. Na vprašanje časnika Delo, zakaj takšnega centra ne bi odprli v Ljubljani, predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak odgovarja, da slovenski izobraževalni sistem ne ustvarja dovolj kadra za tovrstna delovna mesta, visoka obremenitev dela pa preprečuje, da bi naša podjetja lahko dobila razvojnike iz tujine.

Še več, kot dodaja Brodnjak, bodo v primeru, da Slovenija ne bo naredila resnejšega premika v tej smeri, v NLB postopno pomemben del razvojnih kapacitet preselili v Srbijo. Ključna problema, s katerima se soočajo ne samo v NLB ampak v mnogih slovenskih podjetjih, sta torej izobraževanje in obdavčitev. In prav pri slednji skuša vlada narediti del tega premika, ki ga omenja Brodnjak, z uvedbo socialno-razvojne kapice.

Glede na to, da je Slovenija izrazito izvozno usmerjeno gospodarstvo, je pomembno, da ukrepe in davčno politiko vodimo tako, da smo konkurenčni z državami, s katerimi tekmujemo za investicije in prodajo naših izdelkov.

Kot opozarjajo mnogi zaposlovalci, je obdavčitev plač eden največjih problemov, ki, še posebej pri višjih plačah ovira razvoj v Sloveniji.

Plača zaposlenega je sestavljena iz neto plače, ki jo prejme zaposleni na svoj TRR, prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter dohodnine. Ti zneski so od države do države različni, ključno pa je, koliko znaša njihova vsota, saj to pomeni znesek, ki na zaposlenega stane delodajalca. Podrobneje smo strukturo prispevkov pojasnili v tem prispevku.

Pri primerjavi smo upoštevali zgolj plačo za opravljeno delo, brez regresov in povračila stroškov (za malico in prevoz).

Pri nizkih plačah smo približno konkurenčni, pri visokih, brez kapice pač ne

V primerjavi smo primerjali skupne stroške delodajalca, ki jih ima, če želi, da njegov zaposleni prejme neto plačo v višini 1.000, 3.000, 6.000 in 10.000 evrov.

Če želi slovenski delavec prejeti 1.000 evrov na svoj TRR konec meseca, mora njegov delodajalec odšteti 1719 evrov, 1000 za delavca, 565 za prispevke (brezplačno zdravstvo in pokojnine ipd.) in 153€ za dohodnino (upoštevana splošna olajšava). Pri tej plači, ki je nekoliko nižja od povprečne slovenske je Slovenija druga najslabša, dražji je le še zaposleni na Češkem, medtem ko se v Avstriji in Nemčiji pri tem znesku (skoraj) ne plača dohodnine. Tam je zaposleni pri enaki neto plači skoraj 200 evrov cenejši.

Če pri znesku 1000 evrov razlike še niso zelo opazne, pa se pri višjih plačah začenjajo že opazno poznati. Če želi delodajalec zaposlenega plačati 3.000 evrov neto, bo v Sloveniji na mesec odštel skoraj 6.000 evrov (5.977,24€). Slovenija je pri tem znesku ugodnejša zgolj od Avstrije. V Srbiji, kjer se tukaj že opazno pozna učinek socialne kapice (ta je uvedena pri bruto plači 3820,50 evrov) pa bi delodajalec odštel kar 1.318 evrov manj.

Socialna kapica pri 4.600 evrih bi delodajalcu privarčevala dobrih 200 evrov, medtem ko trenutno predlagana socialna kapica pri tej višini plače ne bi imela učinka.

Ko se pogovarjamo o plačah resnično vrhunskih strokovnjakov in vodstvenega kadra, pa je običajno treba poseči po še višjih številkah. Pri NETO plači 6.000 evrov se vpliv socialne kapice pozna že v vseh preučevanih državah (razen Sloveniji, ki socialne kapice nima).

Slovenija je tako za delodajalca daleč najdražja država, če želi izplačati tako visoko plačo. Od druge najdražje (Avstrije) smo dražji za 1.100 evrov, od najugodnejše Srbije pa za dobrih 6 tisočakov. Medtem ko bo tak zaposleni Slovenskega delodajalca stal preko 14 tisočakov, bo v Srbiji zanj “odštel” manj kot 8 tisočakov.

Problem konkurenčnosti bi v veliki meri rešila socialno-razvojna kapica. Po predlogu gospodarstva (pri 4.600 evrih bruto plače) bi nas ta uvrstila na drugo mesto med preučevane države, trenutno predlagana socialna kapica pa bi nas še vedno postavila pred Nemčijo in Avstrijo, za katerima trenutno močno zaostajamo.

Razlike postanejo pa še bolj astronomske, če želi delodajalec zagotoviti, da bo zaposleni domov mesečno odnesel 10 tisočakov. Slovenskega delodajalca to danes stane kar 26.014 evrov, kar je 4.326 evrov več od naslednje zasledovalke, Avstrije. Za razliko od Srbije pa mora slovenski delodajalec slovenski državi plačati še eno takšno plačo in tretjino, vrtoglavih 13.578 evrov davkov in prispevkov več.

Tudi tukaj bi socialna kapica drastično povečala konkurenčnost slovenskega gospodarstva pri eliti najbolj vrhunskih strokovnjakov in vodstvenega kadra. Slovenskemu delodajalcu bi prihranila dobrih 6 oziroma slabih 7 tisočakov mesečno, odvisno od tega, pri kateri višini jo postavimo.

Kje si želimo biti konkurenčni, pri podpovprečnih ali nadpovprečnih plačah?

Še pri nizkih plačah nismo posebej konkurenčni, a je razlika tukaj bistveno manjša in manj problematična. Višje kot gremo s plačami, bolj Slovenija danes drsi po lestvici v primerjavi s sosedami in konkurentkami.

Če ciljamo na delovna mesta s 1000 evri plače, potem res nima smisla uvajati socialno-razvojne kapice. Če pa želimo na globalnem trgu konkurirati za (tako naše, doma izšolane kot tuje vrhunske kadre), pa bomo morali postati bistven bolj konkurenčni.

Grafi so jasni. Socialno-razvojna kapica nas bo naredila bistveno bolj konkurenčne. Izpad v državni blagajni se bo po izračunih Gospodarske zbornice povrnil v 10 letih (na zdajšnje stanje), ampak če bomo bistveno konkurenčnejši, bomo nato na bistveno boljšem – z višjimi plačami. Seveda niso samo plače tiste, ki vabijo. Tudi druga področja so ključna, ampak tukaj ima Slovenija ogromno potenciala – lepo okolje, strateška lokacija, dober življenjski slog in znanje tujih jezikov so le delček tega.

Si bomo upali narediti spremembo in postati tehnološko središče, ali se bomo penili in protestirali, ko bodo tehnološki centri odšli v Beograd, Prago, Berlin in drugam, sami pa jamrali in skandirali sindikatom, ki protestirajo proti ukrepom, ki bi nam omogočili, da bi tudi Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Slovenj Gradec, Novo mesto in drugi kraji postali  tehnološka središča srednje Evrope?

11 KOMENTARJI

  1. Zaslužimo si boljšo levo opozicijo, premorejo boljši kader za v parlament, naj zmagajo na volitvah z vsebino in ne z zvijačami, zavistjo in sovraštvom do drugače mislečih.

    Sedanja opozicija je nezrela in brez vsebine, to je ves njihov problem.

  2. Mi je prav žal ampak znova se kaže, da avtor nima pojma o ekonomiji. Prav nič.

    Če bi navijaški navedki iz tega članka kakorkoli imeli kakšno osnovo, bi dobro plačani ljudje ne samo iz Slovenije, ampak tudi iz druge najbolj obdavčene države v teh prikazih (Avstrija) množično bežali v Srbijo.

    Zakaj si portal Domovina dovoli članke, ki ne zdržijo strokovne preverbe? Saj razumem, da vam je sedanja oblast všeč.. pa vendar:
    1. ni treba, da jo podpirate vedno in povsod in za vsako ceno
    2. vsaj kdaj vprašajte za mnenje ljudi, ki o stvari nekaj vedo. Ne more vsakdo pisati o strokovnih temah.

    • Drugače misleči, ne moreš slovenske realnosti primerjat z avstrijsko, to sta dva različna svetova.

      Slovenijo lahko pač primerjaš le s primerljivimi državami, kot so Češka, Slovaška, po novem očitno tudi Srbija in podobne, ki so tvoja neposredna konkurenca- glede nanje moraš ponuditi nekaj več, da pridobiš visoko tehnološka podjetja, visoko tehnološka delovna mesta, ne pa same nizkotehnološke panoge kot je lakiranje avto delov in podobno.

      Zato mora Slovenija glede na te ponudit nekaj več. In praksa kaže, da izgubljamo boj za kadre z nadpovprečnimi plačami. Če nočemo postati izrazito proizvodna država s sami nizko plačanimi delovnimi mesti, moramo nekaj storiti tudi na davčnem področju. Ne samo tu, ampak TUDI tu.

      • G. Franc točno tako kot ugotavljate glede Avstrije. Ne moremo delati takšnih poenostavljenih primerjav. So nesmiselne. Ravno to je ena od zamer avtorju članka. Ker makroekonomije ne pozna je na osnovi elementarnih računov napisal vladi všečen članek z bombastičnim naslovom.

    • Avtor se je osredotočil na razlago enega izmed konkretno navedenih razlogov za vzpostavitev razvojnega centra NLB v Beogradu in njegov namen ni bil vzpostaviti makroekonomske slike vseh obravnavanih držav. Vsaj sam tega ne vidim v članku. Zato se mi zdi, da mu očitate stvari, katere nikoli niso bile del tega članka.

      Kar se tiče selitve podjetji iz Avstrije v Srbijo. Zelo verjetno se že sedaj ali pa se bo v bližnji prihodnosti tudi katero avstrijsko podjetje odločilo zaposliti inženirje iz Srbije. Vendar gre tukaj še vedno za jezikovno prepreko, ki je za slovenska podjetja bistveno manjša. Ravno zaradi tega je Srbija direktna konkurenca Sloveniji in ne Avstriji.
      Ker pa smo Slovenci narod z visoko stopnjo znanja tujih jezikov, nam ni težava delati za nemška in avstrijska podjetja. Tako je v trenutnem stanju od Slovenije ugodnejša tudi Avstrija, saj smo z znanjem tujih jezikov tudi za njih dober kader (v tem pogledu boljši od Srbov). To pa je tisto, na kar ta članek opozarja – naše plače niso konkurenčne nobeni državi! Jasno je, da na nivo Srbije ne bomo prišli (vsaj ne v bližnji prihodnosti), lahko pa se vsaj približamo državam, v katerih se naši rojaki raje zaposlujejo že vrsto let.

      Ne vem, v kateri branži ste zaposleni, ampak lahko vam povem, kako je v svetu razvoja programske opreme. Zaradi visokih davkov se dogajajo tri stvari:
      1. razvijalci se “zaposlijo” preko S.P. in se na ta način izognejo davkom
      2. podjetja se poslužujejo višanja neto plač z izplačilom neobdavčenih postavk (nagrade, kilometrine, …)
      3. višina plač je težko konkurenčna tujim trgom zaradi davkov in narava našega dela omogoča delo v tujini brez selitve
      Vse tri točke so za Slovenijo izredno problematične, ker na koncu pripeljejo do tega, da imamo nižji standard na področju, ki po celem svetu doživlja razcvet. To pa ta članek zelo lepo oriše z najbolj osnovnim poznavanjem ekonomije in najbolj osnovnimi grafi.

  3. Strokovne analize in pojasnila dosežejo le ozek krog poznavalcev. Večina državljanov pa je odvisnih od medijev, ki poročajo enostransko in razburjajo ljudi.
    Če vemo, da smo Slovenci izobraženi v socialističnem duhu, saj se šolstvo še ni otreslo marksizma in delavskega samoupravljanja, je sveda vsak namig o bogatih povezan s korupcijo in kriminalom.
    Percepcija slovenske večine je, da so kapitalisti navadni kriminalci, ki ropajo in pred vsem izkoriščajo delavce.Ob tako vzgojenih množicah je seveda potrebno biti reven, ali vsaj otrok revnih strašev, ženske morajo biti matere samohranilke, moški pa fizični delavci ob krampu in lopati. Idelaen lik je še vedno Alija Sirotanović.
    Levica in levičarji pač ne morejo pognati kolo zgodovina in ostajajo s svojimi tezami in terorijamo še vedno v času zrelega samoupravnega socializma.
    Seveda prevaranti niso tako butasti, da bi verjeli v to, kar propagirajo.
    Vedo to, da se v socializmu lahko krade, saj je vse naše. Več našega imajo tisti, ki so bolj socialistični, bolj rdeči, manj pa tisti, ki to niso.
    Največ imajo tisti, ki so oblast. Zato je v socializmu najvažnejše to, da si oblast.
    Oblast ima pravico jemati in pravico deliti. Kljub temu, da so ateisti, dobro vedo, da si je Bog najprej sam ustvaril brado.
    Zato se borijo zaoblast, saj oblast deli in drugega kot deliti, tako in tako ne zna. Levičarji tako delijo pa po znanem blakanskem reku: najprej sebi, potem še šarcu daje. Tukaj šarec ni Serpentinšek, ampak konj, kar je skoraj eno in isto.
    Zadeva je jasna, po Marxu seveda. Potrebno je nagrabiti čim več denarja, potem pa ga deliti.
    Deliti ga je potrebno od zgoraj navzdol in ve se kdo dobi največ, kdo razpolaga z denarjem.
    Včasih je bilo to zelo enostavno, delili so ga tovariši iz CK.
    Velja pa še en rek, ki pa ga komunisti niso priznavali, sedanji levičarji pa ga ne razumejo, namreč, da krava doji pri gobcu.
    Da jim razložim ta rek( tudi Igorju). Če kravo dobro “futraš” da dosti mleka, če jo salbo, pa daje malo mleka.
    Torej če dobro plačuješ “delavce”, delajo dobro, bolje, kot če jih slabo plačuješ.
    Višji so davki, manjše so plače. Če nasposobnejše najbolj obdavčiš, bodo ti delali manj in bo zato manj denarja,manjše bodo plače, višji bodo davki, saj država potrebuje denar in delalo se bo še manj. In čez nekaj let se državi obeta beda in končno bankrot, takšen, kot ga je doživela Slovenija, pred razpadom Jugoslavije. Takrat so Slovenijo vodili komunisti in prvi med njimi je bil Milan Kučan, ki je najbolj odgovoren za bankrot.
    Ste že kdaj slišali za to? Ne, ker vam levičari tega ne dovolijo slišati.
    To pa pred vsem in samo zato, ker če pridejo na oblast, bodo šli po isti poti, kot njihovi vzorniki komunisti.
    Delili bodo in delili, dokler ne bo vse skupaj crknilo.
    Najsposobnejši to vedo, zato bežijo v tujino, tja, ker komunizem in delavsko samoupravljanje ni obvezna učna snov v šoli.

  4. V sinočnjih Odmevih z dr. Rosvito Pesek je nazadnjaško zadrto proti-vladno nasprotovanje proti predlaganim davčnim olajšavam in višjim neto plačam vseh delojemalcev ortodoksno zastopala nekdanja premierka, aktualna poslanka in prvakinja opozicijske SAB Alenka Bratušek.
    Nenehoma je “preroško” ponavljala verbalno “lajno”, da naj bi obetavnim davčnim olajšavam na bruto plače ter težko pričakovanim višjim neto prihodkom vseh delojemalcev v bližnji prihodnosti sledilo drastično siromašenje blaginje socialne države ter celo novi zloglasni ZUJF, kot je sledil podobni davčni reformi po prvi Janševi vladi v tedanjih globalnih razmerah finančne, gospodarske in socialne krize.
    Najnovejši in tudi mednarodno primerljivi ekonomski kazalniki kažejo dokaj spodbudno stanje gospodarskega in socialnega razvoja v RS, zaradi česar so ekonomske in socialne okoliščine med obema obdobjema neprimerljive. Likvidnost slovenskih bank je neprimerno boljša, višja je tudi stopnja mednarodnega zaupanja v RS, mednarodna posojila so na voljo celo z negativno obrestno mero, obetajo se dodatna nepovratna razvojna sredstva iz skupnih virov EU.
    Skratka, argumenti bivše premierke in članice nekdanje samooklicane “slovenske trojke” za sanacijo finančnega sistema v RS so propagandistično podrejeni opozicijski in sindikalni trdi zavrnitvi vladne davčne reforme za vsako ceno in z vsemi sredstvi.
    Kar pa nikakor ne pomeni, da strokovno utemeljen, trezen in skrben nadzor nad državnimi financami ter nad vsakršnimi začasnimi in trajnejšimi posegi v državno socialno blaginjo tudi danes in v prihodnosti ne bi bil potreben in smiseln.

  5. Drugače misleči v bistvu imaš glede vsebine članka prav. Z vidika nekoga, ki se malo bolj razume na strateška lokacijska in makroekonomska vprašanja, članek res deluje osladno oz. navijaško sploh, ker se osredotoča ne en primer, ki ni dovolj indikativen in glede na KOMPLEKSNOST VPRAŠANJA ZAKAJ se podjetja odločajo za selitev, tudi ne more biti.
    Neglede na to pa so eden od pomembnih kriterije za ”makroekonomsko lokacijsko odločanje” tudi stroški dela na analizirani lokaciji (državi).
    V osnovi torej članek, ni zgrešil bistva, Slovenije je primerjalno gledano glede na to, da z vidika DOMAČIH IN TUJIH investicij nima nekih drugih izjemnih prednosti (geografska lega, prostorska refakcijska točka, velikost trga, stopnja izobrazbe, splošna tehnična in tehnološka razvitost) je kriterij stroškov dokaj pomemben zlasti za dejavnosti, ki so pretežno delovno intenzivne v in v katerih brutto plače še vedno predstavljajo 60 in več % vseh stroškov.

  6. Trditev, da NLB ne more
    v SLO dobiti ustreznega razvojnega kadra, pove vec o podjetju kot o trgu dela. Realnost, ki jo skusa prepleskati v “pomanjkanje kadrov”, je namrec neatraktivnost delodajalca v slovenskem okolju. Dobri kadri so, ampak jih NLB kadrovska politika bodisi ne prepozna bodisi jih odbije z nekonkurencno placno politiko, ki je pod povprecjem v IT/data panogi. Davcna politika/ predlagana kapica pri tem ne bo prav nic v pomoc 😉

    Beograd je zaenkrat se pripravljen delati za toliko, za kolikor Ljubljana ni vec. Potem bodo selili v Pristino, … Na koncu v IT farme v Bangladesh?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime