Kaj bi Sloveniji prinesla uveljavitev t.i. razvojno – socialne kapice? Sindikati v njej vidijo trojanskega konja, združenja delodajalcev pa potrebno investicijo, če želimo (p)ostati država, kjer bodo podjetja lahko razvijala vrhunske izdelke. Sami predlagajo še nižjo, namesto pri trenutnih 6.000 evrih, kar predlaga vlada, bi jo postavili pri 4.600 evrih bruto plače.
Socialno kapico poznajo v takšni ali drugačni obliki skoraj vse srednjeevropske države, pri čemer je pri bolj razvitih postavljena nižje, še kaže analiza. Sorazmerno visok izpad prihodkov bi se po oceni Gospodarske zbornice Slovenije finančno povrnil v 7-10 letih, a situacija na področju razvoja Slovenije bo v teh letih bistveno boljša, kot če tega ne bi naredili, še ugotavljajo.
Socialno-razvojna kapica je ukrep, ki navzgor omejuje plačevanje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki se sicer plačujejo kot odstotek od bruto plače. Nad določenim zneskom bruto plače, po trenutnem predlogu zakona o debirokratizaciji je ta meja 6.000 evrov bruto, se omenjeni prispevki ne bi več obračunavali kot odstotek od plače, ampak kot najvišji znesek.
To bi v bolj pošteno stanje postavilo zaposlene z visokimi dohodki, so prepričani na GZS, saj plačevanje prispevkov za pokojninsko zavarovanje ni navzgor omejeno, izplačilo pokojnine pa je. Najvišja zavarovalna osnova za odmero pokojnine je v letu 2020 znašala 3.579,52 evra, kar pomeni, da zaposleni s plačo višjo od 5.637 evrov plačujejo višje pokojninske prispevke, ki pa se kasneje ne bodo odrazili v višji pokojnini. Podobno velja z zdravstvenim zavarovanjem, kjer vplačila prav tako niso navzgor omejena, storitev pa je za vse enaka. Posameznik z minimalno plačo za zdravstvo prispeva 100 evrov, zaposleni s povprečno plačo 250 evrov, zaposleni z 2,5-kratnikom povprečne plače pa 625 evrov na mesec itd.
Socialna kapica je predvsem namenjena temu, da v naši državi obdržimo oz. k nam celo privabimo najbolj izobražene kadre ter visoko tehnološka podjetja, ki bodo ustvarjali visoko-tehnološka delovna mesta. Zaradi neomejenosti prispevkov so njihove plače zelo obremenjene, kar podjetja v Sloveniji dela manj konkurenčna. Ker je Slovenija izrazito izvozno usmerjeno gospodarstvo, se tako ta podjetja soočajo s konkurenco iz držav, ki socialno kapico imajo. Posledica tega se kaže v tem, da mednarodna podjetja v Slovenijo ne investirajo ali celo razmišljajo o odhodu iz nje.
Slovenija – zaenkrat na prispevke ne poznamo nobene kapice
V Sloveniji je povprečna bruto plača v letu 2020 znašala 1.856,20 evra. Na bruto plačo vsak Slovenec plača 15,50 % prispevka za pokojninsko zavarovanje, 6,36 % prispevka za zdravstveno zavarovanje, 0,14 % prispevka za zaposlovanje in 0,1 % prispevka za zdravstveno varstvo. Skupaj vsak zaposleni samo za prispevke na mesečni ravni plača 22,1 % svoje bruto plače. Zaposleni s povprečno plačo je tako lani plačal mesečno 410,22 evrov prispevkov. Po tem, ko je plačal še 229,28 evrov dohodnine, mu je v žepu ostalo 1216,70 evra.
Ko upoštevamo še prispevke delodajalca, ki so skupaj znesli 16,10 % (8,85 % za pokojninsko zavarovanje, 6,56 % za zdravstveno, 0,06 % za zaposlovanje, 0,53 % za poškodbe pri delu in 0,1 % za starševsko varstvo) oz. 303,30 €, ugotovimo, da je zaposleni s povprečno plačo delodajalca na mesec stal 2159,10 evra.
Če je nekdo prejel 6.000 evrov plače (takih je v Sloveniji 10.500), je plačal 1326,00 evrov prispevkov in 1242,44 evrov dohodnine. V žepu mu je ostalo 3431,56 evrov, manj kot polovica tega, kar je zanj vplačal delodajalec. Tega je namreč omenjeni zaposleni stal 6980,40 evrov.
Kaj bo trenutno predlagana socialna kapica prinesla Sloveniji?
Uvedba socialne kapice pri 6.000 evrov, kot jo predlaga trenutni predlog zakona o debirokratizaciji, bi vplivala na dohodke 10.500 Slovencev, ki prejemajo bruto mesečne prejemke nad tem zneskom. Gospodarska zbornica pričakuje, da bo zaradi tega država pobrala za 170 milijonov evrov manj prispevkov v prvem letu. A izpad ne bo tako velik. Zaradi efektivnega dviga in zmanjšane obremenitve plač bo država pobrala dodatnih 35 milijonov evrov dohodnine in 10 milijonov evrov davka na dohodek pravnih oseb.
Po predvidenem povečanju potrošnje (ker bodo imeli ljudje več denarja) pa izračuni Gospodarske zbornice Slovenije predvidevajo tudi dodatnih 9 milijonov pobranih davkov na potrošnjo (DDV, trošarine, …). V prvem letu tako »izguba« davčnega priliva države ne bi znašala 170, ampak 116 milijonov evrov.
Številka se bo v prihodnjih letih zmanjševala, saj bo ukrep prinesel učinek dviga plač, dviga števila prejemnikov višjih plač, večjo porabo in tudi zmanjšano uporabo davčnih optimizacij (ki jih uporabljajo posamezniki z najvišjimi prihodki). V sedmih do desetih letih pa se bo učinek ukrepa povsem povrnil.
Gospodarski krog bi socialno kapico postavil pri 4.600 evrih, s čimer bi zajeli vse ključne poklice
Združenja, ki se povezujejo v t.i. Gospodarski krog (Gospodarska zbornica Slovenije, Klub slovenskih podjetnikov, združenje Manager in AmCham Slovenija) pa vladi predlagajo, naj bo pri uvajanju socialne kapice še ambicioznejša in naj jo postavi na 2,5 kratnik povprečne slovenske plače – če že ne takoj, pa vsaj postopno v nekaj letih.
Na ta način ocenjujejo, da bodo zajeli vse ključne poklice, ki so gonilo razvoja (inženirji, znanstveniki, profesorji, inženirji, vodilni kadri in zdravniki), mnogih izmed njih namreč socialna kapica pri 6.000 evrih ne zajame.
S socialno kapico pri 4.600 evrih oz. 2,5-kratniku povprečne slovenske bruto plače bi takoj zajeli približno 27.000 Slovencev, ki prejemajo plače nad tem zneskom. Ukrep bi sicer pomenil 300 milijonov manj pobranih prispevkov za zdravstvo in socialo. A skoraj 100 milijonov bi država na drugih koncih dodatno pobrala v prvem letu, tako da bi bil v proračunu »zazevala« 206-milijonska luknja v prvem letu.
Zaradi zvišanja plač bi namreč po izračunih pobrali 60 milijonov evrov več dohodnine, zaradi zmanjšanja stroškov dela bi dodatno pobrali 17 milijonov evrov davka od dohodka pravnih oseb, dodatna potrošnja pa bi prinesla dodatnih 17 milijonov evrov davkov na potrošnjo.
A tudi pri socialni kapici postavljeni na 2,5-kratnik povprečne plače pri GZS ocenjujejo, da bi se izpad prihodkov države zaradi uvedbe socialne kapice izničil v sedmih do desetih letih.
Izpad prihodkov danes je investicija v razvojno prihodnost čez 10 let
Z uvedbo socialne kapice na 2,5-kratnik povprečne plače (kar predlaga gospodarstvo) bi država sicer morala v prihodnjih letih vložiti približno milijardo evrov. Ampak le-to bi si kasneje kaj hitro povrnili z boljšim razvojem države, večjo konkurenčnostjo v primerjavi s konkurenčnimi trgi v srednji Evropi, ki nas prehitevajo drug za drugim, medtem ko mi stopicamo na mestu.
Najbolj talentirani kadri vseh starosti bi zaslužili višje neto plače in bili tako še bolj motivirani, da ostanejo in delajo v Sloveniji. »Dejstvo je, da manj, kot bo zaposlenih, ki s svojim znanjem najbolj prispevajo k dodani vrednosti, manj bo v Sloveniji dobrih produktov, manjši bo zaslužek, nižje bodo plače, manj bo davčnih prilivov v javne blagajne, manj bo denarja za plače v javnem sektorju, za pokojnine, za zdravstvo ali šolstvo,« so še zapisali v pobudi, ki so jo gospodarstveniki naslovili na Državni zbor in politične stranke.
Seveda podpiram socialno kapico pri 4.600 EUR-ih. Ob vseh navedenih prednostih se pozablja, da je več kot polovica zaposlenih v Sloveniji z visokimi plačami zaposlena v dejavnostih, ki ne ustvarjajo neposredne dodane vrednosti,. čeprav oddvajajo davke in prispevke iz plače.
Za njihove plače in tudi prispevke je torej najprej treba pobrati denar pri tistih, ki ustvarjajo dejansko dodano vrednost, ki se da neposredno izraziti v denarju.
Če bo za njihove prispevke treba zbrati manj denarja to pomeni še dodatno razbremenitev gospodarstva. Če predpostavimo, da bo ta denar gospodarstvo re investiralo v gospodarske investicije in inovacije, ki pomenijo nove zaposlitve in zato dodatna vplačila v davčno blagajno se bo ukrep zagotovo odrazil v blagajni že po dveh do treh letih. Dodatni prilivi iz investicij tudi tujih bodo najprej izravnali začetni primanjkljaj nato pa v absolutnem znesku povečali prilive.
Janša je na eni od sej briliantno s podatki osvetlil kako nespametno se sedaj deli denar na primeru investicij in raznih donacij, če se država zaradi začasnega primanjkljaja odpove delu porabe, ki v ničemer ne prispeva k novim doadanim vrednstim
No, tokrat se s prepotentnim Petrom strinjam.
v blagajni primanjkljaja sploh ne bo !
Peter – odlično, sam pa bi še nekaj dodal k Vašemu razmišljanju: Mene osebno moti, ker smo po osamosvojitvi pod vplivom predvsem Semoliča, popolnoma napačno definirali srednji sloj (lažno sklicevanje na ”skandinavski model”) in ga s plačno kompresijo ter davčno strukturo opustošili. S tem so izgubili tudi tisti nemajhni deli delavskega razreda, ki bi si s svojim prodornim delom v normalnih razmerah plačno lahko izborili vstop v vsaj nižji srednji sloj! Pri nas smo pa dejansko dvakratnik neto minimalca ožigosali že za bogastvo in prejemnike tega zneska ali višjih zneskov že za višji sloj, ki ga je potrebno davčno izcuzati in ki nima več nobenih ugodnosti. To velja še danes, čeprav bi ob minimalni plači 700 EUR (ki je sicer bila preveč na silo izsiljena, ampak pustimo zdaj to) plače ranga 1.400 EUR neto (omenjeni dvakratnik minimalca) do 2.000 EUR neto morale biti nekaj normalno dostopnega za delovne ljudi (in to ne šele po 20 letih ko se človek ‘da na pol’). Tako pa sedaj po plačni moči izgubljajo ljudje, ki so ravno nekaj nad minimalcem, ker njihove plače ne posedujejo finančne moči. To je posledica delovanja Semoličevih sindikatov in očitno tudi Jerkičinih. Posledica pa je sesutje razvojnega, investicijskega in poslovnega potenciala slovenskega privat sektorja.
Kdaj boste izobražene in družbene aktivnosti željne upokojence pritegnili k sodelovanju in pri regresih ter drugih izjemnih denarnih državnih prejemkih tudi primerno nagrajevali za preteklo strokovno in družbi koristno delo? Čas bi bilo, da tudi tim. srednja populacije prejema od države tovrstne pohvale in nagrade za preteklo delo. Res niso bili oziroma niso vredni najmanj toliko kot kategorija z najnižjimi pokojninami? Z neznanim premoženjem ??? Brez aktivne srednje upokojenske populacije ni napredka države. Le ta je še vedno med borci za boljšo prihodnost in za lastnem vsak mesec težji obstoj. Najnižje podpira na nešteto načinov država, najvišje po dohodkih pa itak nihče ne vabi v vrste sodobnih Zoisov. Aktivne izobražene in celovito aktivne pa je potrebno neomejeno nagrajevati. Pošteno!
Jaz bi socialistične dodatke, kot je ta za minulo delo, ukinila, biljan. To je spet ena od tistih prisilnih socialističnih bedarij. Če delodajalec ne prepozna dobrega kadra in ga je za njegov prispevek pripravljen tudi nagraditi, potem je itak brezveze. Ti dodatki pa samo mečejo meglo. Plača naj bo čista plača, brez teh čudnih dodatkov, in tudi dajatve ter prispevke naj si vsak iz nje in nanjo plača, kot je dolžan in obvezan. Mi imamo pri plačah toliko megle, da boli. Zakaj dodatek za minulo delo plačevati lenuhu in nekomu, ki se ubija od dela, enako? Ta dodatek ni nič drugega kot potuha lenuhom in prikrita socialistična uravnilovka. Čas je, da v Sloveniji dediščino bivšega sistema pustimo za seboj tudi pri plačah. Verjemite Smiljan, da je sistem brez teh socialističnih potuh veliko pravičnejši za pridne.
Višje plače pomenijo tudi več povpraševanja in s tem večjo inflacijo. Samo poglejte kako so se storitve in stvari podražile, za cca 20%. Jaz bi rekel da je za mlade glavni stanovanjski problem. Mladi se nimajo kam dati, nimaš kje živeti! In če ni mesta zate greš v tujino, delat, in ne na socialni turizem.
Skoraj vedno pogrešam primerjalne podatke, kako so ta problem rešili v drugih evropskih državah in kakšni so učinki.
Članek o tem sledi.
Tomaž, tu okrog nas je obilo skoraj praznih stanovanjskih hiš, brez mladih, ki pa so odlična gojišča priseljenega kosovskega prebivalstva. Slovenija ni sposobna narediti samozaščitne ukrepe, da bi to prehajalo v uporabo in roke mladih, ki potrebujejo urejena bivališča? Žal, tudi mlade prejemnice teh dot v vrednostih po več sto tisoč evrov potem prodajo posest tistim, ki iz slovenskega denarja kot tujci kupujejo Slovenijo. Sodobnim nemcem!
biljan, navadite se, ladtnina je sveta. Kako lastnik uporablja svoje imetje, je njegova odločitev in vi se po tujih velikih praznih bajtah nimate kaj ozirati. Če vas moti, da so prazne, dajte finančno ponudbo na mizo in jih kupite. Spet razmişljate socialistično, da bi kfo nekomu vzel in drugemu zastojn dal. To ne gre. Lastnina je sveta, in pika. Zaradi takšne miselnosti moram jaz celotno leto, čeprav me v stanovanju ni, skladno s socialističnim stanovanjskim zakonom in pravilnikom za obračun stroškov v večstanovanjskih stavbah plačevati skupno elektriko, porabo vode, odvoz smeti, pa tega ib celoketni odsotnosti sploh ne uporabljam. Kar je čista kraja. Ki so jo vtihotapile v zakon in pravilnik leve vlade. Iste stroške plačujem v tujini, kjer živim, in pri nas, kot da notri živim, čeprav imam prijavljeno začasno bivališče v tujini. Ker ima en levak idejo, da me bo s tem prisilil k ptodaji ali najemu, po idejah Levice celo k razlastitvi! Tega socializma in skomin po tuji lastnini imam čez glavo. Pa ne uamerite. Ni država tu, da vam kaj da, temveč je tu, da ustvari pogoje, da boste s svojim delom in trudom od tega tudi kaj imeli.
biljan, Ula – kako pa iz tega vidika gledata na vzpostavitev najemniške službe, kjer bi se ta stanovanja in hiše dalo na najemni trg s tem, da bi država pomagala, da so spoštovane tudi pravice najemodajalcev, ki se ravno iz skrbjo pred premajhno zaščito niso upali oddajati nepremičnin? Če bereta kaj forume na to temo je to en izmed glavnih razlogov, ki lastnike omejuje pri pogumnejšem odločanju za oddajanje. To pa bi morda tudi vodilo k znižanju najemnin, saj zaščiten lastnik ne bo želel zvišane najemnine kot ‘zavarovalne police’ iz strahu, da bi mu lastnino uničili ali zaskvotali (beri: se ne izselili kot določeno v pogodbi).
Rokc, tako. Toda ali da ali ne da v najem, pa je še vedno lastnikova odločitev. Sama ne dajem v najem, ker ponavadi par dni na leto pridem domov in takrat ne mislim plačevati hotela, temveč urejam nujne zadeve, z davščino in tako naprej. In sem prestara, da bi se v tujino za stalno izselila, drugih nepremičnin pa nimam. Tako bo še nekaj let do upokojitve. Me pa moti, da se vsi zaletavajo v zasebno lastnino. Vsakdo se sam odloči, kaj bo s svojim kapitalom (kar lastnina je), ali ga bo plemenitil ali pa imel mrtvi kapital. Sicer pa že sedaj ne vidim, da bi tisti, ki imajo več nepremičnin, te s težavo dajali v najem. V mojem bloku si je bivši komunajzerski direktor prisvojil osem stanovanj po Jazbinšku, ki jih prav vse oddaja, v devetem pa živi sam. Ima pa Biljan prav, v glavneh jih zasedajo priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik. Mladim pa je treba predvsem ustvariti pogoje za delo in zaslužek. Potem ne bo problem graditi, kupiti ali najemati. Ključen je torej standard, kombiniran s pametnimi državnimi spodbudami. Nekje sem nekaj brala, kako v Avstriji (Gradec?) spodbujajo mlade, pa tudi lastnike stanovanj za najem. Namesto, da tonemo nazaj v propadli komunizem, bi si vzore morda jemali po tistih, ki delujejo. Mimogrede, g. Rokc, strinkam se z vaşim komentarjem glede socialne kapice, lepo ste zapisali…
Dosedanja politika privablja neizobražene in podjetja, ki rabijo zgolj te ne, domačo mladino pa naganja čez mejo v izselitev, namesto, da bi bilo obratno!
“S socialno kapico pri 4.600 evrih oz. 2,5-kratniku povprečne slovenske bruto plače bi takoj zajeli približno 27.000 Slovencev, ki prejemajo plače nad tem zneskom. Ukrep bi sicer pomenil 300 milijonov manj pobranih prispevkov za zdravstvo in socialo. A skoraj 100 milijonov bi država na drugih koncih dodatno pobrala v prvem letu, tako da bi bil v proračunu »zazevala« 206-milijonska luknja v prvem letu. …
… A tudi pri socialni kapici postavljeni na 2,5-kratnik povprečne plače pri GZS ocenjujejo, da bi se izpad prihodkov države zaradi uvedbe socialne kapice izničil v sedmih do desetih letih.”
Ali bodo odločevalci v vladi in parlamentu sposobni strateško in dolgoročno videti dlje od časovnih meja svojega mandata ter dlje od parcialnih interesov lastne družbene skupine, politične stranke, vplivnega okolja “statusa quo”?
Ali se bodo sindikalni funkcionarji v imenu delojemalcev sposobni miselno povzpeti nad pogubne omejevalne horizonte komunistične uravnilovke in diktature “enakih želodcev”, nad destruktivno lokalno nevoščljivost “Slovenceljnov” in njihovo bolestno lokalno egocentričnost ter nad permanentno in skrbno gojeno ter vztrajno medijsko vcepljano bolestno nejevero/nezaupanje v drugega/drugačnega/bližnjega?
Akti ni, naš trg dela je potrebno odpreti in privabiti takšne investitorje, ki bodo izplačevali “avstrijske” plače tudi v Sloveniji. Vztrajanje pri sedanjem modelu je preživeto. Ne mislite samo na učinke za tistih 27 tisoč, temveč za potencialnih toliko, ki jih ne bo, če ne bomo v plačni politiki sprejeli sprememb. Jaz ukrep vlade podpiram. Ne zato, ker podpiram vlado, temveč zato, ker se preživljam z delom v tujini in če pri nas ne bo nobenih sprememb, nam bodo najboljši kadri še naprej bežali iz države. Imamo pa tudi velik problem z okorelo miselnostjo delodajalcev, ki po starosti 45 let tudi izkušenega, na trgu potrjenega kadra nočejo zaposlovati več. Tega v tujini ni. Njih ne zanima, koliko si star, ampak ali znaš in zmoreš. Pri nas pa vse poteka po neki čudni socialistični logiki. In ni dobro.
Edino kar zares vemo je, kolikšen bi bil upad prihodkov za socialo in zavarovanje zaradi socialne kapice. To je nesporno.
Vse ostalo so špekulacije v stilu “kaj bi bilo če bi bilo”
Poglejte že ta članek – avtor zagotovo ni ekonomist in se tudi drugače verjetno ni veliko ukvarjal z ekonomijo. Na začetku se piše o zadrževanju in privabljanju produktivnih kadrov (za kar si upam trditi da je nesmisel). V nadaljevanju pa se razplete v nekaj kot: ker bodo prihodki večji bo potrošnja večja in bo zato več prihodka od davkov (pa davki niso isto kot prispevki). To je logika, ki jo vlada sicer želi “prodati” pri davčni reformi. Če bo res kakšen pozitiven učinek na za celotno družbo pa seveda ne vemo. To si samo mislimo in špekuliramo. Vsakdo, ki je vsaj kdaj poslušal predavanja iz ekonomije ve, da je nagnjenost k trošenju pri bogatih povsem drugačna kot pri tistih z nižjimi prihodki. V obsegu in strukturi.
Podobno kot pri marsikaterem koronskem ukrepu želi vlada radikalnega populista JJ tudi tukaj (žal na iniciativo NSi) izvesti nekaj, kar naj bi bila všečna poteza za določen sloj volivcev. Tako rekoč podkupiti nekaj volivcev. Kakšne bodo posledice pa je povsem nejasno. Je pa jasno kdo bo plačal račun: vsi tisti, ki so pod pragom socialne kapice. Na koncu bo namreč nekje treba ta izpad prihodkov v socialni in pokojninski blagajni nadomestiti.
Drugače misleči v mnogočem se strinjava, vendar pri socialni kapici ne gre prvenstveno za všečno potezo, ki bo NSi prinesla točke. Že takojšne rekcije kažejo, da jo predvsem porabniki iz državne blagajne zavračajo, ti pa so v odnosu na te, ki9 vplačujejo v blagajno velika večina.
Gre za spremembo fiskalne politike , ki pri nas še vedno temelji na pri ljudstvu skozi izobraževalni sistem privzgojeni socialistični miselnosti. Ta je: vsi, ki kaj imajo so to zagotovo pridobili na tako ali drugačen nepošten način ,zato je prav, da se jih maximalno obdavči in ta denar razdeli med tiste, ki nimajo. Z osnovnim vprašanjem zakaj nimajo, ki je osnovno vprašanje problema revščine v vsaki državi pa se nihče ne ukvarja.
Tudi z vprašanjem ali je nujno, da se toliko denarja steka v državno blagajno za ”skupne ”potrebe in solidarnost se ne ukvarja nihče. KOT tudi ne zakaj si nekatere fiskalno pismene države z manjšimi davčnimi stopnjami naberejo več denarja v proračun , kot druge ki imajo višje davčne stopnje.
Načeloma se z manjšini davčnimi stopnjami in širšim zajemom zbere več denarja kot z visokimi iz več razlogov.
Manjša kot je davčna obremenitev manj zavezancev se izogiba plačilu davkov, davke pričnejo plačevati tudi tisti, ki so se pred tem zaradi visokih davkov na neštevilno inovativnih načinov temu izogibali. V državo pridejo tudi nova podjetja, ki so pred tem plačevala višje davke drugje. Prag rentabilnosti za podjetništvo se zniža in v podjetništvo vstopa vse več ljudi, ki so pred tem delali v upravi, birokraciji in drugih dejavnosti, ki z vidika državne blagajne pomenijo odlive.
Če še na drugi strani vsaj začasno zmanjšamo javno porabo z zmanjševanjem zaposlenih v dejavnostih , mi črpajo iz blagajne se kot sem omenil lahko prilive in odlive izravna v krajšem roku, kot če izvedemo zgolj en ukrep na strani prilivov.
V ta sklop spada vprašanje ali je res potrebno da v administraciji UKC zaposlenih preko 2600 ljudi. Ali na Agenciji za kmetijske trge 380 ljudi. Ali da ima en minister samo za ”piar ”zaposlenih 7 ljudi. Ali, da je na Banki Slovenije zaposlenih še vedno več kot 450 ljudi čeprav so v Slovenski lasti in sodijo pod 100% kontrolo samo še ena banka in dve hranilnici.
Žal ni možno za ilustracijo prilepiti slike iz Švicarskega časopisa z naslovom. ”Začetki države blaginje, kjer je narisan voz na katerem sedi 20 ljudi, sto ljudi pa ta voz vleče in na naslednji strani z naslovom Začetki propada države blaginje, kjer je na vozu 100 ljudi vleče pa ga samo 20.
.
Dobra poteza vlade, sedaj še prosim za popolno ukinitev bruto I in Bruto 2. Naj se odgovornost v celoti prenese nazaj na osebo, ki naj sama plačuje cesarju, kar je cesarjevega, delodajalec pa takisto.
Vsakemu Slovencu, ki ima odličen uspeh na tehničnih, medicinski in podobnih univerzah, ki jih potrebuje realno gospodarstvo, naj država podari zazidalne parcele in omogoči kredite na 50 let brez obresti.
5.000 državnih parcel na leto po 1.000m2 in to izven velikih mest.
Marjan vaša ideja ni tako neizvedljiva kot se bo morda povprečnemu bralcu zdelo.
Država inj občine razpolagajo z veliko zemljišč, ki so v tem trenutki ”mrtev kapital”
Tudi obresti pri današnjem stanju prevelikih količin denarja na trgu in v bankah po 0% obrestni meri je izvedljiva. Banke morajo sedaj po navodilih ECB in BS viške denarja plasirati na račun pri BS na katerem plačujejo ležarino torej negativne obresti. Z vidika vašega predloga bi denar naložen v stanovanjsko gradnjo ne samo vzpodbudo za gospodarske dejavnosti in investicije temveč bi tudi zmanjšal stroške bank, ki med ostalim zaradi nizkih obrestnih mer in preveč denarja (dodatni stroški) za pozitivno poslovanje dvigajo provizije.
Poglejmo primer kako vašo idejo že uresničujejo Švicarski kantoni in občine.
Občine in Kantonalne banke so glavni pobudniki ustanavljanja stanovanjskih zadrug za mlade družine. V zadrugo kot svoj vložek občina vnese komunalno opremljeno zemljišče.
Že s tem so cene stanovanj za cca 15 % nižje. Kantonalne banke, ki so v solastništvu, podjetij, prebivalcev in občin ter kantona nato dobijo 30% garancijo kantona za dane kredite mladim. Krediti so brezobrestni, ker imajo kantonalne banke itak preveč denarja )tako kot sedaj naše) ležarine za denar pri CB pa so še višje kot pri nas. Kredit lahko dobi tudi študent saj so krediti hipotekarni. Dokler kredit ni vrnjen pravno ni lastnik stanovanja.
Zadružniki vplivajo že na projektiranje in si zagotovijo stanovanja po ”meri” in svojih potrebah. Kljub enotnemu videzi in materialih lahko znotraj stanovanja sam izbira materiale. Npr. študent lahko glede na to da še nima prihodkov izbere za tlake laminat, bogatejši zadružnik pa granit v kombinaciji s tikovim lesom. Izvajalce izberejo in gradnjo vodijo zadružniki sami s tem sami neposredno vplivajo na cene. Cen za m2 so tako prilagojene finančnim zmožnostim.
Ker gre za javni denar je tako darežljivost treba utemeljiti. Utemeljitev je logična in enostavna.
Povprečni priliv v občinsko in kantonalno blagajno znašajo cca 4000 SF za občino in cca 4000 SF za kanton. Višja kot je izobrazba in bolj kot so zahtevna delovna mesta višji so plače in s tem prilivi. Mlada družino, ki ostane v občini oz. kantonu si z davki v petih letih poplača stanovanje tudi če bi ga dobila brezplačno. Na zgoraj opisan način pa v proračun povrne vplačila v roku 1 do dveh let.
Simpatično mar ne. Pri nas so povprečne cene stanovanj v Ljubljani poletele v nebo in se sučejo tudi preko 4000 EUR/m2. Ker je dejanska cena stanovanja med 1200 in 1500 EUR odvisno od lokacije nastane vprašanje ali je za državo pomembneje, da nekatere strukture nesramno služijo, ali so pomembnejše mlade družine. Glade na to da po opisanem vzorcu v v Sloveniji ni nobene take zadruge je odgovor očiten.
Treba je omogočiti zakonske pogoje za višje neto plače, temu pa se bo “mrks” upiral z vso silo.
Pametno je, sedaj, ko so marksisti/komunisti spremenili mlade glave v levičarske vol ivce, potisniti vsa ta glasovanja nekam proti koncu mandata…