Lastnost velikih je ponižnost

Neki večer preteklega tedna sem kramljal s starejšo gospo z ulice, ki že leta svoje življenje preživlja med smetmi, golobi in prahom mestnih cest. A ni običajna brezdomka, saj se je – kot pravi – za tak način življenja odločila sama prostovoljno, da bi delala pokoro za številne velikaše sveta, ki ob večerih legajo v svoje tople udobne postelje. Zdela se mi je prava za kakšen moder nauk o ponižnosti. »Ponižnost gre skupaj s ponosom,« mi je zabrusila medtem ko je svoja oblačila prala v posodi z vodo, ki se tja steka iz klimatske naprave bližnjega bloka, »ne pa kakšno klečeplazenje in poniglavnost.«

Silovi ponižni ponos sije tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. »Vsak, kdo se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

Ponižnost gre skupaj s ponosom

V ponižnosti ni bilo nič častnega

Radikalnost te njegove drže se nam še veliko bolj razjasni, če jo postavimo v tedanje okolje in obdobje. V grško-rimski kulturi je bila ponižnost v splošnem razumljena celo negativno. Povezana je bila s socialno depriviligiranim statusom, ki mu je bilo onemogočen dostop do dobrin »častnih«, kot so npr. svoboda, znanje, moč, bogastvo, vpliv. Latinski izraz humilitas nakazuje na nizkost, povezavo z zemljo, nečastnost, medtem ko je grški izraz za ponižnost tapeinōsis v poganskem kontekstu prav tako pomenil nizkost, slabost, siromašnost, zaničevanost.

Med 147 delfskimi maksimami iz 6. stol. pr. Kr., ki so za stare Grke predstavljale nabor etičnih napotil, ne najdemo nikakršne omembe ponižnosti. Klasična grška kultura je namreč cenila željo po časti (philotimia), častihlepje, ki je izražalo prepričanje o pravilnosti izkazovanja časti tistemu, ki si jo je zaslužil. Ponižnost je imela mesto zgolj v odnosu do bogov, pred katerimi je bilo potrebno klanjati glavo in jih klečeplazno spoštovati, saj bi v nasprotnem primeru bili deležni njihove jeze. Podoben servilen odnos je klasična kultura gojila do vladarjev, medtem ko prostovoljna in svobodna ponižnost pred človekom, ki je po časti oz. položaju enak ali celo nižji, bila znamenje šibkosti.

Kristusov nauk torej korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

A v judovski tradiciji je drugače ...

Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta na drugi strani dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8)

Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

Kristusov nauk torej korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost. Ponos, katerega je starka z ulice tako jasno povezovala s ponižnostjo, je tista tiha veličina človeka, ki ne sili v ospredje, temveč v zavedanju svojih šibkosti ter v hvaležnosti za vso obdarjenost v odnose s svojimi bližnji stopa v ponižnosti. »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)

Podobe borbe za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Tistega večera je zasijala iz drže brezdomke, za katero vem, da vsak dan moli: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52)