Ko je odhajajoči ministrici medgeneracijsko sodelovanje blazno pomembno

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tik preden je ministrica spokala s svojega položaja, ugotovilo, da je v Sloveniji - z njihovega odhajajočega stališča - medgeneracijsko sodelovanje blazno pomembno! Ker pa je dotično ministrstvo daleč stran od krute realnosti in se mu ne sanja, kakšno je življenje v realnem svetu, je zato sklenilo, da bo odštelo nič več in nič manj kot dober milijonček evrčkov, da bodo raziskovalci raziskali je sploh kaj, kar bi stare in mlade lahko povezovalo med seboj.

»Napočil je čas, ko se moramo vsi skupaj zavedati, blablabla, da je potrebna tudi večja ozaveščenost delodajalcev in zaposlenih o tem področju!'' so začivkali v en glas, preden so prijeli za lopato, in vrgli denar skozi okno - točno tja, kjer so spodaj- z razširjenimi žaklji v rokah- stali Pristopovci in veselo vriskali ob pogledu na bankovce, ki so leteli v njihove žepe.




Soseda Mica, ki je ravno posejala spomladansko solato v toplo gredo, je jezno namrščila čelo:''Kakšna raziskava, lepo vas prosim! Denar bodo preko riti v varžet potrebovali zato, da bodo kakšnega Pucka odvrnili od vstopa v Janševo vlado! To, in nič drugega!''

Ljudski glas seže v deveto vas, ni pa nujno, da je v njem kakšno zrno resnice. Ali pač?

Njen najdražji, po imenu Nace, se ji je umaknil s poti. Vedel je, da z Mico, kadar je razjarjena in prične bentiti čez politike tam daleč v ponoreli Ljubljani, ni dobro češenj zobati. Spomnil se je njenega rohnenja, ko je pricurljala v javnost novica, da je Ministrstvo za delo in družino v enem samem desetletju za različne svetovalne študije v zvezi z oskrbo starejših porabilo toliko denarja, da bi lahko zgradilo najmanj 10 domov za starejše občane.

»Če bi bili moji davni predniki še živi, tisti, ki so se z vilami in koli uprli grofu, ki je od njih zahteval še dodatno desetino, bi lumpom, ki žrejo potico, nam pa še drobtinic suhega kruha ne privoščijo, že pokazali vetra!'' je robantila.

Mi pa smo ene navadne podalpske riti, raje molčimo in bognedaj, da bi se tistim, ki nam pijejo kri, celo uprli!

V naši ulici Mico zelo dobro poznamo in kadar je slabe volje, ji čisto nič ne zamerimo. Po tihem se zavedamo, da je daleč naokoli edina, ki si to, kar misli, upa reči na glas. Mi pa smo ene navadne podalpske riti, raje molčimo in bognedaj, da bi se tistim, ki nam pijejo kri, celo uprli!

''A se še spomniš javnega razpisa za sofinanciranje projektov s področja enakosti žensk in moških za leto 2019, s katerim so želeli opozoriti na 'nasilje, ki se teoretično pojavlja med zmenki'? Od takrat je minilo že več kot leto dni, a o rezultatih razpisa, vrednega 50.000 evrov, nisem zasledila še niti besedice, krščena motika!''

Če so bili objavljeni, pa so nama z Mico ušli, se že vnaprej opravičujem.

Razpisov, ki so (bili) sami sebi namen, je bilo samo v zadnjem desetletju nič koliko. Soseda Mica pravi, da če so bili vsi tako zabavni, kot so bili ti, ki sva jih prežvekovali, potem mora biti življenje znotraj različnih ministrstev strašno veselo, razposajeno in zabavno! Razmišljati zgolj o tem, kako iz naivnih, davkoplačevalskih žepov izpuliti še kakšen evro, je, moral zaprmej, požegnati sam presvetli Lucifer!

Če Mica ne bi štela že skoraj devetdesetih pomladi, bi jo vsi, ki jo poznamo, predlagali za predsednico države! Ima ravno prav zdrave kmečke pameti, da ne bi skakala v prazen bazen, za povrh pa se ponaša z do te mere nabrušenim jezikom, da ne bi bila tiho, če bi videla, da se šmugla in krade.

Žal pa ima vsakdo, četudi je trden kot skala kost, kakšno ranljivo mesto. In tudi Mica ga ima!

Kar se je začelo govoriti o corona virusu, jo je postalo na smrt strah. Sploh po tem, ko jo je minister za zdravje na tiskovni konferenci lepo porjavel v obraz prepričeval, da je virus manj nevaren kot mačji kašelj! Bila bi neumna, če bi mu verjela!

Poštar, ki je ravno v tistem trenutku potrkal na vrata, se ni ustrašil njenega zaprepaščenega obraza.

''Mica, ne se sekirat! Tako in tako samo tastari umirajo, boli me đoko za ta virus!''

Preden je z mladostnim korakom stekel do svojega motorja, se je še enkrat ozrl:''Mica, bodite optimistični vendar! Predstavljate si, koliko bodo prišparali z evtanazijo, ki so jo še lani propagirali! Pa novih domov za upokojence jim ne bo treba več graditi! Še ti, ki so, se bodo izpraznili!''

Uboga Mica, še zmeraj v šoku, se je s tresočimi nogami privlekla do peči in sedla na klop. Prvič po dolgih letih je ostala brez besed, le glavo je naslonila na Nacetovo ramo in solze so se ji usule po zgubanem licu.