Kdor prodaja materinščino, bi prodal tudi mater

Milena Miklavčič
7

Zgodilo se je leta 2010, ko smo pripotovali v Estonijo, v mesto Tartu, na Evropeade . Med kramljanjem v nekem lokalu se nam je približal mlajši moški. V roki je držal klobuk, ki si ga je snel z glave, v očeh pa so se mu lesketale solze.

”Ste iz Slovenije?” nas je plašno pobaral, ko smo ga povabili, naj prisede. Bil je vesel in ganjen hkrati, ker se je lahko po dolgem času spet pogovarjal v materinem jeziku. ”Pojma nimate, kako ste me osrečili!” nam je dejal ob slovesu, od srca hvaležen, da so slovenske besede ponovno božale njegovo srce.

Na tega slovenskega Estonca sem se spomnila pred dnevi, ko sem na Facebooku zasledila zanimivo razmišljanje neke prijateljice,recimo ji Petra:

Ko sem se po celodnevnem kolesarjenju po koncih, nabitih s spomini na prelivanje krvi v prvi svetovni vojni, na prvi protifašitični upor Tigrovcev, na bitke partizanov, zatiranje Italijanov in zmago Slovencev, usedla za mizo v kampu ob Soči, nakar nas je natakar vprašal: “What can I bring you?”. Sem mu rekla, da smo Slovenci in bi naročili po slovensko. Po angleško je odgovoril, da ne razume. Potem sem popizdila.

Medtem, ko sem izvajala besni monolog (v angleščini) o tem, da je tu Slovenija in da je protizakonito, da nimajo strežbe v slovenščini, so se moji razgledani, izobraženi, pametni prijatelji spravili name.
Da sem SDS-ovka, da sem fašistka, da je natakar pač revež – migrant, ki je prišel sem, da bi delal in da zagotovo pri vsem skupaj ni nič kriv in da bi ga morala pustiti pri miru.

Kar me najbolj bega, je to, kako zelo je Janši uspel ta salto mortale, da si je SDS do te mere privzel primat nad domoljubjem, da je vsak, ki čuti ljubezen do domovine in je ponosen na svojo kulturo in jezik, takoj označen za janšista in za fašista, grrr.

Oprostite, nisem ne eno in ne drugo! V svoji domovini tujce z veseljem sprejmem. Jim pa domovine vseeno ne dam. Ne kar tako, brez boja. Čisto na koncu, ko smo odhajali, se je izkazalo, da je natakar, ”ubogi imigrant, ki ne zna in ne razume besede slovensko”, v resnici Srb. Kaj mislite, kako dolgo je trajalo, preden so se prijatelji začeli strinjati z mano, da sem pravzaprav imela prav?”

Preklinjamo v tujih jezikih, najraje poslušamo tujo glasbo, češ, da je domača zanič, na eni od radijskih postaj komaj kdaj slišimo slovensko besedo.

Je v Sloveniji slovenščina sploh še uradni jezik?

Mislim, da se nam to – zelo pišmeuhovsko obnašanje do lastnega jezika, naroda, lastne identitete, zgodovine, domovine, tudi do glasbe že krepko maščuje.

Ko boste v prihodnjih dneh obiskali slovensko obalo, bodite pozorni: redkokje vam bodo postregli s sladoledom ali pivom v slovenskem jeziku. V glavnem bodo z vami komunicirali v jezikih narodov iz nekdanje države. Pa da ne boste mislili, da je kaj bolje v Ljubljani in ostalih večjih slovenskih mestih.

Srce me boli, kadar slišim, s kakšno lahkotnostjo se ”prodamo” tudi takrat, ko ne bi bilo treba, ter pozabimo, da je na Slovenskem slovenščina še zmeraj uradni jezik.

Na facebooku in twiterju mnogi, ki hočejo biti posebni, izražajo svoje čustva v angleščini. Kot bi jih bilo sram povedati to, kar mislijo in čutijo po domače.

Sramujemo se tudi slovenskih imen. Primem se za glavo ob teh, ki jih nekateri sodobni starši dajejo svojemu otroku:Lin, Ruben, Aron, Arven, Natal, Liam, Albana, Andy, Altina, Brendon, Bjank, Jona, Jacinta, Kian, Kira, Noah, Nikki, Pietro, Pilar, Zoro, Zirafete.

Preklinjamo v tujih jezikih, najraje poslušamo tujo glasbo, češ, da je domača zanič, na eni od radijskih postaj komaj kdaj slišimo slovensko besedo. Na facebooku in twiterju mnogi, ki hočejo biti posebni, izražajo svoje čustva v angleščini. Kot bi jih bilo sram povedati to, kar mislijo in čutijo po domače.

Ves čas razmišljam, kaj storiti, da bi se te presnete slovenske glave streznile in se začele zavedati, da s tem, ko se molče strinjamo z mačehovskim odnosov do jezika, ne nasprotujemo t. i.” sds politiki”, o kateri je govorila Petra, ampak pljuvamo v lastno skledo.

Tone Pavček je nekoč dejal, da je na majhnih stvareh vsaka rana velika. ”A slovenski jezik ni majhen, ravno nasprotno, je pa majhen slovenski narod. Ranljivost jezika v majhnem narodu je velika. Tu pa smo Slovenci malomarni skrbniki. Ne vemo, kako ga varovati, kako ga obvarovati, kako ga hraniti in negovati. Čez sto let bodo slovensko govorili samo še lipicanci … in nikogar ne bo, ki bi razumel njihovo belo govorico in njihovega užaljenega ponosa.”

Zakaj podpirajo Domovino. Pavle Ravnohrib:
»V Sloveniji je “marš skozi inštitucije” uspel. Vzpostavljena je skoraj popolna kulturna hegemonija. Pravim skoraj. Le na področju medijev trd(n)a ideološka struktura ni povsem monolitna, tudi po zaslugi Domovine.ravnohrib

Bolj natančno in pogosto sem vas začel spremljati, ko ste se “zapičili” v mojo zgodbo. V prenovitev (beri ukinitev) oddaje Male sive celice in vzročno-posledično moje obglavljenje na Rtvslo.

Bravo fantje! V člankih, ki ste jih objavili, ste napovedali mojo odstranitev in razkrili bistveni del ozadja, ki je k temu pripomoglo. Manjka le par detajlov in zgodba bo popolna.

V trpkem slovenskem vsakdanu, ko se kriminalne politične afere vrstijo druga za drugo, je obglavljenje nekega tv voditelja v neki otroški tv oddaji minorna zadeva. Vendar je to slovenski sindrom! Perfidna odstranitev vseh , ki nis(m)o na “liniji”.«

Domovina, zato vas podpiram moralno in materialno!

Prosimo vas, da podprete Domovino tudi vi.

Za podporo Domovini kliknite na spodnji gumb. Ob donaciji vsaj 5 € mesečno (60+ € letno) vam podarimo majico “Moja Domovina.je Slovenija”.Domovina-majcka-predlog-igor-1

Podprite Domovino tukaj!


Hvala!
                                                  (akcija se zaključi 16. 6.) 

7 KOMENTARJI

  1. Manjka nam poznavanje najmanj 100 let zgodovine Slovencev pred 2. svetovno vojno. Takrat so živeli najbolj aktivni Slovenci vseh časov in vseh znanj. Na vseh področjih so se borili za slovenščino in z užitkom je brati njihove stvaritve. Pa še to! Čimprej ukiniti zakon o zaščiti osebnih podatkov. Naj se ve, katerega naroda in nacije je kdo v tej državi in kje ga je mogoče srečevati?

  2. V turizmu vztrajat, trmarit in bit dosleden z maternim, slovenskim jezikom … vi to resno? To si lahko privoščijo narodi, ki govorijo mednarodne materne jezike, ne pa milijon in pol “nekih” Slovencev. Majhni smo, to ima slabe in dobre strani, raba maternega jezika nas pa ne bo naredila velikih. Ne v glavah, ne “na terenu”. Skratka, ne bi mi moglo bit bolj vseeno, v katerem jeziku me bo v Portorožu nagovoril natakar – nenazadnje tudi on ne more že na daleč, sodeč po mojem videzu, ocenit, kakšne narodnosti sem in za turistično lokacijo se mi zdi absolutno primerno, da me nagovori v angleškem jeziku. Pa naj bo Slovenec, Srb, Bosanec ali pa Francoz. Pravprav je “mali človek” tisti, ki ga to moti.

  3. Še v SFRJ so imeli v hrvaški Istri vse napise in ponudbe v turističnih in drugih objektih v hrvaščini in potem treh svetovnih jezikih. Žal, nikdar v slovenščini, ker se mi itak izkazujemo s svojim “znanjem” tujih jezikov. Zato tudi ne vedo, tja do Ulcinja, da slovenščina sploh obstaja. Pa nas je komaj nekaj manj kot Albancev/Šiptarjev na Kosovu in Metohiji, kjer za komuniciranje s komerkoli in na katerikoli domači ali svetovni ravni vedno uporabljajo njihov unikaten jezik. Pa, po videnem na njihovih TV postajah, odlično obvladajo tudi angleščino. Portorož je v Sloveniji in prepričan sem, da si gostje želijo slišati tudi slovenščino. Ko pa se bo gost odzval, pa naj bi turistični delavec znal odgovoriti ali govoriti tudi v njihovem jeziku. Ker smo v Sloveniji unikatni, smo celo za avtomobilske tablice izločili č,ž,š,…, Danci, Litavci in drugi pa jih veselo uporabljajo. Tudi “zloglasni” Srbi, ki bi se po slovenski logiki morali še vedno označevati z YU na vozilih, a so kljub izjemni revščini vedno sledili določilom mednarodnih organizacij. Le SLOvenci smo ostali – Odpisani. Milenina ugotovitev ni nič novega, saj v glavnem podgreva drugje slišane ali prebrane preverjene teme, a če se tisoč Slovencev priključi njenemu ogorčenju, pa tudi mojim pogledom na skrb za RAZVOJ, ne ohranjanje slovenščine, se bo položaj izboljšal za prav toliko odstotkov. Sicer pa bi morali Slovenci, poleg enega ali dveh svetovnih jezikov, znati tudi najmanj po en ali dva jezika sosednje države, naroda, – če izpustim YU jezike makedonski, bosanski, albansko/šiparski, hrvaškiu, srbski – da bi lahko bili vsespliošpno uspešni. Koroški Slovenec je v Indiji v dvajsetih minutah sklenil po nekaj letih avstrijsko-nemškega – indijsko-angleškega dogovarjanja več deset milijonov vredno pogodbo, ker ga je prepoznal eden od indijskih pogajalcev in sta se o zadevi pogovorila v slovenščini. Odlično svoje tovrstno znanje vnovčujejo tudi koroški, pa najbrž primorski Slovenci, ki so in še delujejo v gospodarstvih in financah slovanskih držav. Ne pozabimo, da so nam v vsej zgodovini 20. stoletja nasjveč škode naredili prav Angleži. In še to, enojezičnost je popoln dolgčas.

  4. kašno zvezo ima znanje jezikov s hlapčevstvom? KO se klanjamo pred jeziki južnih republik?!?

    Poglejte letak, ki vabi na ”praznovanje” Dneva državnosti v Celju!!!
    Lepa Brena and Co!
    Pučnik se v grobu obrača.
    PS
    Ja, res je, več jezikov, ko znamo, več veljamo!
    A na Slovenskem se naj govori slovensko!
    Če bi me natakar nagovoril v hrvaškem
    , bi vstal in šel.

  5. Dober članek. Bi pa avtorico opozoril, da mogoče ne gre vseh imen ki njej osebno zvenijo tuje metati v isti koš. Lepa stara predkrščanska imena kot npr. Čestomir, Dobromisl, Gostidrag, Krasna… so zamenjala krščanska imena iz Svetega Pisma in smo tako dobili Andreje, Simone, Petre, Rebeke, Tomaže… Toda v to druščino spadajo tudi imena iz avtoričinega seznama: Ruben, Jona in Aron. Lepa, stara, slovenskemu ušesu domača imena. Noah pa je žal poangležena različica Noeta.

    Ni vse kar nam tuje zveni tudi zares tako tuje. Mogoče smo le izgubili stik s svojim narodom?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime