Kakšna so pravila: Sme župnik prodati premoženje, ki ga najde na novi župniji?

Avgust je mesec, v katerem so se zgodile tudi menjave župnijskih duhovnikov. V eni izmed Facebook skupin je v začetku avgusta duhovnik v ocenitev ponudil nekaj predmetov, najdenih v novi župniji, med katerimi je bila starinska notranja oprema in slike.

Objava je odprla vprašanja in razpravo, ali sme župnik prodati premoženje, ki ga najde na novi župniji ter kaj je duhovnikovo in kaj last skupnosti, kdo o tem odloča in kakšna so cerkvena pravila?

Pri redni upravi cerkvenega premoženja imajo upravitelji proste roke pri naložbah, nakupih in prodajah do 7.000 evrov

Premoženje duhovnika je jasno ločeno od cerkvenega premoženja, katerega vrhovni upravitelj je papež. Zakonik cerkvenega prava (ZCP) določa, da cerkveno premoženje upravlja tisti, ki cerkveno pravno osebo vodi, pri upravi pa lahko sodelujejo tako kleriki kot laiki. Upravljanje s premoženjem se deli na posle redne in posle izredne uprave. Kateri so ti posli, določa lokalna škofovska konferenca, ki določa tudi mejne vrednosti poslov, za katere duhovnik oz. upravitelj župnije potrebuje dodatno dovoljenje. Posamezne škofije lahko premoženjske zadeve dodatno z odloki urejajo tudi same.

Za območje slovenske škofovske konference velja, da upravitelj dovoljenja krajevnega škofa ne potrebuje za enkratne in vezane posle (sklenjene v enem letu, ki se nanašajo na isti predmet oz. posel) do vrednosti 70.000 evrov. To navodilo pa ima tudi izjeme. Upravitelj tako dovoljenje krajevnega škofa potrebuje za gradbena dela in naložbe v cerkveno premoženje nad 7.000 evrov, za odtujitev premičnin nad 7.000 evrov, nakup nepremičnine ali premičnine nad 7.000 evrov in finančne naložbe v sklade, vrednostne papirje in dragocene kovice, ki presegajo vrednost 7.000 evrov, so odgovorili z Nadškofije Ljubljana.

Posli izredne uprave potrebujejo najmanj pisno dovoljenje škofa

Med posle izredne uprave pa sodi množica poslov, ki nimajo omejitve vrednosti in vsote. Med te sodijo odtujitve nepremičnin, zakupne in najemne pogodbe, ki se sklepajo za dobo, daljšo od enega leta, služnostne pogodbe, pravni posli s premičninami, ki imajo umetniško, zgodovinsko ali kulturno vrednost in so predmet posebnega verskega češčenja ali pa so bile Cerkvi podarjene na podlagi zaobljube, zaposlovanje oseb, vložitev civilnih tožb, sprememba namembnosti in številne druge.

Da so posli izredne uprave sklenjeni veljavno, mora upravitelj za posle do 70.000 evrov pridobiti predhodno pisno dovoljenje nadškofa, za posle od 70.000 do 700.000 evrov mora upravitelj poleg pisnega dovoljenja škofa pridobiti še soglasje zbora svetovalcev in gospodarskega sveta. Za posle nad 700.000 evrov in odtujitve stvari iz zaobljube ali dragocenih umetniških del ali starinskih predmetov katerekoli vrednosti poleg že naštetih dovoljenj pridobiti še pisno dovoljenje Svetega sedeža, so še navedli v Nadškofiji Ljubljana.

Duhovniki morajo svojo službo opravljati s skrbnostjo dobrega družinskega gospodarja

Vsi upravitelji so dolžni svojo službo opravljati s skrbnostjo dobrega družinskega gospodarja, paziti, da ne bo kako razpadlo ali utrpelo škode (ZCP, Kan. 1284). Za odtujitev premoženja, katerega vrednost presega najnižjo določeno vsoto, se zahteva upravičen razlog, kot je velika nuja, očitna korist, bogoljubnost, krščanska dobrodelnost ali drug tehten pastoralni razlog (ZCP, Kan. 1293). Hkrati pa ZCP brez pisnega dovoljenja prepoveduje tudi prodajo, najem ali zakup cerkvenega premoženja s strani upraviteljev (v veliki meri duhovnikov), njihovim sorodnikom in svakom do četrtega kolena, razen če gre za manjše stvari.

Preden župnik nastopi službo, mora pred krajevnim ordinarijem priseči, da jo bo dobro opravljal. Podpiše tudi zapisnik o nepremičninah ali kakor koli h kulturni dediščini pripradajočih premičninah in drugih predmetih z njihovim popisom in ocenitvijo (ZCP, Kan. 1283).

Uboga in skromna Cerkev

P. Viktor Papež v delih Služba župnika božjemu ljudstvu in Dolžnosti in pravice klerikov v Zakoniku cerkvenega prava piše, da je drugi vatikanski cerkveni zbor poudaril, da mora biti Cerkev uboga in skromna, saj je postavljena v službo ubogim in ni postavljena za to, da bi iskala zemeljsko slavo.

Izpostavlja, da je je isti cerkveni zbor duhovnike (pa tudi škofe in diakone) spodbudil, naj se učijo ceniti zemeljske dobrine kot božje darove. Cerkvena služba jim zato ne sme biti vir dobička ali da bi množili svoje osebno premoženje. Izogibali naj bi se pohlepnosti, razkošnosti  in razkazovanju ter se ne navezovali na bogastvo.

Podobno določa tudi ZCP, ki pravi, naj kleriki živijo skromno in se vzdržijo nečimrnosti. Premoženje, ki ga pridobijo pri izvrševanju cerkvene službe in jim ostane, naj bi porabili za dobro Cerkve in dela krščanske dobrodelnosti.

Župnijsko premoženje torej ni enako župnikovo premoženje, saj je to dvoje je (praviloma) jasno ločeno. Hkrati pa župnik upravlja s cerkvenim premoženjem župnije, ki jo vodi, pri čemer ima glede na vrsto posla in njegovo vrednost različno veliko avtonomijo. O svojem delu mora redno poročati in je tudi v tem smislu pod nadzorom krajevnega škofa.