Jure Koželj: Duhovniki smo se v času epidemije morda preveč umaknili

foto:osebni arhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
Epidemija COVID 19 nas spremlja že več kot pol leta. Med prvimi, ki je sprejela odločne omejitvene ukrepe za omejevanje epidemije je bila Katoliška Cerkev. Več mesecev so bile Cerkve povsem zaprte. Cerkev pa je bila tudi med prvimi, ki je ukrepe ob umirjanju prva sproščati.

O pastorali v času epidemije, izkušnjah, ki jih je Cerkev v tem času pridobila sem se pogovarjal z župnikom iz Preske, Juretom Koželjem, ki sem ga kot dobrega sogovornika na področju pastorale spoznal že v času ustanavljanja skavtske skupine v Preski.

Kako bi ocenil omejevalne ukrepe? So bili prestrogi, premili? Nekatere države cerkva nikoli niso povsem zaprle?

V prvem valu se mi zdi prav, da je bila Cerkev tako odzivna. Virusa namreč nismo poznali in nismo vedeli, kdo ga ima ter kakšne so posledice. Ali so bili ukrepi prestrogi, bo pokazala zgodovina. Treba pa je upoštevati, da je položaj vodilnih, ki so sprejemali odločitve, velikokrat povsem drugačen od nas, ki smo na župnijah in navodila spremljamo, skušamo sprejemati in uveljavljati, ter seveda to tudi pokomentiramo, vsak iz svoje izkušnje.

Na začetku sem bil vesel, ker sem čutil da gre za vprašanje varnosti. Kasneje pa sem se zavedel, da smo ljudem zaprli vrata do zakramentov. Ravno v takih težkih trenutkih ljudje še bolj potrebujejo zakramente, duhovnika in njegovo bližino. Kako to izpeljati? Tako, kot je zdaj, z maskami, razdaljo in ostalimi ukrepi. A vi tistem trenutku, ko še nismo vedeli kakšna je realna epidemiološka slika, je bilo težko.
Ni mi dalo miru, saj sem imel občutek, da je Cerkev dala na neko sporočilo, da se v ključnih trenutkih umika.

Ni mi dalo miru, saj sem imel občutek, da je Cerkev dala na neko sporočilo, da se v ključnih trenutkih umika. Da smo se zaprli v župnišča in cerkve. A po drugi strani nas je veliko iskalo poti, tako duhovniki kot škofje. Cerkev mora imeti nekaj drznosti. Duhovniki so v preteklosti za Cerkev dali življenje.

In kot sem rekel, pri konkretnih vprašanjih začutiš notranji boj. Spraševal sem se, kaj če me pokliče nekdo, ki bo umiral za tem virusom, da mu podelim bolniško maziljenje. Potem pa sem prišel do notranjega miru, da je moja vloga, da ljudem podeljujem zakramente in da bom to naredil. Zelo sem bil vesel 4. maja, da so ljudje znova lahko prišli k sveti maši.

Zgodovina bo pokazala, kaj bo to zaprtje prineslo dolgoročno. Smo pa konkretno našo cerkev imeli ves čas odprto, izpostavljeno je bilo Najsvetejše za ljudi, ki so prihajali molit. Seveda v skladu z varnostnimi ukrepi in v povezavi z lokalno civilno zaščito. Poveljnik le-te mi je celo rekel, naj pustim cerkev odprto, da bodo ljudje prihajali in molili. Več pa si nismo upali in je bilo tudi odsvetovano.

Pastorala se je v času zaprtja cerkva povsem preselila na splet. Maše smo spremljali po Facebooku in Youtubu, drugih zakramentov praktično ni bilo. Kakšne učinke je imela virtualna pastorala? Jo zato zdaj bolj cenimo, ali jo bolj dojemamo kot le še eno izmed »storitev na spletu«?

V tej situaciji se je pokazala dragocenost interneta, Facebooka. Priznam, da sem tudi jaz rekel kakšno pikro čez njega, a tokrat je bil edini kanal, prek katerega so ljudje lahko prišli do bogoslužja in molitve. Bogu sem zanj hvaležen. Karantena je recimo v naši občini omogočila, da smo prvič v zgodovini Televizije Medvode prenašali mašo. Ljudje so bili za to zelo hvaležni. Vključevali smo vse župnije v občini. To je bil poseben blagoslov. Naredili smo več korakov, na katere ne bi niti pomislili.

Do nekaterih ljudi smo prišli tudi na novo. Prenose maš so spremljali tudi nekateri, ki v cerkev sicer ne hodijo. Verjamem, da je kdo vmes tudi pospravljal ali počel kaj drugega, je pa slišal Božjo besedo in njeno razlago in to je dragoceno. Sam prenos prek spleta ni slab. Je pa papež ob umirjanju pandemije rekel, da zdaj je pa čas, da gredo ljudje k svojim župnijskim oltarjem in pridejo k maši. Kdor razume pomen maše, pride. Če pa kdo, ki prej ni hodil zdaj prisluhne prek spleta, se mi zdi dobro, da dobi vsaj nekaj, bolje kot nič.

V Preski ne opažam, da bi ljudje zamenjali mašo za spletni prenos. Morda nekaterih res še ni nazaj, je pa res, da je nekaj tudi okužb in karanten, zaradi česar nekaterih še ni nazaj in se ljudje tudi opravičijo. Dejanska slika se bo videla, ko bodo razmere znova normalne, ko bo denimo obstajalo cepivo.

Nikakor nisem razočaran. Včasih ljudi celo občudujem v njihovem pogumu, kljub tveganju ter kljub zaščitnim ukrepom, ki so velikokrat neprijazni, pa vendar potrebni (razkuževanje, nošenje mask itd.).

Kaj poleg svetih maš prek spleta se je še dogajalo na področju pastorale v času epidemije?

foto:osebni arhiv


V Preski se letos pripravljamo na misijon. Priprava poteka celo leto, saj je le-ta, poleg izvedbe, morebiti še bolj pomembna. Tik pred karanteno so ljudje prejeli zgibanko z načrtom misijonske poti, v kateri sem jih prosil, da se sprehodijo po mejah župnije s kadilom, blagoslovljeno vodo in rožnim vencem  in molijo za to, da bi v  župniji živeli odpuščanje in spravo. Namesto v cerkev, sem jih povabil na misijonsko pot. Tudi sam sem s skupino župljanov hodil po tej poti vsak večer in blagoslovil en del župnije.

Vsako nedeljo sem se z Najsvetejšim vozil po župniji. Ljudje so vedeli okvirno, kdaj pridem in so čakali pred vrati, da sem jim dal blagoslov. Na podoben način smo imeli tudi blagoslov butaric in jedil. Poleg maš smo prenašali tudi molitve pred Najsvetejšim. Enkrat tedensko sem imel mašo za dom starejših na dvorišču z zadostno razdaljo in dom tudi blagoslovil.

Preko Zooma smo imeli tudi srečanja Družinske kateheze, proti koncu karantene pa tudi za birmance. Ko so se ukrepi sprostili, smo takoj nadaljevali z veroukom, tako da smo že junija obhajali tako obhajilo kot birmo.

Čas karantene ocenjujem kot pastoralno živ, je pa šlo za pastoralo s srcem, prežeto z vero in molitvijo in ljudje so to zelo cenili.

Ali nam je koronavirus pomagal odkriti tudi kakšen nov način pastorale, ki bo ostal z nami tudi po koncu omejevalnih ukrepov?

Virus nam je pomagal k prečiščevanju ali imamo v župniji žive skupine ali skupine, ki so samo zato da so. Meni je pomembno, da je pastorala v župniji pastorala s srcem, torej Marijina, saj se je ona za Boga odločila s polno potrditvijo svojega srca.

Poleg svete maše smo redno molili pred Najsvetejšim v tišini  in mu izročali življenje. Ljudem je dobro delo, da smo namesto govora samo v tišini pred Bogom s tem kar smo in to spuščamo iz rok. Tudi po koncu karantene vsak dan ohranjamo po maši molitev pred Najsvetejšim. Nekaj časa tiho, nato pa vodena adoracija. Ta tip molitve nam je pisan na kožo in ga bomo ohranili.

Osebno upam, da se bo okrepila kateheza odraslih. Se pravi, da bodo ljudje izkoristili, da so se mogli v trenutku sami znajti v tem odnosu z Bogom in da bodo sedaj, ko, če bomo lahko, našli motiv, da ga okrepijo.

Po ponovnem odprtju cerkva, ste zaznali strah, negotovost, upad vernosti, ali še večjo željo po zakramentih, do katerih nismo imeli dostopa?  Se učinek še vedno pozna, ali smo že navajeni na novo normalnost?

Ko so se cerkve odprle se mi je zdelo, kot da je življenje s pavze steklo naprej, nisem pa dobil občutka, da bi bil naval na spovednico ali da bi drli k maši. Ni bilo več spovedi, po drugi strani pa so se verniki pri večih mašah razporedili. Presenetila me je procesija za Sveto Rešnje Telo. Letos je bila procesija največja, kar pomnim.

Se pa ljudje zelo držijo pravil. Nosijo maske, oddajajo telefonske številke, držijo razdaljo, celo brez tega, da bi zalepili nekatere klopi (naša cerkev to omogoča, saj je velika, klopi pa so nadpovprečno široke).
Po svoje sem upal, da bo epidemija prinesla večjo povezanost med duhovniki in škofi, pa se mi zdi, da do tega (še) ni prišlo.

Je epidemija prinesla kakšno bolj temeljito spremembo v Cerkev v Sloveniji?

Zaenkrat je še ne opazim. Zagotovo bo epidemija pustila določeno sled, kakšno pa še ne vemo. Po svoje sem upal, da bo epidemija prinesla večjo povezanost med duhovniki in škofi, pa se mi zdi, da do tega (še) ni prišlo. Nikomur ne očitam, da do tega ni prišlo, bi pa bilo dobro, da bi take priložnosti Cerkev izkoristila.

Kot sem omenil, se je morebiti Cerkev umaknila, kar pa pomeni, da je zamudila svojo pričevanjsko vlogo. Ike Mandorić v Međugorju opozarja, da smo v Cerkvi pozabili na žrtev. Krščanstvo raste iz žrtve. Blizu smo tistemu, ki je bolj žalosten, bolj prestrašen. Žrtvovati se, tudi za ceno zdravja. Te besede me pretresajo v tem času. Skrbi me, da smo se skrili, odšli, ko je bila dejansko vzpostavljena frontna linija. Kaj če bi zdravniki naredili enako? Duhovniki smo na isti ravni kot zdravniki. Oni skrbijo za telo, mi za dušo.

Ko sem prišel v bolnišnico so mi rekli, da so obiski prepovedani. Odvrnil sem, da nisem obisk, pač pa skrbim za dušo, kot zdravniki za telo. In sem  lahko vstopil. Menim, da imamo duhovniki to vlogo, ki pa ni lahka. Ne vem, če smo jo dovolj izkoristili.

Mnoge župnije po Sloveniji so odpovedovale poletne aktivnosti, kot so oratoriji, ministrantski izleti in podobno. Je v Preski kaj odpadlo, ali ste imeli vse predvidene aktivnosti? Vas je bilo strah da bi na oratoriju prišlo do okužbe? Je bil zaradi tega bistveno drugačen?

foto:osebni arhiv


Človeka je pri epidemiji najbolj strah, da bi okužil drugega. Takoj po sprostitvi ukrepov smo se lotili priprave oratorija, imeli pa smo tudi rezervni termin. Tik pred začetkom oratorija se je število okužb začelo povečevati. Z NIJZ sem dobil priporočilo, naj v danem trenutku rajši počakamo. Oratorij smo zato v prvem terminu odpovedali. Podobno skavtski tabor.

Potem pa se je nadaljevalo poletje in vse aktivnosti v občini so se odvijale. Animatorjem sem zato svetoval, da oratorij speljemo avgusta. Ker sem zaznal malce lagodnosti v pogovorih z njimi, sem še bolj vztrajal in tako smo oratorij s kar precej manj otroki speljali. Podobno tudi počitnice v Izoli. Virus je postajal izgovor za lenobo, saj je lažje odpovedati, kot speljati pod drugačnimi pogoji. Slednje zahteva še več angažmaja pa tudi iznajdljivosti.

Oratorij nam je dal zagon, saj tako dobrega vzdušja ne pomnim. Bil je velik blagoslov, ker je bila v srcu žrtev. Animatorji so morali iti preko sebe, ves čas je tveganje okužbe, paziti moraš na razkuževanje na vsakem koraku.

Vesel sem, da smo župnijske aktivnosti izpeljali. Marsikatera župnija jih ni verjamem pa,  da imajo svoje razloge za to. Poglavitno je, da odločitvi ne botruje lenoba in lagodnost. Če pa bi bil oz. bo tveganje preveliko, pa je potrebna t. i. zdrava pamet, pri kateri je argument tveganje.

Vstopamo v novo šolsko in s tem tudi katehetsko leto. V čem bo najbolj drugačno od prejšnjih. Kaj je zaradi korone zdaj drugače? (Po nekod še ne vedo, kako bodo izvajali verouk, kako bo z veroukom v Preski? Kaj pa druge skupine v župniji, molitvene, Karitas, pevski zbori, skavti, … Se bodo srečevale?

Ko smo načrtovali pastoralno leto, smo vse bistvene stvari za župnijo ohranili. Vse, kar ni bistvenega pa smo črtali oz. jih še vedno lahko organiziramo ob ugodni epidemiološki sliki. Kulturnih, pevskih dogodkov, postnih in adventnih večerov, dogodkov »dopolnimo spoznanja« in podobnega ne načrtujemo, zaenkrat.

Vse kar se pa tiče kateheze, torej oznanjevanja, pričevanja, ter poučevanja, pa je načrtovano, saj župnija iz tega raste. Verouk smo začeli takoj in poteka normalno, razen za četrte razrede, ki so že bili v karanteni, pa tudi ti se sedaj vračajo. Je še bolj strogo kot v šoli, saj tudi v učilnicah vsi nosijo maske, razen takrat ko je zagotovljena varnostna razdalja. Verjetnost za morebiten prenos virusa je zelo majhna, saj so naši prostori zgrajeni po šolskih standardih, povprečne veroučne skupine pa so pol manjše od standardov.

Vesel sem, da je v družinsko katehezo ali »družinski verouk«, ki jo obiskuje celotna družina, vključenih še več družin kot prejšnja leta in tudi ta teče. K sreči imamo v župniji dovolj prostora, da ohranjamo razdalje. V primeru dodatnih zaostrovanj bomo družinsko katehezo izvajali po vrtovih družin, sicer pa bomo takrat iskali nove poti.

Vse ostale skupine (biblična skupina, skupina za starejše, kateheza za odrasle, zakonske skupine) bodo potekale, morebiti pa prostor izvedbe ne bo isti prejšnjim letom. Bogu hvala imamo veliko cerkev, velik pastoralni dom z veliko dvorano in večimi učilnicami, tako da je edina dejavnost, ki bi znala biti pod vprašajem zgolj udejstvovanje v pevskih zborih, saj je pri vajah in izvedbi težko ohranjati hkrati varnostno razdaljo in nošenje mask hkrati. Vendar bomo videli, kaj nam bodo svetovali in bomo to tudi upoštevali.

Z župnikom Juretom Koželjem smo se v drugem delu intervjuja, ki bo objavljen jutri, pogovarjali o mladinski pastorali v Sloveniji.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike