Jožica Puhar, ministrica za delo v Demosovi vladi: Gradnja države je bila na prvem mestu, vse drugo je bilo manj pomembno (1. del)

Ob obletnici slovenske državnosti smo se pogovarjali z Jožico Puhar, ministrico za delo v Demosovi vladi. Tekom kariere na Zavodu za zaposlovanje in kasneje v vladnih strukturah si je pridobila toliko znanja s področja urejanja dela, da jo je predsednik prve demokratične vlade Lojze Peterle povabil v vlado na položaj ministrice za delo, čeprav je bila članica opozicijske Stranke demokratične prenove.

Ministrica za delo je bila do leta 1994 in je torej sodelovala tako pri pripravah na osamosvojitev kot pri izvedbi predvsem z vidika premoščanja gospodarske krize, ki je nastopila ob osamosvojitvi, in prestrukturiranja gospodarstva v nov sistem in na nove trge. Kasneje je bila tudi veleposlanica Slovenije v Makedoniji in Grčiji.

Pred nami je dan državnosti, dan, ko se spominjamo osamosvojitve Slovenije. Kaj ta praznik pomeni vam?

Zame je to pomembna točka v celem letu. Spominjam se tega, da smo dosegli, za kar smo si prizadevali v tistem času okrog leta 1990. Z veseljem praznujem dan državnosti.

Kaj vam po 32 letih ostaja kot najlepši ali najmočnejši spomin iz tistega časa?

Spominov je res veliko. Največ jih imam na delo na svojem resorju za delo. To so zelo lepi spomini, kako smo že pred osamosvojitvijo začeli s pripravami na to, kako se bodo ljudje prilagodili na nove razmere, saj smo pričakovali drugačno družbeno ureditev.

Zavedali smo se, da prihajajo težki časi, saj je bilo pričakovati spremembo strukture tržišč, kar je terjalo mnoge prilagoditve, ob tem je imelo gospodarstvo že konec osemdesetih zaradi ekonomske politike Jugoslavije obilico problemov. Pričakovali smo, da bo prehod v samostojnost še težji.

Podedovala sem skupino strokovnjakov od predhodnih ministrov, ki je bila polna znanja ter pripravljenosti za delo, prilagajanje in spremembe. Cenim, da niso smatrali, da se je čas začel z njimi, ampak so vzeli v obzir tisto, kar je že delovalo od prej in potem nadgrajevali.

Pripravljali ste se na spremembe. Kako uspešno ste jih predvideli in kaj vas je morda res presenetilo?

Večjih presenečenj ni bilo, nekoliko pa nas je presenetil obseg sprememb. Zavedali smo se presežkov delavcev v podjetjih, ki so formalno sicer imeli delo, a so že bili latentno brezposelni. Takrat smo imeli drug sistem, ki je imel neoptimizirana delovna razmerja. Brezposelnost je naraščala in nismo vedeli, kdaj se bo to ustavilo in kako jo bomo obvladali.

Prav tako nismo pričakovali, da se bodo začele rušiti že utečene institucije. Primer tega je bilo izobraževanje odraslih. Sama sem računala, da bomo njegov obseg še povečali, saj je bilo treba ljudi prekvalificirati in usposobiti za nove programe in trge, pa nenadoma ni bilo nikogar, ki bi za to skrbel. Z ministrom za šolstvo sva takoj, ko so se razmere nekoliko stabilizirale, ustanovila andragoški center, ki je začel razvijati vseživljenjsko izobraževanje.

Ker sem raziskovala zahodne sisteme, sem se zavedala pomena karierne poti in ugotavljanja kompetenc delavcev, torej kaj kdo zmore in kaj kdo zna. Presenetilo me je vzdušje pri nekaterih ministrih v vladi, ki so poudarjali zgolj pomen diplom in formalnih papirjev, saj ti ne pokažejo vedno, kaj kdo zna delati. A je žal to vzdušje prevladalo.

Sama nisem tvegala konfliktov, ker je bilo še preveč drugih področij potrebno razrešiti, vsak konflikt pa je pomenil manj možnosti za uspeh na drugih področjih. Ob bolj liberalno usmerjenih članih vlade sem si ves čas prizadevala, da bi imeli usposobljene in zadovoljne ljudi, ki si bodo želeli živeti v novi državi.

Posebej sem ponosna na to, da smo čisto vsak mesec izplačevali pokojnine. Kljub temu, da smo imeli zelo malo denarja, da se nam je vse podiralo na glavo, da so naša podjetja izgubila tržišča in so se morala znajti na novih trgih, tako da je vsak izdatek pomenil veliko breme. Bili smo edina država nekdanje Jugoslavije, ki ji je uspelo pokojnine izplačati prav vsak mesec. To je bil velik uspeh.

Kaj je Slovenija počela drugače, da ji je to uspelo?

V vladi je bilo treba izboriti prepričanje, da je to potrebno. Ob gradnji države smo morali poskrbeti tudi za ljudi. Zelo sem bila vesela, da vlada takrat ni nasprotovala izpolnjevanju zakonskih določb.

Ko je bil čas za uskladitev plač in pokojnin, smo pripravili izračune in vlada je to odobrila. Že v naslednji vladi ni bilo več takšnega delovanja po zakonu brez premisleka. Se je že več kalkuliralo. Jasno je, da je treba imeti vzdržne finance, ampak ko tehtaš, čemu boš dal prednost, je vprašanje, ali so bolj pomembni ljudje ali kaj drugega.

Začetek tranzicije je Slovenija izpeljala zelo dobro, kriza je bila pri nas zelo kratkotrajna, posebej v primerjavi z Rusijo, kjer je trajala celo desetletje …

Ruski in jugoslovanski sistem sta bila različno organizirana in skoraj neprimerljiva. Mi smo se lažje prilagajali. Bili smo blizu Zahoda in že prej od tam prinesli določene vzorce in znanja. Zato smo se hitro pobrali, vsaj na začetku. Kasneje je bilo drugače. Imeli smo tudi razvojne digresije in tako so nas Češka, Slovaška, Madžarska in drugi začeli dohitevati, čeprav so začeli daleč za nami.

Kje smo torej naredili prave korake v tranziciji in kje bi bilo z današnjim vedenjem bolje ravnati drugače?

V začetku smo naredili prav, da smo čim več gospodarskih projektov skušali podpreti in jim omogočili lansiranje na nove trge. Ključno je bilo ohraniti strokovne ekipe v podjetjih, ki smo jih vzdrževali s premostitvami, da so se hitro preorientirali na nove trge in zagnali na novo. To je bila ključna naloga našega resorja. Poleg gradnje države, obrambe in vsega drugega je bilo ključno, da smo se posvetili tudi ohranjanju in razvijanju človeškega faktorja. Rada rečem, da stroji ne hodijo sami po proizvodnji. Potrebujejo koga, da z njimi dela.

V privatizaciji pa smo naredili nekaj napak. Premalo je bilo nadzornih mehanizmov, posebej pri zgodbi s certifikati. Premalo smo se zavedali, da lahko nekateri ljudje izkoriščajo tiste, ki imajo malo znanja in se z akumulacijo certifikatov dokopljejo do dodatnega finančnega kapitala. Niti nismo vedeli, če je bil ta kapital prav vložen. Zaradi teh kiksov smo manj napredovali, kot bi lahko.

Ste danes, po 32 letih, zadovoljni z razvojem Slovenije?

V splošnem vsekakor. Življenje v Sloveniji je lepo. Dosegli smo razvoj, nas pa marsikaj ovira, da nismo še boljši. Moti me jemanje energije s političnimi spopadi, neenotnostjo in premajhnim upoštevanjem stroke. So ljudje, ki začutijo slast oblasti in se nanjo povzpnejo, ne da bi imeli ustrezno znanje, in potem se dogajajo digresije.

Problem so tudi prehitre menjave ljudi na vodilnih položajih. Vsak vodilni potrebuje načrt, čas in ekipo, v primeru prehitrih menjav pa ministrstva vodijo nižji uradniki brez neke vizije v ustaljenih tirnicah. Premalo je sodelovanja in iskanja sinergij. Vsak se zase nekaj trudi, ni pa zavedanja, da za uspeh potrebujemo večjo ekipo.

Poglejte trenutne reforme. Vsak dela sam in nikogar ne vključi, celo resor za delo so zdaj razdelili na dva dela, tako da bo še težje priti do sinergij. Če urejaš vprašanje upokojencev, ne gre samo za pokojnine, gre tudi za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, nepremičnine … Teh sinergij nam manjka in to nas zavira.

Na kateri točki osamosvojitve ste spoznali, da bo dejansko uspela?

Nikoli nisem dvomila v uspeh tega projekta. Premišljevala sem samo, pod kakšnimi pogoji in s koliko žrtvami, pa ne nujno samo vojnimi žrtvami. Dokler nismo tudi gospodarsko izplavali, nisem imela občutka, da smo dejansko uspeli. Samo narediti zastavo in simbole ni dovolj. Smo pa lažje dihali že po brionskih pogajanjih, še posebej pa po tem, ko smo dobili mednarodno priznanje.

Lojze Peterle vas je povabil v vlado kljub temu, da niste bili članica Demosa, ampak Stranke demokratične prenove, nekdanje Zveze komunistov. Kako ste gledali na to vabilo in zakaj ste ga sprejeli?

Bila sem presenečena, ker tega vabila nisem pričakovala. Pričakovala sem, da bo Demos kot zmagovalec prevzel vse resorje. Peterleta sem vprašala, kako to, da je prišel do mene in mi je rekel, da išče strokovnjake in da so mu povedali, da sem največji strokovnjak na tem področju. Takrat sem bila namestnica ministra oz. državnega sekretarja, kot se je temu takrat reklo. Predlagala sem, naj vzame njega, vendar je bil dogovor znotraj Demosa, da ministrov iz prejšnje oblasti ne bodo jemali v vlado.

Razmišljala sem, da bo čudno izpadlo imeti nekoga levega v desni vladi. Ministru Kavčiču sploh nisem upala povedati, da se dogovarjam s Peterletom. Dvomim, da bi mi verjel, da sem najprej ponudila njega.

Hkrati pa sem se zavedala, da imam veliko znanja. Tudi za prejšnjo vlado sem že pisala, kako bi se lahko urejal trg dela in kako na njem intervenirati, ker smo pričakovali spremembe. Tehtala sem prednosti in slabosti vstopa v Demosovo vlado in ko sem se pogovorila s hčerjo, mi je rekla, da je čas, da svoje znanje resno uporabim in da podobne priložnosti verjetno ne bom nikoli več dobila. In tako sem pustila vse in odšla v vlado, da bi svoje znanje uporabila za cilje, ki smo jih imeli za novo državo.

[caption id="attachment_394416" align="alignnone" width="1000"] Foto: Jernej Prelac, Domovina[/caption]

Kako so to sprejeli člani Demosa?

V Demosu ni bilo nobenega problema. Dobro smo sodelovali, nikoli ni nihče poudarjal, da nisem Demosova. Le en Kranjčan je v parlamentu ob predstavitvi vladnega programa rekel, da gospa Puharjeva pa ni Demosova in bi morala ekipo zapustiti, pa smo ga vsi samo debelo pogledali.

Čeprav ni bil »državotvoren«, sem imela velik resor. Skupno kar 22 % proračuna. To je bilo vedno vabljivo za tiste, ki bi radi denar preusmerili drugam, niso pa se zavedali, da je 90 % teh sredstev namenjenih za že sprejete zakonske obveznosti, kot so pokojnine, zaposlovanje, zdravstvo in otroški dokladi. Manevrskega prostora za narediti kaj kreativnega je bilo kljub veliki vsoti denarja zelo malo.

Kako pa so vstop v Demosovo vlado gledali v vaši lastni stranki?

S tem se nisem veliko ukvarjala. Ribičiču, ki je takrat vodil stranko, sem povedala, da nameravam glede na svoja znanja in možnosti, da kaj pametnega naredim, vstopiti v vlado. On mi je rekel samo, da bodo v opoziciji, kar pomeni, da me ne bodo podpirali, ovirali pa tudi ne. In tako je tudi bilo.

Iz stranke nisem izstopila, ker imam pač nazore, kakršne imam, in jih ne skrivam. Ker pa nisem želela biti pod pritiskom prenašanja informacij, na strankarske sestanke v času delovanja v Demosovi vladi nisem hodila.

V času Drnovškove vlade so me naši poslanci podpirali, pogosto pa so me spraševali, zakaj ne izpolnjujem programa stranke. Povedala sem jim, da stojim za vladnim programom in da se partikularnih stvari ne da vsiljevati, če niso sprejeti v vladni paket. Sicer pa ni bilo nič dramatičnega.

Kakšna je bila razlika med delovanjem v Demosu in pod Drnovškom?

Bile so razlike. Veliko bolj zadovoljna sem bila v Peterletovi vladi. On nas je izbral in nam je zaupal. Nikoli ni dvomil v to, da bomo naredili, kar je prav. Cenil je stroko in to mi je bilo izjemno všeč. Vlado je vodil tako, da nismo čutili kakšnih strankarskih pritiskov.

Pri Drnovšku se je zalomilo že na ravni zaupanja. Imeli smo občutek, da nam ne zaupa in ima v kabinetu neki vzporeden sistem ter da mu nekdo prišepetuje, kar ni bilo dobro. Prva zamera je nastala pri uskladitvi plač v javnem sektorju. Ko so bili izpolnjeni zakonski pogoji, smo na ministrstvu pripravili izračune in na vladi sem to predstavila. Nihče ni imel nič proti. Čeprav sem vsaj trikrat razložila piarovcem, ki so šli na tiskovno konferenco, da gre za uskladitev plač, so novinarjem rekli, da je vlada dvignila plače v javnem sektorju.

Odziv gospodarstva je bil oster in piarovec je potem prepričal Drnovška, da sem ga jaz okrog prinesla. Po tem je ves čas sumil, da ga hočem kje okrog prinesti. V Drnovškovih vladah me je motilo tudi, da se nismo vedno držali zakonodaje. Sama verjamem, da če je zakon sprejet, se ga je treba držati brez neke diskrecijske pravice po lastni presoji, česa se boš držal in česa ne.

[caption id="attachment_394416" align="alignnone" width="1000"] Foto: Jernej Prelac, Domovina[/caption]

Danes se zdi nepredstavljivo, da bi v Golobovi vladi videli ministra iz SDS ali v Janševi nekoga iz Socialnih demokratov. Zakaj je bilo v devetdesetih to mogoče?

Takrat smo imeli kar srečo glede razvoja političnih strank. Nismo še bili tako ločeni po pogledih. Ni šlo toliko za programe, ampak za ljudi. Stranke in programi niso prevladali nad skupnim interesom postavljanja države. Gradnja države je bila na prvem mestu, vse drugo je bilo manj pomembno.

Kasneje pa je prevladala strankarska logika. Govorili so, da je to strankarska demokracija, iz te pa lahko nastane tudi strankokracija, če prevlada interes strank.