Fenomen Berlusconi: Po smrti ga imajo vsi radi. Bo tako tudi ob slovesu politikov, ki polarizirajo Slovence?

Kot je za Delo zapisal Tone Hočevar, v tem tednu je umrl politik, ki je »Italijo razdelil na dvoje, na svoje zveste vernike, ki so mu oproščali vse, tudi skrajno koruptivnost, in odločne nasprotnike, ki jim je vsem po vrsti očital, da so komunisti.«

Stavek, ki pove vse o tem, kako je eden najpomembnejših ljudi sodobne Italije vladal ter predvsem, kako zelo je delil italijanski politični prostor. Pa ne samo političnega, tudi nogometnega, kot je Luka Svetina lepo zapisal v komentarju, Berlusconi, evropski »nogometni tajkun«.

Obenem ni mogoče spregledati vseh škandalov, ki so se v dolgi Berlusconijevi politični karieri nabirali in nabirali. Seznam je obsežen, od odkritja policije, da je bil član razvpite prostozidarske lože P2, do nepotizma ob zaposlovanju sina na visokih mestih v sekretariatih, do utaje davkov, nikoli pojasnjenih visokih vsot denarja, korupcijskih škandalov …

Namenoma smo eno najbolj bizarnih afer, ki so Berlusconijevo ime ponesli v svet, prihranili za konec. Afera »Ruby« in »bunga bunga« zabave, so živahnega Italijana postavile pred sodišče zaradi obtožbe o zlorabi javnega položaja in podpiranja prostitucije mladoletnic. Berlusconi je med divjimi zabavami »bunga-bunga« v svoji vili Arcore pri Milanu spolno občeval s tedaj še 17-letno Maročanko Karimo El Mahrug "Ruby" in ji za njene usluge tudi plačal. Nato bil obtožen še zlorabe svojega položaja, ko je Ruby z osebnim klicem na policijo spravil iz zapora, pri čemer je policijskemu prefektu v Milanu zatrjeval, da je nečakinja nekdanjega egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka.

Kot je zapisala Mojca Širok: »Silvio Berlusconi je bil koncentrat vsega, kar danes upravlja družbo sodobnih demokracij: denarja, medijskega vpliva in politične moči.« In zato ga je del Italije močno ljubil in bi ga bil izvolil v parlament ponovno tudi, če bi dočakal 100 let. Na drugi strani pa ga je njegov protipol tako močno sovražil, da si je želel le to, da pade.

O mrtvih le dobro? Ma ja ...

A vse to je bolj ali manj znano. Zakaj se torej s tem sploh ukvarjamo?

Ker je italijanska politika, če že ne vsa družba, po Berlusconijevi smrti opravila težak izpit. Daleč od tega, da bi želeli politično sceno naše zahodne sosede prikazati kot uglajeno, nekonfuzno in povsem normalno. A dejstvo je, da o Berlusconiju ni nihče javno dejal nobene zle besede. Nobena grda ali posmehljiva ni padla tudi med njegovimi najhujšimi nasprotniki.

Kaj takšnega ob smrti velikih političnih osebnosti ni samoumevno. Izpostavimo dva britanska primera. Ko je pred kratkim umrla kraljica Elizabeta II. Se je svet razdelil med tiste, ki so za njo žalovali, in one, ki so v njej videli monarhične neumnosti, ki v današnji svet ne sodijo. Mnogi Irci in Indijci so plesali, saj je umrla kraljica – simbol imperija, ki jih je stoletja zatiral. Irski navijači na stadionu so peli: »Lizzy je sedaj v škatli.«

Tallaght stadium in Dublin tonight.

No words! pic.twitter.com/umCah2hrag

— North West NHPUK (@NorthWestNHPUK) September 8, 2022

V Derry-u, mestu na Severnem Irskem, kjer je bilo sektaško nasilje v prejšnjem stoletju med Irskim in britanskim prebivalstvom najhujše, je bilo na ulicah, kot da bi Irska nogometna reprezentanca odšla na svetovno prvenstvo.

Derry City, Ireland. #queen #QueenElizabeth #QueenElizabethII #irishtwitter pic.twitter.com/c8Pt8oYySr

— Bobby (@bobbysands81) September 8, 2022

Nič drugače ni bilo v primeru nekdanje premierke Velike Britanije Margaret Thatcher. Smrt »železne lady« je samo v Liverpoolu in ostalih mestih Anglije na ulice spravila tisoče ljudi, ki so z vpitjem, smehom, plesanjem in žurko oznanjali, da je »čarovnica umrla«.

Se bomo Slovenci znali tako pokloniti Kučanu, Janši ...

Prav ob odnosu do navedenih osebnosti, ki so, tako kot Berlusconi, zelo polarizirale družbo in politiko, je odnos do nekdanjega italijanskega premierja ob njegovi smrti vreden občudovanja.

Berlusconijev primer kaže, da je mogoče tekom življenja z nekom imeti zelo slab odnos in biti ves čas na bojni nogi, a po smrti ohraniti dostojanstvo človeka v stilu pregovora »o mrtvih le dobro«. Pregovor, ki ne pomeni, da moramo pozabiti na vse morebitne krivice, se strinjati s pokopom z državniškimi častmi – kot v primeru pred nekaj meseci umrlega udbaša Janeza Zemljariča –, ali v zvezde kovati človeka, ki nam je storil kaj hudega oziroma smo njegove ideje in početje zavračali. Pokaže pa, koliko spoštovanja do umrlega je zmožen vsakdo izmed nas.

V podobnih situacijah, ob smrti politikov, ki polarizirajo našo družbo, se bomo slej ko prej spet srečevali v Sloveniji. Smrti se pač nihče ne more izogniti. Bo slovenska politika, pa tudi javnost, takrat zmogla slediti italijanskemu zgledu, ali bomo po stari dobri slovenski navadi po smrti političnega nasprotnika do njega še bolj neizprosni?