Elektronske volitve: treba je izničiti glasove starih babic, ki po maši še zavijejo na volišča

Nacionalna televizija je minuli teden, ob drugi obletnici vlade Mira Cerarja, s premierom pripravila pogovor. Z zanimanjem sem mu prisluhnil ob zavedanju, da bo ob jubileju svoje vladavine državljanom zagotovo namenil kakšno darilo, oziroma bonbonček.

Prepoznal sem ga v obliki resnega predloga o uzakonitvi elektronskih volitev, s čemer naj bi v demokratično odločanje vključiti mlajšo populacijo, ki sicer ne voli.

V pogovoru z novinarko je Miro Cerar dejal: »Zaradi nekih konzervativnih vidikov se pri elektronskih volitvah nikamor ne premaknemo. Zato bom predlog za elektronsko voljenje podal sam, da bodo tudi mladi dobili priložnost da povedo, "smo zadovoljni ali nismo zadovoljni." Da bodo imeli vpliv.« V slogu populističnih mojstrov se je naslonil na nekaj, v kar nas levica že dolgo prepričuje in za kar profesorji študente navdušujejo na nekaterih družboslovnih faksih.

Tudi sam sem navdušenec nad tehnologijo, ki nam dandanes marsikaj omogoča in nam prihrani čas pri raznih opravilih. A takšnih razlogov za elektronske volitve nikakor ne kupim.

Morda sem zaradi tega ultra konzervativen, a prav populizem, kako je potrebno mladim dati možnost, da samoodločajo na volitvah, je zame smešen poskus SMC in vladne koalicije, da bi pritegnila pozornost mladih.

Mladi bi volit šli že zdaj, če bi res hoteli

Morda sem zaradi tega ultra konzervativen, a prav populizem, kako je potrebno mladim dati možnost, da samoodločajo na volitvah, je zame smešen poskus SMC in vladne koalicije, da bi pritegnila pozornost mladih. So res elektronske volitve tiste, ki bodo mlade prepričale v to, da volijo?

Prepričan sem, da ne. Prav mladi so tisti, ki jim je najlažje stopiti za prvi vogal ali v najslabšem primeru dve ulici stran od svojega domovanja do volilne skrinjice.

Za to ne potrebujejo palice, niti kosmodiska, kot starejši ljudje, ki jih na vsakih volitvah srečam med potjo do svojega volišča. V Sloveniji so volišča tako gosto posejana, da se jim je skorajda nemogoče izogniti, če greš na nedeljsko kavo ali na kozarec piva. Če bi res želeli voliti, imajo mladi že sedaj za to vse možnosti.

Veliko več bi vlada Mira Cerarja, če bi res želela na volišča pritegniti mlade, naredila s tem, da bi nestrankarsko kadrovala, izpeljala potrebne reforme in se izogibala političnim prepirom.

Mladi bi politiki bolj zaupali in se ji bolj posvečali, če bi videli, da ta res dela zanje. Sedaj pa lahko le začudeno gledamo, kako se poslanci v parlamentu ukvarjajo z zabavljanjem občinstva, kako ob izgubljenih papirjih ne vedo, kar so želeli povedati, ob tem pa kolnejo v prižgane mikrofone.

Udeležba bo kljub elektronskim volitvam enaka

A iz vladne strani bomo v naslednjih mesecih gotovo poslušali o tem, da so elektronske volitve nujen proces za vsako moderno državo. Slovenija bi z njihovo uvedbo postala šele druga članica EU, ki bi to omogočala. In prav primer Estonije, pionirke na tem področju, kaže, da elektronske volitve niso prav nič dvignile volilne udeležbe in k volitvam niso privabile nič večjega števila mlajših državljanov.

Populistični poskus uvedbe elektronskih volitev bo zagotovo v podpori združil vse leve stranke, poleg koalicije gotovo tudi Združeno levico. Prav one najbolje vedo, da je uvedba elektronskih volitev voda na njihov mlin, saj so njihovi volivci, kar se tiče prihoda na volišča, pregovorno bolj ležerni od desnih.

Take pobude sem že nekaj let nazaj poslušal na eni izmed slovenskih fakultet, kjer je profesorica študente prepričevala, da je treba čimprej uvesti elektronske volitve, da »bomo izničili glasove tistih starih babic, ki po maši zavijejo še na volišče.«

Elektronske volitve torej služijo le emancipaciji volilnega telesa, ki podpira leve stranke in zagotovilu, da bodo na volitvah tudi zares glasovali.