Dan, ki bo veliko povedal o vseh nas

»V jesenski tihi čas prileti brinovka na Kras. Na polju že nikogar več ni, le ona preko gmajne leti in le lovec ji sledi … strel v tišino, droben curek krvi …« Srečko Kosovel, pesnik našega Krasa, je svoje mladostne sanje vse prezgodaj zaključil.

Škoda, da se sanje včasih sprevržejo v gnev, sovraštvo in nevoščljivost, v pohlep po biti pomemben, najpomembnejši. Berem in poslušam, pred očmi pa na ekranu begajo podobe obrazov, znanih in manj znanih, starejših in mlajših. Kdo, kje? Državni zbor, seveda. Kaj pa čas, koliko let že spremljamo dogajanja, ki jim sledimo, ker pač hočemo razumeti, kdo in s kakšnimi nameni kuje usodo našega naroda?

Veliko let je preteklo od tedaj, ko sem dolgo obdobje tudi sama želela pomagati, ko se je rojevala slovenska pomlad. Bilo je neskončno lepo, v zraku je završalo kot v mladem gozdu drobno listje. Teh časov nam ne more in ne sme jemati nihče, posebej ne tisti, ki sami niso želeli graditi nove poti k soncu, ki je na koncu s posebnim žarom obsijalo našo domovino.

Danes se ti, posebej nekateri mlajši v državnem zboru, obnašajo tako, kot da ne želijo biti svobodni, kot da jim ni mar, če bi naša Slovenija znova zakrvavela, bodisi v miru ali vojni. Se res ne zavedate, kam drvite? Kdaj in zakaj ste toliko sovraštva zagrebli vase, da je vsak vaš odziv eno samo nasprotovanju vsemu, za kar se zavzemajo mnogi, ki tako kot vi sleherni dan sedajo v klopi, kjer bi lahko skupaj gradili našo prihodnost?

Še posebej boli, da kar nekaj še relativno mladih, ki se imajo pogosto za velike poznavalce prava in drugih ved (ne morem verjeti, da je ena izmed teh ministru za pravosodje zabrusila, da je nesposoben), s ploho umazanih besed preprečuje miren potek razprav. Kdo pa vas bo spoštoval, če s takim vedenjem nastopate pred javnostjo? Ali pa morda menite, da so za vas vsi, tako predsednik državnega zbora kot vlade in vsi ministri, nedorasli temu, kar vi ponujate kot visoko znanost v svojih pripombah? Zastrašujoče je vaše početje, vaša prihodnost je negotova, kajti sovraštvo ne vodi v pravo smer.

Prihaja nedelja. Dan, ki bo veliko povedal o vseh nas. Kdor se brani izreči oziroma obkrožiti besedico ZA, naj premisli, kam sodi, česa si želi zase in za svoje otroke v prihodnosti. Preslišimo tisto vreščanje po ulicah ter 'poklon' Nike Kovač novinarjem: »Luškani ste!« Zamislimo se raje nad tem, kako lepa je naša domovina in kako srečni smo lahko, da jo imamo. Podarite ji svoj ZA!

Naš pesnik Tone Kuntner nam takole pravi v eni svojih pesmi: