70 let Slovenske kulturne akcije

Slovenska kulturna akcija (SKA) je bila ustanovljena v času komunističnega enoumja, ko doma ni bilo možno svobodno ustvarjanje v javnosti. V tem obdobju je SKA zunaj izpolnjevala svoje poslanstvo. To poslanstvo je z demokratizacijo Slovenije načeloma prenehalo, vendar iz prvotnega življenjskega zagona, kot lipa, še vedno cvete in rojeva. 

Govoriti o ustanovi, ki praznuje svojo 70-letnico, je po eni strani lahko, po drugi pa težko. To je nekako doba enega današnjega življenja, zato bi lahko rekli, da ni toliko. Vendar so v tem primeru okoliščine tiste, ki dajejo obletnici svojo težo. Okoliščine ustanovitve Slovenske kulturne akcije (SKA) pa so bile absolutno edinstvene: revolucija v Sloveniji – travmatičen odhod iz domovine – genocid nad nasprotniki revolucije – diaspora/razpršitev po svetu – nelogično in paradoksalno »rojstvo« v Argentini, na južni polobli – ves čas »središče« v Argentini, kjer se je ohranjal in gojil duh in »bonus odor« slovenstva tudi na zunaj, ne samo v srcih zatemnjene Socialistične RS – nemoteno gojenje univerzalnih in slovenskih vrednot – ustvarjanje novih vrednot. Vse to so bile te edinstvene okoliščine, ki današnji obletnici dajejo svojo težo.  

Cvet diaspore

Slovenska kulturna akcija je bila ustanovljena v Argentini za ves slovenski svet, ki je obsegal Severno in Južno Ameriko, Azijo (do Tokia), Evropo (Rim, Pariz, Dunaj, London, pa seveda slovensko zamejstvo). SKA je cvet diaspore, torej naše razpršenosti, raztresenosti. Pol stoletja smo bili razpršeni, a združeni ob naši kulturi, ki jo je povezovala prav SKA.  

Tako kot je slovenska politična diaspora med letoma 1945 in 1991 epopeja, je SKA kot njen bistveni del nedvomno kulturna epopeja, kot jo je imenoval pisatelj in akademik ter njen ustanovni član Zorko Simčič. Ustanovljena je bila »bolj kot dokaz zvestobe neki ideji in narodu, kakor zgolj zaradi kulturnih dosežkov«. Obe epopeji se prekrivata, saj ne bi bilo ene brez druge. Obema je treba, vsaj v Argentini, dodati še tretjo – sobotne slovenske šole, ki obstajajo tudi danes. Še danes pa kot trden steber narodove duhovne vsebine obstaja tudi slovensko dušno pastirstvo.  

Ponovno bom citiral pisatelja Simčiča, ki je, sicer na različnih mestih, zapisal sledeče ugotovitve: »… SKA (je) bila porojena iz notranje nuje in pa z vitalnostjo, kakršne med nami na nobenem drugem področju ni bilo zaslediti /…/ Po zagonu je bila bolj podobna uporu kakor pa mirno započetemu novemu kulturnemu delu /…/ Pojav Slovenske kulturne akcije je res bolj podoben izbruhu vulkana kakor pripravljenemu porodu …«