Pavel in Melita Demšar: Ker sta otrokom želela zagotoviti najboljše šolanje, sta ustanovila lastno šolo - Montessori (1. del)

Ob začetku šolskega leta smo se pogovarjali z Melito in Pavlom Demšar, ustanoviteljema Inštituta montessori, ki vključuje vrtec, osnovno šolo, izobraževanja in druge dejavnosti za otroke.

Povprašali smo ju glede aktualnega dogajanja v šolskem prostoru ter ukrepih zoper širjenje epidemije ter o nastanku Montessori osnovne šole, ene izmed redkih zasebnih šol v Sloveniji.

Začelo se je novo šolsko leto, že tretje »koronsko«. Letos je ob vstopu v šolski prostor zahtevan PCT pogoj. Ste morali šolo kaj bistveno prilagajati zato, da pouk poteka varno? Kako poteka izvajanje ukrepov? Je letos kaj drugače?

Melita: Šolo smo začeli podobno kot smo jo lani zaključili. Otroci so ukrepov že vajeni in so jih pričakovali. Učitelje smo znova spomnili na režim zračenja, ohranili smo ločene vhode za različne otroke. Kolikor je mogoče, aktivnosti izvajamo zunaj, tako da ima vsak otrok vsaj nekaj dopoldanskega pouka tudi na prostem. Ker pri nas nimamo frontalnega pouka, si tega lahko privoščimo več kot druge šole. Notri pa imajo otroci od 6. razreda naprej maske. Pravzaprav je edina novost, da starejši učenci doma izvajajo hitre teste.

Ker se zavedamo, da se razmere lahko še poslabšajo, smo takoj na začetek leta dali športne dneve in šole v naravi. Okrog 100 otrok iz naše šole se bo v naslednjih dveh tednih zvrstilo na tedenskih bivanjih v naravi.

Kako pa je s PCT pogojem za učitelje?

Melita: Z učitelji smo se že lani pogovorili in jim predstavili možnosti. Velika večina učiteljev se je odločila za cepljenje. Med 80 in 90 % učiteljev je prebolelih ali cepljenih, ostali pa se hodijo testirat.

Imajo otroci težave zaradi nošnje mask? Predstavljajo problem zaradi stika med učenci in učitelji?

Melita: Maske so ovira pri tujih jezikih, ker otroci ne vidijo, kako učitelj naredi kakšen glas, recimo angleški »th«. Ampak učitelji se znajdejo in pogosteje delajo z otroki zunaj, kjer ni treba nositi mask. Maske so nekaterim otrokom bolj nadležne in ti potem več časa preživijo zunaj.

Pavel: Seveda je maska neka ovira in nikomur ni prijetno, ko jo ima na sebi. Ampak ko damo vse stvari na tehtnico, je biti v šoli z masko še vedno dober kompromis v primerjavi s šolanjem brez maske za računalnikom. V življenju je treba sprejemati kompromise.

Ste imeli kakšen »incident« s starši, ki nasprotujejo ukrepom?

Pavel: V začetku lanskega leta je bilo nekaj dilem, kaj narediti, ampak smo se hitro spravili na skupni imenovalec. Zdaj nimamo več težav. Starši sprejemajo, da je to obveza in hkrati zaščita. Večina pričakuje ukrepe, saj jih vidijo kot nujno zaščito za to, da lahko otroci še naprej hodijo v šolo. Glede na navodila, ki jih dobivamo, bo do zapiranj prišlo selektivno, kjer bo prišlo do okužb. Zato delamo na tem, da bi bilo teh čim manj. Tudi veliko otrok tretje triade je že cepljenih.

Melita: Otroci si želijo biti v šoli, to potrebujejo za svoj razvoj. Šolanje na daljavo ne omogoča dogajanja med vrstniki, ki je ključno za to starost in tudi starši se tega zavedajo. Nekateri imajo tudi v družinah onkološke bolnike, ali pa druge člane rizičnih skupin, ali pa celo sami pripadajo rizičnim skupinam. Ti so potem razložili tistim bolj dvomljivim, zakaj si želijo da so otroci bolj zaščiteni in da stopimo skupaj, da bodo tudi ti otroci lahko hodili v šolo, njihove družine pa živele normalno življenje.

Pavel: Če se preveč vrtimo okrog PCT pogojev in drugih ukrepov, se pozornost preusmerja stran od otrok, ki so bistvo. Na začetku smo postavili pravila in smernice, zdaj se jih pa držimo in to ni več tema, s katero bi se ukvarjali, ampak se posvetimo delu.

V zadnjih tednih slišimo pritožbe s strani ravnateljev in učiteljev, da nimate nobenih navodil, kako začeti šolsko leto. Kaj ste pogrešali s strani ministrstva pri vas?

Melita: Meni se zdi, da dobivamo toliko nekih okrožnic, da skoraj nimam časa vseh prebrati. Zdi se mi, da smo zasuti z različnimi informacijami.

Pavel: Pred začetkom šolskega leta so se porajala vprašanja ali imajo predpisani ukrepi pravno podlago, čemur so botrovala nekatere odločbe sodišč. Dobivamo tudi različna krožna pisma, ki pa so praviloma nepodpisana in se zato z njimi ne ukvarjamo.

Odprto je tudi vprašanje, kako obravnavati cepljene otroke, če pride do karantene – kako kombinirati pouk v šoli za cepljenje in doma za necepljene. Je pa vprašanje pravne urejenosti v državi širši problem in ni odvisno samo od trenutne ministrice. Za uresničitev ustavne odločbe smo potrebovali kar 7 let, in tako bomo morali najbrž še počakati, da bomo ugotovili, kaj je pravno veljavno na področju covid ukrepov.

V javnosti opažamo paradoks, da imajo učitelji na eni strani premalo navodil, na drugi strani pa nočejo biti le množica, ki izpolnjuje ukaze. Kako gledata na ta paradoks?

Pavel: Nekaj podobnega zaznavam na sestankih na najrazličnejših nivojih. Pogosto je izpostavljen problem birokratizacije – preveč je pravil in regulacij, da ne moremo niti vsem slediti. Hkrati pa vedno, ko predlagamo kakšno izboljšavo, na koncu pride predlog, da je treba nekaj dodatno urediti in predpisati. In to potem generira še več birokracije.

Problem je, ker se problemov lotevamo formalistično, s pravili in prepovedmi, namesto, da bi se vprašali, kakšne probleme imajo otroci in starši. Ne bi smeli gledati samo na vidik šolskega sistema, ampak izhajati iz potreb staršev in družbenih trendov.

Melita: Sama nimam občutka, da ne bi imela avtonomije kot učiteljica. Sem svobodna, lahko ustvarjam in gradim odnos učitelja z otrokom. To je bistvo vzgoje in izobraževanja. Smo pa tudi del družbe in kot taki nosimo odgovornost zanjo. Ker ni vsak posameznik izoliran otok, je potrebno prilagajanje. V takšni situaciji, v kakršni smo zdaj pa še toliko bolj, če želimo zajeziti virus.

Na noge sta iz nič postavila osnovno šolo, vrtec, izobraževanja. Zgradili ste lastno šolsko stavbo. Kaj vaju je navdušilo, da sta se podala na pot ustanavljanja zasebne šole?

Melita: To je bil nek naraven razvoj. Ko smo videli, da pristop montessori deluje v vrtcu, kjer smo imeli svoje otroke, smo si želeli tudi take šole. Šole, kjer se otroci učijo na odprt, spoštljiv način, kjer bi se čutili svobodne, odgovorne, kjer bi se učili sodelovanja, ohranili veselje do učenja, kjer bi bili radoživi, samozavestni, kjer bi si upali postavljati vprašanja, iskati odgovore da bi imeli polno otroštvo brez nepotrebnega stresa in utesnjujočega občutka, kaj vse morajo predelati.

Take šole takrat ni bilo. Ampak Maria Montessori pravi, da če ni hiše za otroke, jo moramo postaviti. In smo začeli. Ko je najin najstarejši sin zaključeval vrtec, si nismo mislili, da bomo na noge postavili celo šolo. Nameravali smo najeti zasebnega učitelja za majhno skupino otrok. Ta učitelj bi bil moj svak, ki je šel študirat pedagogiko montessori. Ampak, ker po izobrazbi ni bil učitelj ampak je študiral elektrotehniko, ni mogel biti zasebni učitelj. In smo bili prisiljeni iti po drugi poti. Spisali smo program in odprli šolo.

Pavel: Če sva se že lotila postavljanja lastne šole, pa sva si seveda želela, da bi se v njej šolali tudi najini otroci. Oni so naju zato tudi priganjali, da sva se hitreje obrnila. Pri tako velikem projektu hitro zaostaneš, če nimaš nečesa, kar te pritiska. Otrokom sva želela ponuditi drugačno šolo, kar je motiv pri ustanavljanju večine zasebnih šol v Sloveniji.

Kaj so bistvene razlike med montessori in običajno šolo?

Melita: Pri nas nimamo razredov, ampak sobe, kjer so vedno otroci treh različnih starosti. V eni sobi so otroci iz celotne triade. Nimajo frontalnega pouka, ampak jim novo snov predstavijo učitelji v kratkih uvodih v majhnih skupinah. Učitelj presodi, kakšen nivo razlage je primeren glede na znanje skupine. Nato sledi naloga, otroci pa se sami odločijo, kdaj jo bodo opravili.

Dnevi se odvijajo brez zvonca in urnika. Kadarkoli gredo lahko na malico ali ven. Učitelj spremlja razvoj otroka, tako znanje kot veščine za delo. Otrok ne dobi povratne informacije s številčno oceno, ampak v pogovoru z učiteljem, na čem naj še dela in v čem naj se izboljša. Nimamo kontrolk in testov in spraševanj, kjer bi otrok moral izkazovati svoje znanje.

V spričevalu torej ni ocen?

Ne. Razen v zadnjih treh razredih, ker jih potrebujejo za vpis v srednjo šolo. Takrat gredo z učiteljem skozi celoten predmetnik in standarde znanja in v dialogu z učiteljem postavijo oceno.

Želimo, da proces šolanja teče v prijaznem okolju, da ohranimo vedoželjnost in z ustreznimi znanji in kompetencami pripeljemo otroke do konca osnovne šole, da se normalno vključijo v srednjo šolo.

Imajo otroci, ki gredo skozi vrtec in osnovno šolo montessori probleme z »običajnim sistemom« v srednji šoli?

Melita: Zaenkrat imamo dve generaciji, ki sta že v srednji šoli, zdaj jo ravno začenja tretja. Govorimo o dvajsetih otrocih. Še nihče ni padel letnika, imamo pa nekaj izzivov, ko se privajajo na drug sistem. Navaditi se morajo, da se je treba snov naučiti na pamet in do testa, potem pa lahko znanje odložijo. Tudi, da so predmeti ločeni med seboj in da moraš sedeti pri miru in gledati naprej toliko in toliko zaporednih ur.

Pri nas mize niso postavljene frontalno, ampak si jih otroci postavijo sami, kot želijo. Kadarkoli gredo lahko na malico, wc, ali delat projekt z določeno skupino. V srednji šoli pa morajo sedeti pri miru in poslušati profesorja. Ampak to so malenkosti, ki se jih hitro navadijo.

Se pa znajo dobro organizirati, delati dobre zapiske, razporediti čas, ker so vajeni samostojnega dela. Imajo lep odnos do profesorjev, saj so učitelji kot mentorji pri nas zelo dostopni in se jih otroci ne bojijo. Pogosto tudi slišimo o naših učencih, da postavljajo več vprašanj kot drugi.

Znajo se tudi držati pravil. Pri nas na začetku šolskega leta postavimo pravila, ki se jih vsi držimo, da nam je skupaj dobro. V srednji šoli so pa pač druga pravila. Tam je treba imeti učbenik in delovni zvezek. Teh pri nas nimajo.

Pavel: Naš cilj ni bil, da bi otroke naučili več kot druge šole. Že zdaj se pogosto pogovarjamo, da so učni načrti prenatrpani, otroci preobremenjeni. Želimo, da proces šolanja teče v skladu z otrokovimi potrebami, da ohranimo vedoželjnost in da poleg znanja različne socialne veščine ter se lahko normalno vključijo v srednjo šolo.

Kaj je bil največji izziv, s katerim ste se soočili na poti ustanavljanja zasebne šole?

Pavel: V Sloveniji osnovna šola traja devet let. Šolo lahko ustanoviš samo kot celoto. Tako velike bariere nismo našli nikjer na svetu. Šola namreč nastaja počasi, iz leta v leto. Pri nas pa že z enim razredom na generacijo (skupaj torej 9 razredov) postane to prostorski izziv.

Potem je tukaj program, ki je tudi precej obsežen. Še pred ustanovitvijo šole je treba vložiti nekaj let dela v pripravo programa, ki mora dobiti potrditev od države. Samo postopek na Zavodu za šolstvo traja dve leti in pol, preden sploh lahko začneš iskati prostore in kader. In ko govorimo o drugačnih pedagoških pristopih, je treba učitelje tudi izobraziti, saj jih v lokalnem okolju običajno ni.

Potem sledi 9-letno preizkušanje modela. Vsaka drugačnost je za starše na začetku zanimiva, če pa se karkoli zaplete, se hitro vprašajo, če stvar funkcionira. Vendarle imaš otroke samo enkrat. Mi smo lahko pokazali rezultate iz tujine, kjer ta sistem že dolgo deluje dobro. Dokler se prva generacija prvošolcev ne vpiše v srednjo šolo in uspe, se moraš stalno dokazovati. Za to smo toliko bolj hvaležni staršem prve generacije, ki so nam zaupali otroke in so zaupali tudi šoli.

Melita: Najprej sva morala pripraviti program, nato prostor. V javnih šolah nisva našla možnosti za gostovanje, drugih prostorov pa praktično ni na razpolago. Sva pa na začetku dobili prostor v župnijskem domu v Preski in nato v Škofovih zavodih, za kar sva zelo hvaležna.

Zahtevno je tudi spremljanje novega programa s strani Zavoda za šolstvo. Mi smo sicer imeli dobro izkušnjo a in so nam bili tudi v oporo, Smo pa morali vsako leto znova potrditi, da delamo v skladu s programom in cilji, ki so sicer postavljeni v javnem šolstvu ter da otroci dosegajo standarde.

Naslednji zelo pomemben vidik ustanavljanja in rasti so sodelavci. Tukaj sva imela veliko zagnanih oseb, ki delijo podobne vrednote in lahko gremo skupaj proti ciljem in tako je lahko pristop z otroki zaživel.

Koliko let je trajalo od prve ideje do tega, da ste vpisali prvo generacijo?

Pavel: Od ideje do tega, da je prva generacija zaključila šolanje je bilo okrog 15 let. Devet let šolanja in še šest let priprav.

Melita: Ja, to drži, če si Speedy Gonzales 😉

Že ko sem delala v Angelinem vrtcu so se starši začeli dobivati enkrat mesečno in debatirati, da bi imeli šolo. To je bilo 20, morda 30 staršev. Takoj to ni bilo mogoče. Najprej smo potrebovali izobražene ljudi na tem področju. Po daljših pripravah smo leta 2007 poslali prvega učitelje na izobraževanja v London, potem smo začeli pisati program in jeseni leta 2010 so prišli prvi otroci.

Potrebnega je tudi veliko začetnega kapitala, da pridobiš prostore, izobraziš in zaposliš učitelje. Od kod sta črpala kapital? Kdo vas je podprl, sta vse zbrala sama?

Pavel: Prvi vrtec je bil organiziran v najini lastni hiši. To sva investirala povsem sama. Pri šoli je bilo drugače. Leta 2011, ko smo kupovali zemljišče za šolo, nismo mogli dobiti kredita, to je bilo sredi recesije. Pomagali so nam prijatelji in znanci z mikrokrediti.

Melita: Za zemljo smo takrat morali zbrati pol milijona evrov. Ko nismo uspeli dobiti kredita, mi je stric rekel: »Veš kaj, ne boš dobila enega bogatega investitorja. Nimaš bogatih sorodnikov, imaš pa veliko prijateljev. Če ti vsak da 1000 evrov, jih potrebuješ le 500.« Najprej se tega nisva lotila na tak način. Ko pa nama je šlo za nohte, in sva že zaarala parcelo, pa sva objavila med prijatelji, potencialnimi starši učencev, znanci, podporniki pedagogike montessori in drugimi, da zbiramo mikrokredite, da bomo lahko kupili zemljo. In smo pripravili pogodbe. Eni so nam posodili brez obresti, drugi z obrestmi. V dveh mesecih sva zbrala pol milijona evrov.

Parcelo smo kupili ko je šla prva generacija v prvi razred, selili smo se, ko so bili v osmem. Šola je bila zgrajena v enem letu, ves ostali čas smo čakali na dovoljenja in zbirali papirje.

V tem sva začutila veliko psihološko podporo. Spoznala sva, da imava temelj, na katerega lahko računava. Težav pa še ni bilo konec, zapletalo se je z gradbenim dovoljenjem. Parcelo smo kupili ko je šla prva generacija v prvi razred, selili smo se, ko so bili v osmem. Šola je bila zgrajena v enem letu, ves ostali čas smo čakali na dovoljenja in zbirali papirje. Za gradnjo pa smo dobili kredit. Nimamo nekega velikega investitorja, ki bi stal za projektom.

Pavel: To ima tudi določene prednosti. Pri ustanavljanju zasebnih šol je potrebna pedagoška ideja in finančno ozadje. Če gre za večje ali dominantnejše investitorje, ti včasih ne razumejo pedagoških potreb, pedagogi pa ne ekonomske logike. Takšno usklajevanje je lahko precej zahtevno in prinese mnogo težav. V tujini sva videla nekaj takšnih projektov.

Midva sva vesela, da lahko usmerjava v kakovost šolstva, kot ga narekuje pedagogika in potrebe otrok, ki jih imamo tukaj. Brez velikih investitorjev. To nama omogoča neodvisnost.

Imela sta tudi izkušnje iz vodenja podjetja. Kaj je drugače pri vodenju šole in vodenju podjetja?

Pavel: Pri vodenju šole je poleg organizacijskih spretnosti potrebna tudi pedagoška žilica. Midva sva združila Melitino visoko pedagoško znanje in zanesenjaštvo narediti nekaj novega z mojimi organizacijskimi in poslovnimi izkušnjami, da sva lahko postavila to hišo.

Melita: Jaz še vrtca ne bi imela, če ne bi Pavel pomagal na tem področju.

Pavel: Kot zasebna šola moramo ponuditi za otroke dobro vzgojno okolje, ki bi ga starši radi imeli za svoje otroke. To je podobno kot v gospodarstvu, kjer moraš ljudem ponuditi nekaj, kar jim koristi, da so za to pripravljeni plačati . Razlika je le v neprofitni naravi poslovanja. Sicer pa je vodenje organizacije je veščina, ki je podobna v vseh organizacijah. Povsod je tudi pomembno, da verjamemo v to kar delamo. Zaenkrat pa očitno to delamo dobro, saj je povpraševanja precej več, kot imamo prostora.