“Minister Pikalo je imel le eno službo, pa še to je očitno opravil slabo.”

Martin Nahtigal
4

Na Domovina.je smo se ob začetku šolskega leta odločili za pogovor z dvema vidnejšima članoma zelo uspešne civilne iniciative Združeni starši, Mojco Košič, mamo dveh otrok v Montessori osnovni šoli v Ljubljani, kjer deluje tudi kot predsednica sveta staršev in pa Markom Balažicem, očetom treh otrok, od katerih se dva šolata v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja.

Civilna iniciativa je nastala iz želje in potrebe staršev, da se povežejo v nasprotovanju predlogu zakona, ki ga je pripravil minister Pikalo, o čemer smo na Domovina.je veliko poročali. Civilna iniciativa Združeni starši si prizadeva za enako obravnavo otrok v vseh šolah ter spoštovanje odločbe ustavnega sodišča, ki zagotavlja enako financiranje vseh javno veljavnih programov v slovenskih osnovnih šolah.

Veliko staršev se je na tak ali drugačen način angažiralo v civilni iniciativi ter širše v družbi. Kakšna je vajina vloga v iniciativi?

Mojca: Ožjo ekipo iniciative sestavlja približno 10 ljudi. Sodeluje pa stotine staršev, povezati smo uspeli starše 80 vrtcev in šol z vse Slovenije. Vloge smo si razdelili glede na naše talente in sposobnosti. Najbližje koordinaciji celote pa bi lahko rekla, da je Marko. Skupaj z Vesno (op.a. Vesna Marinič, predstavnica CI Združeni starši) sta nas v bistvu povezala. Vsak je že prej deloval na svojem področju oz. znotraj svoje šole. Ključna začetna točka je bil posvet v Državnem svetu.

Marko: Da, do takrat so tekle spontane akcije in nekaj drugih iniciativ. V Združenih starših smo uspeli povezati vse elemente, od iniciative Bogatimo šolstvo, vlagateljev ustavne presoje, do Združenja vrtcev. Vsem je skupno vezivno tkivo ZOFVI-L.

Velikokrat smo med debato o zakonu, ki ga je pripravil minister Pikalo, slišali tudi o tem, zakaj sploh otroke vpisati v nedržavno šolo. Kakšni so bili razlogi v vajinih družinah?

Marko: Otroci so različni med seboj, imajo različne talente in potrebe. Pri vzgoji je zato treba uporabiti različne vzgojne pristope. Cilj je vzgajati odgovorne in aktivne posameznike, ki bodo pripomogli k boljšemu razvoju družbe. Odločitev, kako do tega pridemo, mora biti prepuščena staršem, saj ravno ti najbolje poznajo svojega otroka in njegove talente.

Za nekatere je bolj primeren Montessori pristop, drugim Walfdorfski, tretjim pa odgovarja učni pristop državnega šolstva. Pri odločitvi za vpis na OŠ Alojzija Šuštarja je svojo vlogo odigralo tudi strinjanje s svetovno nazorsko usmeritvijo šole. Z ženo smatrava, da je to okolje, kjer bosta najina otroka lahko v polnosti razvila svoje talente.

Mojca Košič

Mojca: Ja, dejstvo je, da ni vsak način poučevanja primeren za vse. Za družbo je ključno, da lahko vsak otrok razvije vse svoje talente. Noben otrok ni brez talentov, popolnoma vsak jih ima. Starši, ki jih spremljajo od rojstva, lahko tako sprejmejo najboljšo možno odločitev. Pri nas je bilo tudi pomembno, da smo konsistentni. Tako smo po obiskovanju Montessori vrtca vzgojni proces želeli nadaljevati v tej smeri. Ker ta pedagogika v državnih šolah ni dostopna, smo se bili primorani odločiti za nedržavno šolo.

Javni šolski sistem večkrat deluje kot zelo zaprt sistem in nasprotovanje temu sistemu je lahko zelo težavna naloga. Na Domovina.je sem v enem izmed komentarjev pisal o potrebi po močni civilni iniciativi, če želijo starši uspeti. Potem smo opazovali skokovit razvoj te iniciative. Z zunanjega vidika je izgledalo, da se je vse zgodilo čez noč. Kateri so bili vaši glavni izzivi pri tem?

Marko: (smeh) Ja, saj praktično se je res zgodilo čez noč. V sredo je bil posvet v Državnem svetu, v petek smo imeli ustanovni sestanek in v nedeljo smo imeli že pripravljene nekatere dejavnosti, vključno s spletno stranjo. Vsa stvar se je res odvila zelo hitro.

Mojca: Da, tisti vikend je bil … khm… zanimiv, saj smo v ponedeljek celotno zadevo javno predstavili. Sreča je bila v tem, da smo se znašli na kupu tudi pravi ljudje ob pravem času in smo hitro odreagirali.

Marko: Tu velja velika zahvala in pohvala ekipi, ki je pokazala ravno to – pomembnost uresničenih talentov. Vsak izmed nas je uporabil svoja specifična znanja ter se je vse sestavilo skupaj. Vse pa je bilo delo prostovoljcev, staršev. Tako smo praktično imeli vsi po dve službi. Minister je imel le eno, pa še to je očitno opravil slabo.

Na udaru se je znašla zasebna pobuda v celotni vertikali slovenskega šolstva, od vrtcev naprej. Kar je v demokratični družbi, kjer mora vladati konkurenčnost idej in pluralizem, izredno slabo.

Kateri so pa naslednji koraki? Kam gre civilna iniciativa naprej? Še vedno namreč ostajamo v neustavni situaciji, saj odločbe Ustavnega sodišča vlada ni uresničila.

Marko: Trenutno smo v fazi načrtovanja prihodnjih dejavnosti, saj se je s padcem ZOFVI-ja ohranil le status quo. Tako kot ste rekli, še vedno smo priča neustavni situaciji. Kmalu bosta aktualna še dva zakona: zakon o vrtcih in zakon o visokem šolstvu. Doživeli smo namreč, da so se na nas začele obračati tudi druge iniciative. Na udaru se je namreč znašla zasebna pobuda v celotni vertikali slovenskega šolstva, od vrtcev naprej. Kar je v demokratični družbi, kjer mora vladati konkurenčnost idej in pluralizem, izredno slabo.

Mojca: Predvsem bomo sledili našemu prvotnemu cilju, da se uresniči odločba Ustavnega sodišča in se tako uveljavi spoštovanje pravne države.

Ste pričakovali tak uspeh z vašimi prizadevanji? Je obstajal plan B?

Marko: Moram reči, da do zadnjega nismo vedeli, kakšen bo končni rezultat. Še na dan glasovanja smo prejemali nasprotujoče si informacije. Na tem mestu se zahvaljujem vsem poslancem, ki so pred ozke politične interese postavili varovanje pravne države. Treba je izpostaviti, da še vedno tečejo postopki na Ustavnem sodišču. Denimo, pod oznako absolutno prednostno US že skoraj 3 leta odloča o drugi ustavni presoji na to temo. Tudi sami smo že imeli pripravljeno novo ustavno presojo zakona.

Mojca: Naš plan B je bil jasen. Najprej izčrpati ponovno vse pravne možnosti v Sloveniji in nato, če bi bilo potrebno, nadaljevati svojo pot tudi na Evropskem sodišču.

Glede na nastalo situacijo in različne pozive na različnih straneh, kakšna je klima med deležniki? So vas z ministrstva povabili k sodelovanju na novem predlogu? Kakšen poraženec je naša vlada?

Marko Balažic

Marko: Upam, da so se med poletjem glave nekoliko ohladile ter je ideološki predznak celotne problematike prešel. Bojim pa se, da ni in bo ministrstvo nadaljevalo s taktiko argumenta moči proti moči argumenta. Situacija se vleče že vrsto let, vse od leta 2008 je šolsko ministrstvo v rokah iste politične stranke. Ne dajejo ravno vtisa, da bi si želeli zaključiti to poglavje neustavnosti slovenskega šolskega prostora, temveč smo vedno znova priča predlogom, ki želijo kreativno obiti odločbo Ustavnega sodišča.

Mojca: V prvi izjavi po glasovanju smo ponudili roko ministrstvu in smo pripravljeni pomagati vsakomur, ki si želi uresničiti določila ustavne odločbe. Tako bi lahko končno pustili to za seboj in se začeli pogovarjati o realnih izzivih slovenskega šolstva. Nas starše bi ta razprava mnogo bolj veselila.

Marko: Na tem mestu velja bralce spomniti, za kaj smo si starši prizadevali. V Sloveniji imamo tri tipe osnovnih šol: t.i. državne, nedržavne ter popolnoma zasebne. Državne in nedržavne oboje izvajajo javnoveljavni program ter se razlikujejo glede na ustanovitelja – ta je bodisi občina bodisi zasebnik. Javnoveljavni program pri obeh je predmet državnega nadzora. Naš cilj, ki mu pritrjuje tudi Ustavno sodišče, je, da bi bile tako državne kot nedržavne za javnoveljavni program deležne enake ravni financiranja. Tretji tip, zasebne šole, pa so že v celoti prepuščene trgu in šolninam.

V drugem delu intervjuja se z gostoma pogovarjamo o realnem zakulisnem sodelovanju z odločevalci, lastnih predlogih in usodi šol na podeželju ter morebitni korelaciji z nedržavnimi šolami, sodelovanju med učitelji in ravnatelji državnih in nedržavnih šol ter proaktivnemu delovanju civilne iniciative Združeni starši v prihodnosti.

Preberite tukaj: Obstoj koalicije je bil postavljen pred spoštovanje pravne države

4 KOMENTARJI

  1. Dokler bo Šarčeva vladajoča koalicija pod tako močnim in zadrtim ideološkim pritiskom nazadnjaških strank SD in skrajno populistične Levice, ni nobenega upanja, da bi v RS uveljavili demokratični pluralizem na področju vzgoje in izobraževanja ter odpravili obstoječo protiustavno diskriminacijo otrok, ki niso zajeti v državno šolstvo.
    Ni važno, kako se piše trenutni aktualni minister za vzgojo in izobraževanje, saj bodo današnji in bodoči dediči nekdaj vladajoče totalitarne komunistične ideologije KPJ/ZKJ oz. KPS/ZKS vztrajno skrbeli, da bo ključni odločevalec na šolskem ministrstvu vselej brezdušno in fanatično zvest njihov privrženec in da bodo taki ostali tudi vsi zvesti visoki uradniki tega ministrstva in njegovih služb, ki so tam že desetletje in več.
    Protiustavno diskriminacijo otrok in njihovih staršev v javno predpisanih in verificiranih programih obvezne devetletke bi na ustavno korekten način lahko odpravilo le Ustavno sodišče RS samo, ki bi po petih letih od neuresničene lastne veljavne odločbe o odpravi diskriminacije moralo samo prevzeti zakonodajno vlogo namesto Državnega zbora RS, ki svoje zakonodajne vloge in naloge celih pet let in v dveh mandatih ni bilo voljan ali sposoben korektno opraviti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS.
    Volivci pa bi si morali zapomniti, da so v zvezi z neuspešno implementacijo veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS prelomili lastno svečano prisego nad veljavno Ustavo RS vsi ministri vlade Marjana Šarca in vsi poslanci vladajoče koalicije LMŠ, SD, SAB, Desusa in Levice, ki so s svojimi glasovi večkrat podprli protiustavno in diskriminatorno novelo ministra dr. Jerneja Pikala ter s tem le še podaljšali sramotno protiustavno in diskriminatorno stanje na področju obveznega devetletnega šolstva v RS.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime