Avstrijski poslovnež Mohhamad Malayeri: raje bi pojedel gensko spremenjeni paradižnik kot navadnega

Privzeta profilna slika
Kal Mahnič

POSLUŠAJ ČLANEK

O gensko spremenjenih organizmih (GSO) povprečen Slovenec, resnici na ljubo, ne ve ravno veliko. Morda je nekje slišal zgolj to, da so baje "zdravju škodljivi" in za lokalne sorte nevarni. 

Ali je res tako, potekajo burne razprave na najvišji družbeni ravni, predvsem ob sprejemanju prostotrgovinskih sporazumov s Kanado in ZDA, kjer so standardi glede tega precej manj strogi kot v Evropi.

Na splošno se zdi, da je vprašanje uporabe gensko spremenjenih organizmov pri nas prej zaznamovano z negativno, kot nevtralno ali celo pozitivno konotacijo.

Zato smo se na Domovini odločili poiskati nekoga, ki bo problematiko razsvetlil še z druge plati. Ne zato, ker bi se a priori pritrjevali njegovemu stališču, ampak da bralce seznanimo še z argumenti zagovornikov GSO, za katere se zdi, da jih nimamo priložnost slišati ravno pogosto.

»Pri debati o GSO se moramo vedno opirati na znanstvena dejstva in ne čustva«, v pogovoru večkrat ponovi avstrijski poslovnež in libertarec Mohhamad Malayeri, vendar si kljub temu ne more pomagati, da ne bi občudoval učinkovite propagande Greenpeacea in drugih zelenih gibanj, ki so spravile gensko spremenjene organizme (GSO) na zelo slab glas.

Z  Malayerijem smo se pogovarjali ob njegovem obisku regionalne konferenco z naslovom »Tržne rešitve za 21. stoletje«, ki je v soboto potekala na ljubljanski Ekonomski fakulteti.

intervju-gsoGlede na to, da se pogovarjava ob robu konference, posvečene tržnim rešitvah za 21. stoletje, torej o idejah, ki predvidevajo majhno vlogo države, me zanima vaš pogled na vlogo regulatorja pri proizvajanju gensko spremenjenih rastlin in hrane (GSO)?
Zaradi kompleksnosti problematike se mi zdi, da ima država, ko gre za nadzor kakovosti in javno zdravje, lahko določeno vlogo. Vendar bi tukaj razlikoval med dva različnima pristopoma k regulaciji: obstaja ameriška metoda, ki je previdna, vendar obenem izredno pragmatična in evropski model, ki deluje na občutku strahu.

Ta strah je rezultat izredno negativnega javnega mnenja, ki se v končni fazi prevede v vlogo države, ki bi jo lahko najbolje opisal kot paranoično. Kljub počasnemu pronicanju določenih GSO-jev na polja in na trg, se poleg EU in države srečujemo tudi z lokalnimi oblastmi, ki so pogosto še bolj stroge in nefleksibilne.

Problem je na koncu v tem, da celotna zakonodaja okoli GSO ni resna regulacija nekega produkta, temveč so politiki vzeli kot preprosto dejstvo, da so GSO nevarni in jih posledično prepovedali.

V Sloveniji obstaja, tako kot v vaši rodni Avstriji, razširjeno prepričanje, da bi vsakršno sprejemanje GSO-jev privedlo do nižje kakovosti in varnosti hrane. Kako odgovarjate na te pomisleke?
Menim, da so znanstveniki, ko pridemo do problema izobraževanja in obveščanja javnosti, v veliki meri »zamudili vlak«. Kar smo lahko videli pri Greenpeaceu in raznih zelenih strankah širom Evrope, je objavljanje in širjenje propagande, ki je usmerjena na običajnega potrošnika in zato zelo učinkovita.

Ko se želimo tehtno pogovarjati o GSO-jih, je za resnično razumevanje tematike potrebno prebrati veliko dokaj suhoparne znanstvene literature, kar številnim ljudem ne diši. Pravilen marketing je v tem pogledu izredno pomembna stvar. Če lahko predstavimo nek proizvod v pozitivni luči in obenem uporabljamo dejstva in ne čustev, potem smo na poti resničnih sprememb.

Na ravni Evropske Unije morajo biti vsi izdelki, ki vsebujejo več kot 0,9% GSO ustrezno označeni. Številna agrikulturna podjetja opozarjajo, da zaradi označevanja izgubljajo denar, saj se ljudje GSO bojijo in rajši posežejo po običajnih ali organskih izdelkih. Če je po eni strani popolnoma logično, da imajo živila opozorilo o alergenih, imajo po vašem potrošniki pravico biti obveščeni o prisotnosti GSO-jev v izdelkih?
Zdi se mi, da je vse odvisno od tega, na kakšen način je ta izdelek označen. Če podjetje reklamira in prodaja svojo GSO hrano kot produkt brez GSO, potem je to navadno goljufija. Toda če pomislim na potrošnika, ki si želi jesti hrano brez GSO, se mu ponuja veliko podjetij, ki imajo ogromne zaslužke s prodajo organske hrane. Ugotoviti, kateri izdelki so z in kateri brez GSO po mojem ni zelo težko.

Toda glede na to, da živimo v ozračju nezaupanja in raznih teorij zarote glede GSO, se vam ne zdi, da bi veliko tega strahu ublažili z ustrezno in obvezno označitvijo, kaj izdelek vsebuje?
Nobenega problema nimam z označevanjem, dokler poteka kot prostovoljna odločitev podjetja. Toda ko pa postane to obvezno, se v javnosti ustvari vtis, da je izdelek na nek način nevaren. Prva stvar, na katero se spomnim ob obveznem označevanju vsebine so cigarete. Ali pa strup. Avtomatično je prisotno opozorilo. Prepričan sem, da če obstaja na trgu želja po GSO izdelkih, ki so označeni kot taki, bodo vedno obstajala podjetja, ki bodo potrošnikom ustregla.

Če bi imeli pred sabo organični, GSO ali navaden paradižnik in bi začutili lakoto, katerega izmed njih bi pojedli?
Izbral bi GSO paradižnik. Zelo zaupam tehnologiji.

Se vam zdi, da imajo takšni paradižniki tudi boljši okus kot organični ali bi ga izbrali preprosto zaradi vaše podpore GSO izdelkom na splošno?
Okus je zelo subjektiven pojem, ki se razlikuje od človeka do človeka. Sam sem velik ljubitelj paradižnikov, tako da bi najbrž pojedel vse tri!

Bi lahko našteli 5 prednosti, ki jih za človeštvo prinaša uporaba tehnologije GSO?
Najprej, povečanje produkcije in učinkovitosti v kmetovanju. Zmanjšana uporaba kemičnih herbicidov in pesticidov. Dejstvo, da lahko številne GSO pridelke shranjujemo veliko dlje, kar pomeni da smo bolje pripravljeni za obdobja lakote. Potencialno uspešno kmetovanje v predelih Afrike s pogostimi sušami, kar bo pomagalo pri hranjenju njihove naraščajoče populacije ter spopadanju z klimatskimi spremembami. Za konec pa sem pred kratkim bral o GSO vinu, ki bi lahko rešilo težave številnim ljudem – opazno namreč zmanjša jutranjega mačka.

V jutri objavljenem drugem delu intervjuja z Mohhamadom Malayerijem se bomo pogovarjali o pridelavi GSO v praksi, o tem, kako bi po njegovem z njimi lahko nahranili lačne v Afriki, o nezaupanju v korporacijo Monsansto in še čem. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike