Zvonjenje: kulturna dediščina ali kaj več?

vir: Pixabay

»Vivos voco, mortuos plango, fulgura frango,« pravi star zvonarski izrek: »Žive kličem, mrtve objokujem, strele lovim.« Zadnje vloge zvonovi ne opravljajo več, prav tako se nanje ne zanašamo več za merjenje časa, čeprav se še dobro spomnim, kako so me zvonovi ljubljanske Stolnice med študijem pred izpiti, ko šteje vsak firkelc (vsakih petnajst minut), vztrajno opominjali, da se čas nezadržno izteka.

Zvonovi so praktično vseprisotno glasbilo, v Aziji so se uporabljali že stoletja pred našim štetjem. Krščanstvo jih je »posvojilo« predvsem v okviru meništva kot klic k molitvi, v drugi polovici prvega tisočletja pa se je njihova uporaba razširila po vsej Evropi.

Pomembnost zvonov za našo kulturo je nesporna, o njih pojejo pesmi in opisuje jih proza. Spominjajo nas na pretekla stoletja, ko so zvonovi vabili k molitvi zaradi turške nevarnosti in kuge, pa tudi pred ujmami. Kako zelo je slovenskemu človeku blizu vloga zvonjenja, lahko opazimo, ko pravimo, »da nekaj obesimo na véliki zvon«, »da je po toči zvoniti prepozno«, da je umrlemu »zvonček zapel«, o nujnosti kakega dejanja pa pravimo, da »bije plat zvona«.

Zvon je zaradi vsega tega glasbilo, ki nas spremlja od zore do mraka ne le vsak dan, ampak tudi od zore do mraka naših življenj. Nekatere župnije zaženejo zvonove ob krstu otrok, pred leti pa sem bral o hrvaškem župniku, ki je vse zvonove zagnal kar ob vsakem rojstvu otroka v njegovi župniji. Na drugi strani pa je slišati tudi o največjih anti-zvonarjih, ki se ob priliki smrti v njihovi družini nenadoma spreobrnejo in postanejo veliki podporniki tradicije zvonjenja in zahtevajo vse zvonove za umrlega.

Naši zvonovi so nekakšen pečat in priča velikanskega dela naše zgodovine, naše kulturne dediščine in neštetih usod naših prednikov. 9. maja 1945 so morale ljubljanske cerkve zvoniti ob vkorakanju partizanov v Ljubljano; radostno so nas zvonovi 25. junija 1991 pospremili na pot samostojne države; prav tako smo letos z zvonjenjem zaznamovali začetek našega četrtega samostojnega desetletja. Samo predstavljamo si lahko denimo, kaj vse je videl in čemu vse je pel naš najstarejši zvon, ki od leta 1333 doni iz zvonika koprske Stolnice.

Na drugi strani pa realnost 21. stoletja: vse pogosteje se pojavljajo civilna gibanja, ki nasprotujejo zvonjenju. Nekaterim državljanom je to pač prijetna melodija, del kulturne dediščine ali – najpomembnejše – klic k molitvi. Nekaterim drugim pa predstavlja le nepotreben hrup, četudi zakonodaja pravi, da zvonjenje cerkvenih zvonov ni nikoli hrup.

Celo NIJZ se ubada z možnostjo kvarnih vplivov zvonjenja na državljane, na primer možnost vznemirjenosti in motenj spanja. In presenetljivo dobro so zadeli glavno težavo: zvonjenje je lahko povzročitelj raznih motenj, tudi jeze, med drugim takrat, »ko zvonjenje za posameznika nima sporočilne funkcije«.

Kaj boš vpletal mujezina v to temo, dragi katoličan, če pa sam nikoli ne zmoliš angelovega češčenja, ko zapoje najbližji zvon?

V tem smislu je treba razumeti tudi nedavni članek nekega slovenskega portala z naslovom »Razjarjeni vaščani: ›je res treba, da zvoni vsakih petnajst minut?!‹«, na katerem so besedo dobili neznani »domačini ene od gorenjskih vasi«, ki jih moti trajanje, jakost in pojavnost zvonjenja. Vladi zato predlagajo, da zvonjenje opredeli kot hrup. V nadaljevanju pa drugi državljani ugotavljajo, da »21. stoletje terja spremembe«

Do neke mere je sicer pritožnikom treba dati prav. Zvonjenje bi se res lahko omejilo tako, da ponoči zvonovi utihnejo, kar je tako ali tako navada v večini slovenskih župnij. Smotrno je tudi razmisliti o trajanju zvonjenja, posebej v strnjenih naseljih. Ni namreč malo tistih, ki jih zvonjenje sploh ne moti, ne razumejo pa potrebe po tolikšni jakosti in trajanju.

Zato res drži, da je na mestu uvidevnost s strani pritožnikov in domačega župnika, pa se da marsikaj rešiti. Težava se seveda pojavi, ko kak nadobudnež pride butat na vrata in izsiljevat dušnega pastirja. Potem uvidevnosti že na začetku ni in s tem tudi ne rešitve.

Kar je bolj zaskrbljujoče, pa je utapljanje zvonjenja – skupaj z mnogimi drugimi delci naše prekrasne kulturne dediščine – v kulturni brezobličnosti in brez-kulturnosti našega časa. Če zvonjenje ne spomni na nič lepega, kaj šele na molitev, če nima nobene »sporočilne funkcije«, potem seveda nima smisla in postane le moteč hrup.

Zato bi morali tudi mediji – če hočejo biti konstruktivni in koristni v službi narodu – paziti, komu dajejo besedo, ko se govori o tako pomembnem delu naše kulturne dediščine. Včasih namreč gre za čisto navadno nasprotovanje tistih, ki sami nimajo spoštovanja do ničesar / nikogar, niti lastne kulturne dediščine, ali pa so kar odkrito nestrpni.

Nasprotovanje zvonjenju je torej lahko nekaj dokaj razumnega; lahko gre za klasični stari antiklerikalizem; lahko pa se tudi uvršča med žalostne, a prisotne pojave norčevanja iz naše kulture, narodnih noš, narodnozabavne glasbe, zastave in podobnega.

To pa je nevarna smer, pred katero je treba opozarjati, če želi naš narod čez nekaj let še imeti kaj, kar ga bo povezovalo, utrjevalo, in kar bo lahko kot svojo dediščino pokazal zanamcem, tudi tistim, ki zaradi mlačnosti katolikov morda že dolgo ne bodo več vedeli, čemu je zvonjenje pravzaprav izvorno namenjeno.

In to je zadnja misel, povezana z naraščajočim nasprotovanjem zvonjenju naših cerkva: ne zanašajmo se na argument kulture in zgodovine. Vse do sedaj povedano seveda drži, a glavni argument je bistveno bolj pomemben: zvonjenje kliče k molitvi. Podporniki zvonjenja se radi sklicujejo na kulturo in svarijo rekoč: »boste že videli, anti-zvonarji, ko bodo mujezini peli z minaretov …«

Kaj boš vpletal mujezina v to temo, dragi katoličan, če pa sam nikoli ne zmoliš angelovega češčenja, ko zapoje najbližji zvon? To – naše redno krščansko življenje, na katerega nas zvonjenje najprej spominja – bi bilo resničen argument za pomembnost zvonjenja, ki je utemeljen na verski svobodi. To je resnična »sporočilna funkcija«, in to bi bil argument iz življenja, ne pa iz zgodovine ali kulture. Brez tega, to si je treba priznati, zvonjenje dejansko izgublja smisel.

 

22 komentarjev

  1. Zgodovina in razvoj zvonjenja je dobro opisano.
    Je pa res, da v deželi, kjer inženirji ne smejo povedati jasno besedo v javnosti (utemeljitev v trditvi znane napovedovalke v Odmevih) in kjer vsak, ki ni nikoli položil višje matematike, fizike pa se boji kot hudič križa, lahko meketa in blebeta pred mikrofonom in kamero v nedogled, za njih taki sestavki ne morejo biti strokovno relevantni.
    Če bi ta sestavke pisal kdo, ki ima primerno inženirsko -tehnično izobrazbo, bi najprej preveril standarde za zaščito pred hrupom Direktiva 98/34/ES 28.junij 1998 z novelo 20 november 2006.
    Potem bi šel v garažo in svojemu otroku, ki ima motor takoj vgradil glušnik. Nato bi kulturnikom prepovedal zvočnike preko 200 W (Uf, kakšen upor mestnikov, da so jim kratene človekove pravice, itd…., če bi jim vzel 500 ali večje zvočnike!!!!)
    Dejstvo je, da se hrup meri v decibelih. Povezana s pritiskom, ki ga ustvarja jakost zvoka je seveda tudi amplituda. Tu pa naj družboslovci nehajo brati, saj le redko kdo razume nadaljevanje (Prej omenjena voditeljica Odmevov pa opusti misel na preobrazbo!!!
    Resolucija o zaščiti hrupa sprejeta v Evropi zahteva zaščito ljudi pred prevelikim hrupom, ki dalj časa obremenjuje ljudi v okolici izvora. Po domače povedano, Slovenske železnice, bi morala zgraditi pri 624 km elektrificiranih in ostalih 650 km neelektrificiranih progah okoli 250 km protihrupnih ograj. Ker se to nikjer ne vidi, se ograje ne gradi, ampak raje dela neumnosti, kot je drugi tir . Mimogrede, ko uradni inženir pove, da se na strmi progi navzdol 17 promilov ne izplača investicija pri 420 m višinske razlike in 27 km proge, se npr. Italijanom iz Trbiža do Vidma (po njegovem do Udine) splača zgraditi napajanje z izmeničnim tokom) . Ta vstavek samo zato, kako butasto imamo uradno stroko, ki ne dovoli javnega soočanje argumentov, ampak je predstavljajo “strokovnjaki” ki so običajno študirali osem let!!).
    Njemu se tudi ne izplača zaščititi ljudi, ki stanujejo ob progi, ampak raja predlaga zakon, da je obremenitev pri nas v primerjavi z Evropo še enkrat večja. Poslanci pa zaradi stroke glasujejo ZA, jasno ker so družboslovci pa tega ne razumejo. Da, to so tisti strokovnjaki iz Agencije za železniški promet. Toliko o dobrem in razgledanem ministru Vrtovcu (reference PR)
    Pa gremo nazaj na zvonjenje.
    EU resolucija zahteva, da se meri zvok v pasu 24 ur.
    Zvonjenje preko dneva nikoli ne more doseči take jakosti ali celo preseči, da bi bilo izven standardov.
    Moj dober prijatelj, sicer član ZKS do konca je dejal: Verniki v Sloveniji bi morali imeti v vsaki cerkvi vsaj šest maš na dan z zvonjenjem, da bi morda kje presegli resolucijo EU o varstvu človeka pred hrupom. Torej verniki sploh ne želijo hoditi k mašam!! (to je njegova izjava!)
    To so uradne meritve, in če bi bili mediji normalni, bi take stvari lahko pojasnili strokovnjaki, žal po norih-novinarjih to pojasnijo samo inženirji, ki to področje poznajo.
    Zato se moramo preprosto odločiti, ali znanost razumemo, ali ji zaupamo ali samo blefiramo, da smo agnostiki in ne priznamo, da smo gnostiki, samo nikakor ne katoličani.
    Parametrov ki določajo prevelik hrup, pa ne bi navajal, ker je za družboslovce dimenzija ali vrednost parametra pretežak zalogaj.

    • Mihec, raje bi napisal kot se strokovnjaku, za kar se imaš, spodobi, ne da vnaprej diskvalificiraš vse bralce do zadnjega. Kdor bi razumel, bi, kdor ne bi, pač ne bi. Tako je moč razumeti samo, da si strokovnjak kot skoraj vsi naši strokovnjaki, ki ne znajo strokovno argumentirati svojih strokovnih trditev.

    • Če si omejen, ne razumeš pojam naše štetje, Lahko pa si razgledan in šteješ, da se je Kristus rodil 1917 pred našim štetjem, ko podivjana drhal ni pustila pri življenju niti mačke družine kralja v Petrogradu.
      Samo na ta način lahko častiš človeško kri, ki jo teroristi in revolucionarji tako želijo, da se nasitijo v blaznosti.
      Celo Mohamed si je privoščil prerokbe 641 po Kristusu, samo ta zveličan kozmopolit meniš da je to navlaka zgodovine.
      Res se svetovljan prve (zadnje) vrste.

  2. V članku, ki ga omenja avtor, je zapisano tudi to:
    »Z župnikom smo se nekateri vaščani že večkrat hoteli pogovoriti o zvonjenju. Predlagali smo mu, da bi ga ukinili vsaj med 22. in 6. uro, vendar nas je kar odslovil, tako da nismo dosegli nič. Včasih, ko mu omenimo hrup iz zvonika, nam celo kaj zabrusi nazaj. Zadnjič je na primer med vrsticami rekel, naj se preselimo kam drugam. Nesramno. Na koga naj se obrnemo s svojim problemom?«

    Meni se to zdi v celi zgodbi največji problem. Da lahko leta 2021 nek župnik še vedno kar tako nesramno odslovi ljudi (ki so verjetno v kraju živeli že pred njim in bodo verjetno tu živeli tudi, ko on ne bo več – zares predrzno in arogantno je predlagati ljudem, naj se odselijo). Je mogoče omenjeni župnik fevdalni gospod ali kaj podobnega, da se lahko tako vzvišeno obnaša? Je on nekakšen gospodar vasi, ki lahko edini odloča o stvari, ki se še kako tiče vseh, še najbolj tistih, ki so doma blizu zvonika?
    In ne, niso proti tako pogostemu zvonenju (ki nima v resnici nobenega smisla) samo ne-kristjani in to govorim iz osebne izkušnje. So tudi najbolj zvesti katoličani, ki si npr. želijo, da bi lahko njihovi otroci v miru spali in počivali. Dojenčki in malčki namreč spijo tudi podnevi in če jim vsakih 15 minut bije ura in na pol ure igra melodija (kot v Kranju) in imajo to nesrečo, da živijo blizu cerkve, je včasih prav neznosno. In to bi lahko verjetno razumela vsaka mlada mamica, ki ve, kakšen napor je včasih uspavati otroka. Pa niti ni potrebno biti mlada mamica, da to razumeš. Zadostuje malo sočutja.

  3. In da ne bo pomote: meni je zvonenje v naši vasi lepo poslušati. 3x na dan, še bolj pa pritrkovanje na roke ob praznikih ali zvonenje ob posebnih priložnostih (npr. ob rojstnem dnevu naše domovine).
    Me pa moti in jezi arogantnost in vzvišenost nekaterih klerikov, ki se postavljajo nad ljudi. Nekateri bi rekli, da nas imajo laike za nedorasle otroke, sama pa menim, da je otroke potrebno spoštovati enako kot odrasle. Laike pa enako kot klerike. Noben klerik si ne bi smel dovoliti tako obravnavati ljudi, saj niso farani nič manj vredni spoštovanja in upoštevanja kot župnik.

  4. Obračajmo besede kakorkoli hočemo: zvonenje je hrup, za tiste, ki stanujejo v bližini cerkve, je to lahko celo neznosen hrup. Zvonenje z majhnimi zvonovi ob posebnih prilikah, O.K., ampak stalno oglušujoče zvonenje je napad na zdravo pamet in na zdravje ljudi.

    Enkrat pozimi sem bi na Šmarni gori. Vse zasneženo, sonce pa je sijalo z neba brez enega samega oblačka. Res prava zimska pravljica. Naenkrat pa se zasliši oglušujoče zvonenje, kot da bi poslušal topvske salve eno za drugo, ker je zvonik nizek, zvon pa le nekaj metrov nad tlemi. Par minut sem to poslušal, ko zvonenja ni bilo in ni bilo konca, nisem več zdržal in sem se odpravil v dolino. Mislim, da so zvonili vsaj kakih 15 minut kljub stotinam obiskovalcev. Če to ni navadna nesramnost, ne vam kaj ta beseda pomeni.

    Bitje cerkvenih ur vsakih 15 minut na zvonikih pa je sploh poglavje zase. To je približno 400 udarcev na dan. Predstavljajmo si tiste, ki so v bližini cerkve in jih stalno kljuva cerkvena ura. Predstavljajmo si ostarele in bolnike, ki ne morejo spati in morajo zapirati vsa okna in si zatiskati ušesa… To je čisto navadna aroganca in brezobzirnost do ljudi – imenu Jezusa, ki je učil ljubezen do bližnjega. Sramota.

    Včasih, ko ljudje niso imeli ur, je bila cerkvena ura dobrodošla, toda zdaj je ura na skoraj vsaki elektronski napravi in je bitje cerkvenih ur samo in zgolj še motnja in grožnja zdravju ljudi.

    V Italiji, ki je še vedno najbolj katoliška država v Evropi, zelo pazljivo zvonijo, s posluhom za ljudi. Novejše cerkve sploh nimajo več zvonov, temveč kar zvočnike, po katerih predvajajo zvonenje. Mi pa smo žal Balkan, kjer velja: Udri, nije ti brat!

Komentiraj