Zvone Štrubelj: V Nemčiji, kjer je živel, Trubarja bolje poznajo kot povprečen Slovenec

Duhovnik dr. Zvone Štrubelj je pred svojim delovanjem v Beneluksu enajst let deloval v katoliški misiji v Stuttgartu, kjer je, kakor sam pravi, začel "nešolsko" preučevati našega največjega protestanta, Primoža Trubarja.

V njegovem avtorstvu je ob stoletnici Trubarjevega rojstva celo izšla knjiga Pogum besede, Primož Trubar, 500 let: 1508 – 2008.

Pred praznikom dneva reformacije smo ga v drugem delu pogovora (prvega smo objavili včeraj) povprašali o njegovem pogledu na priznanega Rašičana.

Enajst let ste delovali v slovenski katoliški misiji v Stuttgartu, prestolnici pokrajini, v kateri je Trubar aktivno deloval. Kako tam gledajo na Trubarja?

Ravno pripravljam članek za Tretji dan v zvezi s petstoletnico reformacije in aktualnostjo Trubarja v današnji Evropi. V tem članku – to je bilo tudi predavanje, ki sem ga imel na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju – poudarjam ravno to: rojen sem skoraj na Rašici, Trubarjevem rojstnem kraju, sedem kilometrov stran. Leta 2000 sen nato šel v Tübingen, ki je zanimivo univerzitetno mesto, kjer sem spoznal, da v krajih, kjer je živel – to je Tübingen, Nürnberg, Rothenburg, Kempten, Bad Urach, Trubarja bolje poznajo kot povprečen Slovenec.

V Stuttgartu so mi prvič padle v oči ploščice pred hišami. Mi smo v tem smislu ničle, nismo ponosni nase, in to mene včasih boli.

Ali Slovenci v Stuttgartu kaj bolje poznajo Trubarja od nas?

Ne bi rekel. To je v glavnem, razen redkih posameznikov, delavsko prebivalstvo. So pa bili zelo odzivni ob petstoletnici Trubarjevega rojstva. Leta 2008 sem najmanj 100 skupin vodil v Tübingen, Derendingen, kjer je Trubar pokopan, in smo imeli tudi več prireditev. Zmeraj so sodelovali s ponosom, tako da to je absolutno pozitivno.

V Tübingenu imam prijatelja, upokojenega profesorja zgodovine, s katerim sva leta 2008 pripravila mednarodni znanstveni simpozij o Trubarju. On je dejansko Trubarja odkril in zdaj pravi, da je Trubar drugi Luter in da ne vemo, kaj imamo.

Kako pa nanj gledajo Nemci v regiji?

V Tübingenu imam prijatelja, upokojenega profesorja zgodovine, s katerim sva leta 2008 pripravila mednarodni znanstveni simpozij o Trubarju. On je dejansko Trubarja odkril in zdaj pravi, da je Trubar drugi Luter in da ne vemo, kaj imamo. Predava v Litvi, na Poljskem, po Nemčiji, Avstriji, Italiji. Oktobra je prišel tudi k nam v Bruselj, da smo skupaj s pisarno Alojzeta Peterleta pripravili debatni večer ob izteku 500-letnice reformacije.

Kako kot katoliški duhovnik gledate na našega največjega protestanta?

Dobro. (smeh) Po definiciji je katoliška cerkev univerzalna. Ob tem trku, ki je bil v 16. stoletju, ko je Luter sam prišel v Rim in iskal, kako bi se na nek način dogovorili, ni bilo razumevanja. Če se dva ne razumeta, mora vsak sam sebe vprašati, zakaj je do tega prišlo in iskati neko rešitev. In tukaj nismo v Jezusovem duhu, ko pravi, da bi vsi bili eno. Kristusovo dediščino - njegovo suknjo smo razkosali na tri ali več delov in prekinili prizadevanje ekumenizma.

Protestantje so ga imeli za upornika, katoličani za heretika. In v kraju, kjer sem bil rojen, sedem kilometrov od Rašice, do leta 1955 župnik ni pustil, da bi kdo otroka krstil za Primoža.

Sam vsako leto predavam ekumenizem in medverski dialog na Teološko-pastoralni šoli na Koprskem, se veselim tega in skušam slušatelje motivirati odprtemu pogledu. Kdo pa od nas Slovencev na primer pozna tradicijo kaldejske cerkve, ki je vendarle starejša tako od nas katoličanov kot protestantov.

Kako bi komentirali trditev, da je bil Trubar prvi slovenski Evropejec?

Zelo utemeljeno. V članku, ki bo objavljen v Tretjem dnevu, je ena izmed točk tudi ta, da je on imel nek notranji čut, po katerem se je orientiral po najbolj genialnih in prodornih umih tistega časa, kot je bil denimo Erazem Rotterdamski.

Ko je po štiridesetih letih prestopil v evangeličansko cerkev, ga je sprejel Lutrov tajnik. Lutrovo doktrino je seveda poznal do podrobnosti. V Tübingenu je sodeloval z rektorjem univerze Jakobom Andrejem. Ta ga je takrat, ko je bil tretjič in dokončno izgnan, poslal inkognito v Slovenijo, da je šel na ljubljanski grad, v Ribnico in Metliko. Tam je, kot bi rekli danes, delal intervjuje z zaprtimi turškimi imami o koranu in islamu. Kot emigrant je v Urachu ustanovil tiskarno, postal direktor te tiskarne. Kje dandanes še najdemo takšnega Slovenca?!?

Pa bi lahko potegnili kakšne vzporednice med današnjim časom in časom, v katerem je deloval Trubar?

Nisem omenjal Trubarjevega prizadevanja za Balkan, za kulture na Balkanu, za pravoslavje, islam v pismih, ki jih je pisal v nemščini, tedanjem diplomatskem jeziku. Ta pisma so zelo zanimiva in zelo malo poznana, ampak v njih tako podrobno opisuje etnološke značilnosti Balkana, Hrvate, Srbe, Bosance, Turke, da samo gledamo, kako je moral priti do takih spoznanj. Vedno pa je bil naravnan k medsebojnemu sožitju. Kaj ni to načelo Evrope danes? Zato Trubar – prvi Evropejec.

Z režiserjem Miranom Zupaničem sva pripravila nov resen projekt za novi film o Trubarju, a ga je filmski sklad zavrnil, češ da ni v nacionalnem interesu.

Kako lahko Trubar danes nagovori Slovence?

Težko. Ker, ko smo pripravljali petstoletnico Trubarjevega rojstva, sva z režiserjem Miranom Zupaničem pripravila nov resen projekt za novi film o Trubarju. Ker je stari igrani film zelo črno-bel, ideološki v ideji, da je napredno zgolj tisto, kar je proti katoliški Cerkvi.

Miran Zupanič je žrtvoval cele počitnice s svojo družino. Sam sem ga vodil po Trubarjevih krajih v Nemčiji, sva vse posnela, od arhivov naprej. A filmski sklad je tedaj dejal, da film ni v nacionalnem interesu. Oprostite, če nekaj takšnega ni v nacionalnem interesu, celovečerni film, ki bi potem bil tudi učni material v šolah, … dokler tega nimamo, nam Trubar vedno nastopa v pretekliku. Star, mrkat, z brado, boj se ga. Ne navdihuje pa v tem, kar je v njem lepega, vzvišenega.

Če bi lahko to presegli, s katerimi dejanji bi nas lahko Trubar nagovoril?

V vzbujanju samozavesti. Zavesti lastnih korenin, lepote slovenskega jezika, ki ga je Trubar na času primeren način opeval. Vsak materni jezik je prva filozofija, do sveta, do samega sebe.

Dvojino imamo, in še kup drugih stvari. Mislim, da si v tem smislu Trubar zasluži biti lik, ki navdihuje, ne pa da ostaja zakopan nekje v zgodovini. Pa še učenci ga sovražijo, ker si morejo o njem nekaj zapomniti. Noben pa jim ga ne predstavi kot živega, kot aktualnega.