Zvezdna noč – Vincent van Gogh

Kako se vleče! Saj razumem: najdaljša noč v letu, ampak vse kar je prav, no!

Ni mi jasno, kako praktično ni dneva v letu, da ne pričakam polnoči zakopan v delo in mi je vsak dan prekratek, ko pa je treba po službeni dolžnosti in zaradi poganskih običajev počakati na polnoč, pa te ni od nikoder!

»Čas je relativen!« slišim kar naprej, če se komu potožim. »Če si v dobri družbi, mine kot blisk, če pa si v slabi, se vleče ko jara kača!«

In imam na to (vsaj) dva ugovora. Prvič: blisk sem že videl, jare kače pa še ne, zato me take flance relativno hitro spravijo na obrate. In drugič: meni se včasih čas vleče, drugič spet ne, tudi ko sem sam! Kako je to mogoče? Kako sem si lahko enkrat dobra družba, spet drugič pa slaba, ko se pogledam v ogledalo, pa sem kar naprej isti? Kar, roko na srce in še kak drug, vitalnejši organ, ne drži čisto zares in do konca, saj sem vsakič, ko se pogledam v ogledalo malček starejši. In malček debelejši. In malček bolj tečen.

Ma, naj se ta Einstein nekam zaleti s svojo teorijo o relativnosti! Naj se zaleti tako močno, da se mu bo ukrivila frizura, in ne le čas in prostor, ki se ukrivljata v njegovi teoriji! Naj se prav nemarno useka po glavi vsaj z dvema kamnoma, in ne le z enim, ki je skrit v njegovem priimku! Naj se useka tako močno, da bo videl vse zvezde!

Zvezde, zvezde … Grem malo na svež zrak. Pogledat, če se vidijo zvezde.

Se, hvala Bogu!

Pri nas v provinci še vidimo nebo. In zvezde. Še smo deležni te milosti, ki je mnogim pomembnim krajem naše deželice odvzeta.

Vse prevečkrat je megleno.

In zamegljeno.

Nejasno!

Rad gledam zvezde!

Dostikrat se zvečer, ko sparkiram svoj mali avto pred svojo malo kmečko hišo v svoji mali provinci, utrujen od iztekajočega dneva, od življenja nasploh ter, neredko, od samega sebe, zazrem v jasno, zvezdnato nebo in rečem: »Pa kaj je vse to v primerjavi z večnostjo?!«

In me ta stavek pomirja.

Ta stavek zmanjšuje pomembnost dneva, dogodkov, pa tudi mojo osebno pomembnost, ki si jo v svojem napuhu pripisujem.

Vsakodnevna vznemirjenja so s to mislijo zgolj muhe enodnevnice, ne več kot gomazenje, ki prileze izpod kamna. Ta misel menja prioritete v mojem življenju in vzpostavlja hierarhijo: kaj je to v primerjavi z večnostjo!

A če človek ne vidi neba, potem običajno tudi ne vidi večnosti. Ali pa je noče videti. Je ne spozna. In je noče spoznati. In če se človek odreče večnosti, potem vsakodnevna vznemirjenja pridobivajo na pomembnosti. In če tisto gomazenje pod kamnom postane pomembno, potem muhe enodnevnice postanejo ptiči feniksi in rajske ptice!

In čeprav se je tak človek večnosti odrekel, ker naj bi bila zgolj pravljica, postane njegovo življenje pravljično.

Neresnično!

In prav silvestrski večer je primeren, da se človek zazre v zvezde. In si kaj zaželi. Ali obljubi.

Jaz si želim manj megle. In več jasnega neba. Da se bom zavedal svoje (ne)pomembnosti. Prioritet. In življenjske hierarhije. Življenja sploh!

Želim si, da bi še naprej hodil proti toku in po robu! A nikakor zgolj zato, da bi bil drugačen, temveč, da bom ostajal zvest sebi. In če bom zvest sebi, bom tudi zvest Bogu! In je to čisto praktično in v nikakršni relativnostni teoriji povezano z naslednjo željo, ki je pravzaprav obljuba: da se bom trudil biti eno z Bogom. Da bom po-božen.

Pa še: da se ne bom odzival na komentarje in neutemeljene kritike, pa če bom še tako na pol ali narobe razumljen. To, da ljudje ne dojamejo, kaj želim povedati, ker pač razberejo samo tisto, kar sami želijo razbrati, ni zadosten razlog, da bi se spustil v pojasnjevanje tega, kar bi moralo biti jasno. Ker, če ni, pač nikoli ne bo. Škoda besed.

In smo pri naslednji obljubi: da bom pazil na besede. Ker jih je res škoda. Izgovorjena se, kot me pouči že pregovor, več ne povrne, zapisana pa se še dolga leta valja po spletnih straneh. Predvsem pa bom pazil na Besedo. Ki je bila v začetku. In pri Kom je bila in Kdo je bila mi ni treba posebej poudarjati. In se bom trudil, da bom dosleden.

Evo, to sem jaz prebral v zvezdah!

Vas, bralce, pa opozarjam:

Če boste namesto v nebo na najdaljšo noč pregloboko in predolgo gledali v kozarec, se vam zna zgoditi, da bodo edine zvezde, ki jih boste ta dan, to noč in to leto gledali, zgolj odsev. Pravljica in neresnica.

Vse dobro! Obilo žegna!