Zunanji ministri držav članic EU se strinjajo, da je bil napad zaveznikov v Siriji “razumen”

2
Uredništvo

Zunanji ministri evropskih držav so se danes zbrali v Luksemburgu. Prva točka dnevnega reda je bil napad, ki so ga izvedle ZDA in zavezniki, kot povračilni ukrep za napad s kemičnim orožjem, ki naj bi ga Asad izvršil 7. aprila.

V skupni izjavi po srečanju so Asada okrivili za napade s kemičnim orožjem, napad, ki so ga izvedle ZDA in zavezniki pa označile za razumen. Na pogovorih je beseda tekla tudi o ponovnem vzpostavitev miru in politične stabilnosti v Siriji ter zaostrovanju odnosov z Rusijo, ki so posledica nedavnega napada.

Za RTV je zunanji minister Karel Erjavec  komentiral, da so vsi ministri pritrdili, da ima sobotna operacija pravno podlago in sicer v resoluciji Varnostnega sveta  2118. Gre za resolucijo, ki jo je Varnostni svet OZN sprejel leta 2013 in govori o uničenju sirskega kemičnega orožja.

V svoji izjavi so zunanji ministri, pod vodstvom visoke predstavnice  EU za skupno zunanjo in varnostno politiko Federice Mogherini, obsodili rabo kemičnega orožja v Siriji, ki se je poslužuje režim predsednika Bašarja Al Asada. V izjavi so tudi omejili možnost vojaških posredovanj  v prihodnje, saj je bil sobotni napad zaveznikov zgolj ukrep, “ki naj bi preprečil nadaljnjo rabo kemičnega orožja v Siriji, ki ga režim uporablja za ubijanje lastnih ljudi.”

Prav tako so zunanji ministri EU kritični do zavezništva med Asadom in Rusijo. EU obžaluje dejanja režima, ki s podporo Rusije, Irana in Turčije, zahteva ukrepe, kot je bil sobotni napad.

Rešitev situacije v Siriji je možna samo pod pokroviteljstvom Združenih narodov, so prepričani ministri EU. V nasprotju z ZDA pa EU ne bo izvajala dodatnih sankcij v zvezi z napadom s kemičnim orožjem, če to ne bo nujno potrebno.

Britansko veleposlaništvo na Nizozemskem je obtožilo Rusijo in Sirijo, da članom Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) ne omogoči dostopa v Dumo, kjer bi lahko preverili navedbe o napadu s kemičnim orožjem. Rusija obtožbe zanika in zatrjuje, da dostop onemogočajo posledice sobotnega napada, ki so ga izvedle ZDA in zavezniki. Ruski strokovnjaki sledov kemičnega orožja v Dumi niso našli.

Zunanji ministri stopili skupaj

Čeprav ministri ob prihodu v Luksemburg niso bili enotni, so zavzeli skupno stališče, ki ga je nakazovala že izjava Mogherinijeve takoj po napadu zaveznikov. Nemški zunanji minister Heiko Mass še vedno vztraja pri diplomatski rešitvi problema, ki je po njegovem mnenju edina možnost. “Če nam je všeč ali ne, konflikta brez sodelovanja Rusije ne bomo rešili,” je še prepričan. Kanclerka Angela Merkel pa je zagotovila, da nemška vojska v Siriji ne bo sodelovala.

Britanski zunanji minister Boris Johnson je napad zaveznikov označil kot pravilno odločitev. Poudaril je, da napad ni imel namena spremeniti poteka vojne ali spremeniti politični režim v Siriji, temveč zgolj jasno pokazati Asadu, da kemičnega orožja ne bodo tolerirali.

Tudi francoski predsednik Emmanuel Macron in francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian sta mnenja, da mora Rusija sodelovati z EU. To je po njunem mnenju edina možnost za rešitev politične krize v Siriji.

Grški zunanji minister se je zavzel za iskanje rešitve, ki bo prinesla mir in politično stabilnost, ob enem pa bo konec vojne omogočil tudi vrnitev beguncev nazaj v njihovo domovino.

Napad ZDA in zaveznikov soglasno podprl tudi NATO

Napad je, poleg EU, podprla tudi zveza NATO, katere članica je tudi Slovenija. Z napadom se je strinjal tudi Miro Cerar, ki je na Twitterju izrazil svojo podporo.

Ministrstvo za zunanje zadeve je takoj po napadu izdalo tudi izjavo za javnost, kjer “podpirajo aktivnosti usmerjene proti vojaškim ciljem, katerih namen je zagotoviti, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja”.

Ob enem Slovenija “obžaluje, da Varnostni svet OZN, ni uspel doseči soglasja o oblikovanju neodvisnega mehanizma, ki bi na podlagi neodvisnih in verificiranih poročil ugotovil odgovorne za napad.”

Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 2

  1. Mar za Slovenijo in Domovino ni pomembnejših dogodkov, kot je sirijska čorba ali pa obdarovanje že pozabljenih zlatih košarkarjev?

  2. Kako je bila promovirana lažna revolu­cija?

    Kar se je zgodilo v resnici, je bil inženiring. To je bila gotovo najbolj virtualna revolucija v zgodovini. Poleg prikrivanja odredov smrti, ki so bili odgovorni za nasilje, je bila na delu tehnologija prepričevanja javnosti z lažnimi novicami in ponarejenimi videoposnetki, o žrtvah, ki naj bi jih zagrešile varnostne sile.

    Jdeitet Artuz je pretežno krščanska četrt v predmestju Damaska in nekega jutra, zgodaj spomladi 2011, je Al Džazira poročala, da so to območje obkolili tanki, londonski observatorij za človekove pravice pa je povedal, da je bilo ubitih 25 miroljubnih demonstrantov. Ker sem bila naslednji dan povabljena na kosilo k patriarhu v Damask, kjer je bil tudi duhovnik iz Jdeitet Artuza, sem mu izrazila sožalje nad tragičnimi dogodki. Začudil se je in mi zatrdil, da v njegovem kraju ni bilo tankov in nobene žrtve. Povedal pa je, da so bile organizirane inscenirane demonstracije za televizijske kamere.

    Takšne demonstracije smo doživeli tudi v naši vasi. Bilo je kot v studiu. Na tla so meter vsaksebi narisali točke, na katerih so stali demonstranti, da bi bili na posnetkih videti številčnejši. Zbralo se je kakih tristo ljudi. Sodelovali so le najpreprostejši sloji in posamezniki, ki so vse življenje stali na robu zakona, ter mladoletniki in otroci. Otroke so podkupili s sladkarijami, odrasli so prejeli denar. Brez denarja ni bilo demonstracij. Delili so ga kar iz bisag in s tovornjaka, ki je bil parkiran ob glavni cesti. V Saudski Arabiji očitno ne izgubljajo časa z elektronskim transferjem denarja (smeh).

    V Parizu sem na Institut du Monde Arabe potem videla razstavo grafičnega oblikovalca sirske revolucije. Kako je mogoče, da so imeli ti preprosti demonstranti, ki ne znajo spregovoriti besede v tujem jeziku, dizajnerja v Parizu in vsak teden nov slogan na vrhunsko oblikovanem plakatu?

    Zakaj je upor, ki je bil videti sekularen, tako hitro postal islamističen?

    Revolucija je bila programirana in implementirana. Vložene so bile milijarde v proizvodnjo lažne, umetne, prazne revolucije. Zato se je hitro izpela, in ko se je po petkovi molitvi z mošeje na ulice zgrnila množica, so sekularne slogane kaj kmalu zamenjali islamistični.

    Upor, ki so ga začeli sekularni intelektualci, je zelo hitro dobil barvo Muslimanske bratovščine in retorika je postajala vse bolj sektaška – v smislu sunitske večine nasproti Asada, ki je pripadnik alavitske manjšine, češ, mi smo večina, ki mora vladati. To je postalo opravičilo za rušenje oblasti.

    Revolucijo je ugrabila fundamentalistična sunitska ločina islama, vahabizem, ki je doma v Saudski Arabiji in Katarju. Njen ozek in ekskluzivističen verski pogled družbo zreducira na način, ki ne trpi različnosti. V Siriji je bila še do nedavnega popolnoma obrobna.

    Tej skrajni obliki islama, katere širitev po svetu poteka s petrodolarji iz Zaliva, je bil vstop v Sirijo dovoljen šele po smrti Hafeza al Asada, ko se je država začela odpirati. To je bila usodna napaka, ki jo kaže pripisati neizkušenosti Hafezovega naslednika Bašarja.

    Kako se je razširil oborožen konflikt?

    Moj namen ni podpirati Asadovo oblast, toda izkrivljeno sliko, ki jo hočejo za resnico predstaviti mediji, je treba popraviti.

    V Siriji dejansko ne divja državljanska vojna, temveč prikrita agresija, ki je vodena iz tujine.

    Če pogledamo na zemljevid, vidimo, da se je nasilje razširilo z obmejnih območij. Odredi smrti so se infiltrirali iz sosednjih držav. Brez pomoči Turčije, Libanona in Jordanije bi uporniki propadli. Deloma je udeležen tudi Irak, kajti v Siriji je bila ustanovljena veja tamkajšnje podružnice Al Kaide, fronta Al Nusra. Danes je velika večina upornikov povezanih s skrajnimi islamističnimi skupinami, kot je Al Kaida.

    Več kot polovica upornikov ni niti državljanov Sirije. O tem je junija 2012 pričal ustanovitelj Zdravnikov brez meja, Jacques Beres, ki je zdravil ranjence upornikov v Alepu. Po moji oceni je pripadnikov mednarodne svete vojne, ki potrjeno prihajajo iz osemdesetih držav sveta, danes v Siriji še več.

    Uporniki svoj vpliv širijo s terorjem. Zaradi banalnosti ali kot v opozorilo, kaj se bo zgodilo neposlušnim, kruto in javno izvajajo eksekucije. Znanih je na tisoče primerov. V kraju Nebek pri Damasku so skozi okno hiše iz tretjega nadstropja na ulico vrgli človeka, ki naj bi bil Asadov podpornik. Izkazalo pa se je, da so potrkali na napačna vrata in ubili nekoga drugega.

    Kaj takšne razmere pomenijo za prebivalce Sirije?

    V Siriji je pet do šest milijonov notranje razseljenih oseb.

    Ko sem bila na Svetu Združenih narodov v Ženevi, so mi rekli, da je to zato, ker Asad bombardira lastno prebivalstvo. Vprašala sem jih, zakaj se je potem 85 odstotkov beguncev zateklo na stran, ki je pod nadzorom vlade. Povedala sem jim, da uporniki vdirajo na območja, kjer živijo civilisti, in njihove domove preuredijo v bojišče. To je v nasprotju z ženevsko konvencijo.

    Namesto da bi uporniki osvobodili ozemlje, ga osvobodijo njegovega prebivalstva.

    Iz najstarejše četrti v Homsu, Hamidiye, kjer so v večini živeli kristjani, je februarja 2012, ko so vanjo vdrli uporniki, pobegnilo 130.000 ljudi. Iz istega razloga so ljudje zbežali iz Alepa. Ko sem na začetku bitke za Alepo poklicala škofa, da bi ga povprašala, kaj se dogaja v mestu, mi je odvrnil, da se je primerila invazija kot v času mongolskih vpadov, in dodal, da tudi Mongoli ne bi prizadejal takšnega uničenja ekonomski prestolnici države. V mesto so vdrle oborožene tolpe, tujci, ki nimajo zveze s tamkajšnjimi prebivalci. V petmilijonskem Alepu je živelo le nekaj tisoč posameznikov, ki so bili povezani z revolucijo. Poslovno skupnost Alepa, ki je odklonila sodelovanje z oboroženimi tolpami, je doletela strašna kazen. Mnogi so bili likvidirani takoj. Za tisočino njihove vrednosti je bilo pod prisilo prodanih 3700 tovarn, 1400 jih je bilo razstavljenih in po kosih odpeljanih v Turčijo. Iz skladišč je bilo ukradenih pet milijonov ton žita. Iz trgovin starodavnega bazarja so odnesli pet ton zlata, potem pa so bazar zažgali. Zgorelo je 17 kilometrov ulic in zgradb iz trinajstega stoletja, del Unescove svetovne dediščine.

    Oborožene tolpe načrtno uničujejo kulturnozgodovinske spomenike. V napoto jim je vse, kar ima v Siriji simbolen pomen. Porušili so minaret mošeje Omajadov, ene izmed najbolj razsvetljenih islamskih dinastij, ki je vladala Siriji. Popolnoma so uničili številne mavzoleje, mošeje, cerkve. Ko so zavzeli mesto Raka, so najprej izropali tamkajšnji muzej. Skrajneži, ki jih je vodila ista fundamentalistična ideologija, so uničili tudi sufijske grobnice v malijskem Timbuktuju in kipe Bud v kraju Bamijan v Afganistanu. Vahabizem, ki prezira umetnost in arhitekturo, je popolno nasprotje s sufizmom navdahnjeni sirski islamski kulturi.

    Kakšne so razmere na območjih pod nadzorom upornikov?

    Ker je tudi naš samostan na takšnem območju, vam lahko iz prve roke povem, da vlada kaos. Prej smo imeli vrata ves čas odprta, po vasi bi se lahko brez težav sprehajali tudi po polnoči, zdaj pa si že čez dan ne upamo stopiti na plano. Zaradi incidentov smo se bili prisiljeni obdati z bodečo žico. Živimo v strahu, kdo bo potrkal na naša vrata. Oborožene tolpe ugrabljajo ljudi in zahtevajo odkupnino.

    Imam zanesljive podatke o posilstvih, ki so jih uporniki zagrešili nad civilisti. Rekrutacija poteka na način svobodne izbire. Ne šalim se. Imam priče. Vstopijo v hišo, postrojijo družino in izberejo. Zato, ker imajo vse tiste fatve, ki legitimirajo posilstva in jih objavljajo kleriki, kot je Jusef el Karadavi, duhovni vodja Muslimanske bratovščine in zvezda televizijske postaje Al Džezira.

    Kleriki so v fatvah razglasili tudi sveto vojno proti sekularistom in verskim manjšinam. To je neposredna legitimacija pogromov nad drugače mislečimi, ki ne pripadajo fundamentalistični obliki islama. V samomorilskem napadu je bil ubit vodilni sunitski klerik v Siriji, izredno mil mož in velik učenjak, šejk Ramadan al Bouti. Fatve so vzpodbudile etnično čiščenje. Ko pridejo uporniki na določeno območje, so njihova tarča najprej okoliške vasi alavitov, šiitov, druzov ali kristjanov. Prebivalce izženejo, domove izropajo in požgejo. V Mezopotamiji, blizu mesta Deir al Zor, so pred dnevi uporniki obglavili sto civilistov, prebivalcev šiitske vasi, vključno z desetletnimi otroki.

    Kaj tako imenovana revolucija pomeni za krščanske skupnosti v Siriji?

    Kristjani se logično niso poistovetili in množično udeležili v revoluciji, ki so jo ugrabili islamisti. Zato jih je doletela kolektivna kazen.

    Vzorčen primer, kaj se godi krščanske populaciji v Siriji, je mesto al Kuseir, kjer je pred konfliktom živelo sedem tisoč kristjanov, članov melkitske skupnosti, ki pripadajo naši škofiji, zato njihovo situacijo še posebej dobro poznam. Prve mesece tako imenovane revolucije so bili tarča občasnega nasilja, požigov in umorov. Ko so mesto zavzeli tuji plačanci in je bil v mestu ustanovljen islamski emirat, pa je bil na minaret mošeje kmalu razobešen razglas, ki jim je postavil ultimat, da zapustijo domove. Ostali sta le dve družini. Med bitko za al Kuseir, ko so bili uporniki poraženi, sta plačali visoko ceno. Žensko ene od družin je denimo zaporedoma posililo toliko upornikov, da je izgubila razum. Šele potem so jo ubili.

    Prej smo živeli v sekularni ureditvi, kjer so bile vse verske skupnosti enakopravne in samostojne. Ženske so imele v družbi enake pravice kot moški in zavzemale so vodilne položaje v družbi. Res smo živeli v nekakšnem totalitarnem sistemu, odločitve je sprejemala majhna skupina ljudi in ni se smelo na glas izražati nasprotnega političnega mnenja. Toda imeli smo varnost in mir, brezplačno zdravstvo in šolstvo ter dovolj hrane za vse. Sirija pred začetkom konflikta, denimo, ni imela niti beliča zunanjega dolga. Toda zdaj smo se znašli v novem totalitarizmu, ki je neprimerno hujši od prvega – terorju sektaškega nasilja, ki ga uprizarjajo oboroženi uporniki.

    Kako se je sirsko ljudstvo uprlo scenariju novega totalitarizma?

    Iz pepela sirske krize je vstalo gibanje Musalaha (sprava), ki se zavzema za nenasilje in deluje na lokalni ravni. V njem sodelujemo prostovoljci, ugledni posamezniki, glave velikih družin, vodje klanov in plemen ter verski dostojanstveniki. Smo del tihe večine, tretja stran, ki je v konfliktu ostala nevtralna. Musalaha je odgovor na poskuse delitev, ki jih v z denarjem podprtih fatvah, razglašajo kleriki, da bi zasejali sovraštvo na podlagi veroizpovedi. Sestavljajo jo večinoma suniti. Naša naloga je promocija zamenjave orožja za politični dialog. To je iniciativa graditve mostov, kjer so bili porušeni. Naši posredniki so ljudje, ki jih spoštujeta obe strani. Na misije potujemo po vsej Siriji. Včasih dobesedno hodimo od hiše do hiše in moledujemo ljudi, da odložijo orožje. Musalaho podpirajo mirovna gibanja z vsega sveta. Naša sodelavka je denimo Nobelova nagrajenka Mairead Maguire.

    Je mirovna pobuda naletela na plodna tla?

    Kdor je načrtoval lažno revolucijo, ni vedel, da je večina sirske populacije dobro izobražena, zavedna in prežeta z močnimi nacionalističnimi čustvi. Večina je spregledala, da so revolucijo ugrabili verski skrajneži in teroristi. V nekem trenutku je bilo 35 odstotkov sunitov, ki tvorijo več kot 60 odstotkov vsega prebivalstva v Siriji, naklonjenih upornikom. Danes jih je vse manj. Sirski državljani zapuščajo njihove vrste.

    Pred kratkim sem obiskala območje, kjer živijo družine borcev fronte Al Nusra. Povedali so mi, da so se ji njihovi sinovi pridružili zaradi dobre plače in zavoljo varnosti družine. Sprva so mislili, da gre za svetel cilj. Tako je vsaj govorila Al Džezira. Potem so ob bojišču od njih zahtevali krutosti in vandalizme. Tuji plačanci pa so nanje gledali navzdol in jih imeli za nevernike. Imeli so dovolj. Družine so Musalaho so prosile, da jim omogoči, kar pri nas imenujemo kafil – zagotovilo, da jih po tem, ko bodo njihovi sinovi položili orožje, ne bodo preganjale oblasti. V zadnjem času Musalaha vsak dan uspešno reši več deset, včasih sto primerov, ko so posamezniki in skupine pripravljeni položiti orožje v zameno za pravico delovanja v politični opoziciji.

    Ta revolucija je dokaz, da nekaj, kar je ponarejeno, ne more imeti dolgega roka trajanja. Iz ponaredka ne moreš ustvariti nekaj pristnega. Če bi bila večina ljudi v Siriji proti Asadu, bi ga že zdavnaj odneslo. Tako kot se je zgodilo z Mubarakom in zdaj z Morsijem. Če je toliko ljudstva proti tebi, je konec, pa četudi ti umetno dihanje ponudi največja sila na planetu.

    Kaj bi sporočili posameznikom v tujini, zlasti politikom v državah na Zahodu, ki še vedno podpirajo upornike?

    Čemu države, ki sebe imenujejo prijatelji Sirije, ignorirajo dejstvo, da Asada celo po izračunih Nata podpira 70 odstotkov državljanov? Kot pravi Economist, je v Siriji dva tisoč uporniških frakcij. Je to del načrta za Sirijo, ker je tako zabrisana sled odgovornosti za zločine, obenem pa so onemogočena mirovna pogajanja, saj ni jasno, kdo bo na njih zastopal oborožene upornike?

    Zahod medtem ignorira notranjo opozicijo, ki je neprimerno enotnejša in dejansko predstavlja večino ljudi, ki si želijo spremembe v Siriji. Je razlog dejstvo, da notranja opozicija noče reševati zadev z orožjem, zavrača vmešavanje tujine in se zavzema za reforme brez uničenja države?

    ZDA in Evropska unija želita odpraviti embargo na dobavo orožja upornikom, kar bo še povečalo nasilje. Ne skrbi pa ju denimo prepoved izvoza zdravil v Sirijo, zaradi katere trpijo milijoni prebivalcev.

    Na tuje sile, ki netijo oborožen konflikt v Siriji, naslavljam poziv: Roke proč od Sirije! Prenehajte s podporo lažni revoluciji. Prebivalci Sirije se bomo sami dogovorili, kakšna bo prihodnost naše države.

Komentiraj