Zunanjepolitični pregled leta: varnostno boljše kot 2016, a veliko negotovosti

Primož Veselič
0

Leto, ki se poslavlja, je bilo na mednarodnem parketu vse prej kot dolgočasno. Tega smo se morda v zadnjih letih že kar navadili, pa vseeno je bilo letos verjetno še posebej pestro – za največ odmevnih in kontroverznih potez je poskrbel kar novi ameriški predsednik.

Za začetek lahko ugotovimo, da se varnostna situacija v svetu v tem letu, potem ko »seštejemo« vse dogodke, ni poslabšala oz. se je morda malenkost izboljšala, kar je seveda dober znak.

Turčija in migracije

Sploh po dogajanju v letih 2016 in 2015, ko se je s konstantnim tokom migrantov in zmedenim odzivom držav na balkanski migrantski poti, hkrati pa z dodatnim poglabljanjem vojne v Siriji, zdelo, kot da svet počasi »meče s tečajev«. Stvar je šla tako daleč, da sta na srečanju marca 2016 ameriški predsednik Obama in ruski Putin, sicer večinoma trdno vsak na svojem bregu kriznih dogodkov, družno ugotovila, da se je varnostna situacija preveč poslabšala, da bi lahko še stali križem rok.

Kot vemo, se je nato balkanska migrantska pot isti mesec zaprla (šele) zaradi dogovora EU s Turčijo. Ta dogovor je Evropa očitno nujno potrebovala, a ji je pomembno poslabšal pogajalsko pozicijo v odnosu s tem 80-milijonskim velikanom na stiku Evrope in Azije.

Tudi v letošnjem letu se žal ta pomemben odnos ni prav nič izboljšal, sploh po turški potrditvi ustavnih sprememb na referendumu, ki iz parlamentarne dejansko ustvarjajo predsedniško republiko. S tem se torej moč predsednika Erdogana, ki svojih radikalnih in z islamizmom spogledujočih se stališč sploh ne skriva (Turki pa mu očitno pri tem kar pritrjujejo), še povečuje, kar za v bodoče verjetno pomeni (še dodatno) oddaljevanje Evrope in Turčije.

Bližnjevzhodni sodček smodnika

Če se nato spustimo globlje na Bližnji vzhod, lahko najprej ugotovimo, da je v letošnjem letu prišlo do zapletanja razmerij, kar pa zaenkrat sicer (še?) ne kaže, da bi poslabšalo tudi varnostno situacijo.

Najbolj pozitiven letošnji dogodek v regiji je gotovo efektivni poraz ISIS, ki pa odpira nova vprašanja. V Iraku ta poraz seveda skušajo v svoj prid obrniti Kurdi, čigar enote so dejansko nosile levji delež bremena boja. To pa je problem predvsem zato, ker Kurdi živijo tudi v Turčiji, Iranu in Siriji – skupaj jih je kar okoli 30 milijonov, nobena od teh držav pa jim do sedaj ni priznavala etničnih pravic. Zato to ostaja eno večjih nerešenih bližnjevzhodnih vprašanj, za katerega tudi Zahod do zdaj ni predložil nobene realne rešitve.

Morda pa se bo njihov status bolje uredil v Siriji, kjer po porazu ISIS in utrditvi predsednika Asada s pomočjo Rusije prihajajo prvi signali o realnem koncu vojne. Ta sicer še ni ravno na dosegu roke, a vseeno se kažejo prvi obrisi izida te najbolj krvave vojne 21. stoletja. Skoraj gotovo se bo Bašar al Asad v taki ali drugačni obliki obdržal na oblasti, kar bo povečalo regijski vpliv Rusije, deloma pa tudi Irana. In gotovo je tudi, da bo bodoča državna ureditev temeljila na takšnem ali drugačnem federalizmu.

Na drugi strani pa se krepi tudi moč in vpliv Savdske Arabije, voditelja drugega, sunitskega regijskega tabora (nasproti iranskemu oz. šiitskemu). V Riadu je namreč od junija letos najvplivnejša oseba kronski princ Mohamed bin Salman, ki s prvimi potezami napoveduje ostrejšo in agresivnejšo savdsko zunanjo politiko.

Savdskemu prestolonasledniku gre na roko tudi prihod Donalda Trumpa v Belo hišo. Ta je ob nastopu funkcije glede tujine povedal, da bo »utrjeval stara prijateljstva in se boril proti terorizmu«. Ob majskem obisku je ameriški predsednik Savdijcem prodal za celih 350 milijard dolarjev orožja, pod »utrjevanjem starih prijateljstev« pa očitno razume tudi napovedan odstop od jedrskega sporazuma z Iranom, ki se ga ta po besedah opazovalcev OZN sicer v celoti drži.

Takšne poteze verjetno dejansko koristijo ZDA oz. določenim delom ameriškega gospodarstva, a so izredno nevarne za ravnovesje moči v tej neverjetno eksplozivni regiji – prevelika krepitev ene strani redko pomeni obet miru, s tem pa tudi normalnega črpanja in cen energentov, pomembnih za ves svet. Zato je politična prihodnost Bližnjega vzhoda danes zelo negotova oz. »odprta« in nas v prihodnosti ne bi smel presenetiti še kakšen (sicer vseeno lokalen) spopad.

Karakterne simpatije Donalda Trumpa do Vladimirja Putina niso prinesle otoplitve odnosov, ki tako še vedno na trenutke spominjajo na hladno vojno.

Geostrateški dogodki in razmerja

Če pogledamo širša razmerja velesil v svetu, verjetno v oči najbolj bode odnos med ZDA in Rusijo. Čeprav je Rusija naproti Japonski, Kitajski, Indiji in Braziliji v gospodarskem smislu že skorajda palček, ima po svetu še vedno relativno veliko vpliva ter celo največji jedrski arzenal.

Zato napet odnos z ZDA za geostrateško pomiritev seveda ni dober. Ta se je letos proti pričakovanjem nekaterih še celo poslabšal; karakterne simpatije Donalda Trumpa do Vladimirja Putina – neverjetno – namreč niso prinesle otoplitve odnosov, ki tako še vedno na trenutke spominjajo na hladno vojno.

To se vidi tudi pri situaciji v vzhodni Ukrajini, ki je očitno obtičala v nekakšnem pat položaju. Približno po sredini pokrajin Doneck in Lugansk še vedno poteka frontna črta, prihodnost države pa je prav tako zelo negotova. Letos je sicer podpisala načrt pridruževanja NATO, a to seveda za separatistični pokrajini in odnos z Rusijo ne pomeni pomiritve, temveč kvečjemu zaostritev.

Dogajanje v Evropi

S separatizmom pa smo se po dolgih letih letos srečali celo v Evropi, namreč s katalonskimi željami po neodvisnosti. Ta bo očitno še lep čas ostala le pri željah, saj je Kataloncem evropska in mednarodna diplomacija očitno obrnila hrbet oz. zaenkrat ne bodo doživeli svojega »nasmeha zgodovine«, kot smo ga ob izdatni pomoči lastnih rok pred 26 leti Slovenci.

Kako mlačno, neodločno in distancirano je ob katalonskem dogajanju reagirala EU, verjetno spet ni najboljši indikator vitalnosti te zgodovinske povezave. Tudi tu bi bilo v prihodnosti zato nujno razmisliti o spremembah, vsaj po mojem mnenju v smer poglabljanja povezave, saj nas bodo v nasprotnem primeru pač prehitevale, če ne celo povozile vzhajajoče azijske in južnoameriške zvezde.

Poleg tega smo s prihodom Trumpa še malo bolj jasno začutili, da ZDA pač ne bodo večno in brezkompromisno igrale evropskega varnostnika, z migrantsko krizo in nezmožnostjo zahodnega vplivanja na sirsko državljansko vojno pa tudi, kako hitro se lahko razmere zaostrijo, če države ali organizacije »zaspijo«.

Doniraj

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime