Zunanja politika ZDA v nacionalnem interesu Američanov in nikogar drugega

Američani so v raketnem napadu na dve vozili v bližini bagdadskega letališča ubili iranskega generala Kasema Solejmanija, vodjo elitne enote iranske revolucionarne garde al Kuds in tretjega človeka Irana. To je dejstvo, ki polni naslovnice zadnjega dne.

Ampak ob tem velja opozoriti, da je bil v napadu ubit tudi namestnik poveljnika pro-iranske milice v Iraku, Sile za mobilizacijo ljudstva (PMF), Abu Mahdi al Muhandis. PMF je mrežna organizacija, ki je združevala preko 40 različnih proiranskih milic, ki so delovale v Iraku in tudi sosednjih državah. Vendar to ni bilo vse. V približno istem časovnem okvirju je bil odstranjen tudi namestnik voditelja Libanonskega Hezbolaha. Po Iraku pa so ameriške sile aretirale številne voditelje proiranskih milic, ki delujejo v državi.

Teroristične organizacije

Če vse te informacije združimo, vidimo, da je šlo za širšo akcijo, ki je bila gotovo rezultat mesecev obveščevalnega in vojaškega dela. Ne le muha enodnevnica predsednika Trumpa, kot nas želi prepričati on sam, s svojim vedenjem ter večina medijske krajine s potenciranjem le-tega. Obenem pa se je pomembno zavedati, da to niso bile osebe, ki bi delovale kot del uradnega vojaškega sistema omenjenih držav, kot nam želijo prikazati mediji z uporabo pojmov, kot so "vojaški", "general", "vodja enot" in podobno.

Organizacija pod Solejmanijevim nadzorom je bila verska revolucionarna garda, ki je prepoznana kot teroristična organizacija. Njen namen pa je izvoz vojne v države v bližini Irana ter podpora drugim terorističnim organizacijam. Če poenostavimo: Solejmani je bil terorist, prav tako kot je bil Osama bin Laden. Samo prvi je imel popolno podporo Irana, medtem ko se je drugemu njegova država odrekla.

Ameriška zunanja politika je pod predsednikom Trumpom zavila s poti igranja globalnega policista, ki bo za vsako ceno želel neposredno nadzorovati ključne regije za njihov globalni vpliv. Toda tak odnos ni nova pogruntavščina svetovalcev Trumpu, ampak ustaljena doktrina, vsaj za Bližnji Vzhod, vse do Busheve vojne v Iraku. Do leta 2003 so ZDA svojo moč projicirale v regijo preko svojih zaveznikov od Izraela do Savdske Arabije. Vse skupaj je delovalo kot naporna šahovska igra, ki je trajala desetletja, s spreminjajočimi se partnerji, zavezniki in nasprotniki. Toda z enim samim, jasnim ciljem: zavarovati dotok poceni nafte, ki poganja ekonomijo. Ekonomijo večine sveta, tudi Evropske unije, tudi Slovenije.

Od neposrednega vojaškega vstopa v regijo pa se je doktrina, tudi pod političnim pritiskom vračajočih se krst mladih Američanov, spremenila in vedno bolj prešla v visokotehnološko vojskovanje. Pogost uporabnik napadov iz zraka s pomočjo dronov je bil denimo ravno Obama, ki je tekom svojega predsedovanja odobril skoraj 3.000 takšnih napadov. Večinoma brez odobritve kongresa, kar ob napadu na Solejmanija očitajo Trumpu njegovi demokratski nasprotniki. Enako je postopal pri eliminaciji Baghdadija in Bin Ladna.

Vse v nacionalnem interesu

Trump zasleduje nacionalni interes Američanov oziroma vsaj tako ga vidi on in očitno večina volivcev ob njegovi izvolitvi. Nacionalni interes Američanov pa je zaustavitev pritoka krst, pokritih z ameriškimi zastavami, in ohranitev pritoka nafte. To pa lahko na kratki rok dosežejo le preko umika iz regije ter vrnitve nazaj za šahovsko mizo. Točno to počne Trump. Četudi bo pred tem še kar nekaj rožljanja z orožjem.

Pred tedni smo spremljali dogajanje v Siriji, kjer so ZDA zapustile Kurde ter omogočile razširitev vpliva Turčiji in okrepitev režima Bašarja Al-Asada v Siriji. Zakaj? Ker so s tem omogočile vrnitev določenega števila ameriških vojakov in končale desetletja trajajoč zaplet, ki se na koncu verjetno ne bi končal bistveno drugače. Boleče slišati, ampak je popolnoma realpolitično. Razmere za neodvisno in teritorialno definirano kurdsko državo so veliko preveč oddaljene in postajajo vedno bolj viteški cilj zaradi načel. Česar pa niti predsednik Trump niti njegovi volivci ne razumejo ter ne podpirajo.

V situaciji na Bližnjem vzhodu je potrebno najprej vzeti v obzir versko logiko in ne zgolj strogo ekonomsko situacijo. Namreč stoletja star spor, ki je obstajal v regiji pred kakršnim koli zahodnim vmešavanjem, je bil spor med šiiti in suniti. Spor, ki se ne bo pomiril, dokler ne bo ena stran popolna zmagovalka. In Zahod je to situacijo spretno izkoriščal ter se ob zanemarjanju razumevanja tega večkrat pustil izkoristiti. Saj smrt nevernika ima še vedno prednost pred smrtjo "nepravega" muslimana.

Tako po eni strani del Sunitov v Iraku in drugje po Bližnjem vzhodu proslavlja smrt Solejmanija. Po drugi strani pa so bili na njegovem pogrebu videni nekdanji prozahodni iraški premier Adil Abdul-Mahdi, ki je odstopil novembra letos; Hadi al-Amiri, ki je bil neposredno odgovoren za napad na ameriško ambasado v Iraku in drugi politični akterji v regiji. Obenem pa je zanimivo, da je ameriški sekretar za zunanjo politiko Pompeo, tvital, s kom vse je govoril na temo Solejmanijeve smrti in med omenjenimi je bil tudi katarski zunanji minister Mohammed Al Thani. Isti minister, ki je domnevno še isti dan odletel v Iran. Zamenjati stran, igrati mediatorja ali odpreti novo šahovsko partijo za prihodnja desetletja med ZDA in Iranom, pa ostaja neznano.

Politični vakuum

Lahko razumemo Trumpovo logiko oziroma logiko njegovega štaba, saj s takšnimi potezami kot je akcija "rezanja" glav strukture pro-iranskih milic in hkratni vojaški manevri v Savdski Arabiji, Kuvajtu in Iraku, kažejo na to, da morebitni izhod ameriških sil ne pomeni, da so njihovi nasprotniki izven dosega. Vendar v svoji ameriški aroganci in protekcionističnih ciljih pušča Amerika za seboj politični vakuum, ki ne more obstajati. Tako ga bodo zapolnili drugi. Kar pa bo povzročilo težave Evropski uniji in širši regiji. V Siriji smo videli kako so z veseljem v situacijo skočili Turki in Rusi. Tudi v Iraku bodo drugi. Sunitska Savdska Arabija bo morala prevzeti vodilno vlogo proti Iranu, medtem ko se je do sedaj lahko skrivala za ameriških velikim bratom. Vrnitev v stoletja stare tirnice šiitsko-sunitske "ljubezni".

Podobno kot se je Evropska unija v globalnem vidiku, s pomočjo Nata, lahko skrivala za Ameriko. Trumpova napoved Natu, da morajo ostale države prispevati več, se ravno najbolj hitro uresničuje na Bližnjem vzhodu.

Nafta je vir za vse, tudi za Evropejce, ki imajo pri lastnih zalogah največji problem od vseh vpletenih. ZDA že nekaj časa namreč povečujejo lastne sposobnosti proizvodnje. Izsiljevanje bližnjevzhodnih držav pa se ne more vleči v nedogled in do takšnega ali drugačnega dogovora bo prišlo. Vprašanje ostaja samo, kako hitro in s koliko krvi. Regija, ki je bila v svoji zgodovini ravno zaradi vseh geopolitičnih dejavnikov vedno prežeta z nemiri, za jutrišnji dan ne obljublja nič novega. S še enim Trumpovim napadom, ali brez njega.

Zato brez skrbi, ne bliža se nam tretja svetovna vojna zaradi Solejmanijeve smrti. Živimo pa v realnosti, ko se bo moralo vodstvo Evropske unije zbuditi in dojeti, da se interesov svojih narodov ne da zavarovati le preko prikupnih humanitarnih programov ter investicij v razvoj. Ampak tudi s projiciranjem resne geopolitične moči v kombinaciji z jasno diplomatsko vizijo. Nekaj, česar nam krvavo manjka.