Žreb namesto volitev: Kaj če bi parlamentarce raje izžrebali?

Zdi se, da so poslanci, ki jih izvolimo vsake štiri leta, pogosto prej v napoto kot pa v pomoč pri sprejemanju zakonodaje, ki naj bi reševala težave državljanov. Morda je težava v tem, da demokracijo – ki se ji seveda ne mislimo odpovedati – povezujemo izključno z volitvami.

Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič je leta 2011, v času vladavine levega trojčka, v šali dejal, da bi “včasih z žrebom dobili boljšo sestavo državnih organov, kot pa jo dobimo z volitvami”. Izjava je bila nagrajena z bobom leta.

Da žreb nima ravno slovesa legitimnega orodja v demokratičnih postopkih, pričajo tudi besede predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki je v začetku leta z žrebom odločila o trajanju mandatov članov sveta Radiotelevizije Slovenija. “Najbolj bizarno predsedniško opravilo od obstoja Slovenije dalje,” je zapisala o žrebanju kroglic, ki so ga v živo prenašali po spletu.

Pa je žreb res tako bizarna ideja, kot jo razume predsednica – in verjetno tudi večina državljanov?

Proti volitvam

Belgijski kulturni antropolog in zgodovinar David Van Reybrouck, avtor knjige s provokativnim naslovom Proti volitvam, pravi, da še zdaleč ne – žreb lahko “sistemsko krizo demokracije” pozdravi. Nenazadnje so na ta način kandidate za posamično funkcijo določali že v starih Atenah. “Žreb ni iracionalen, izhaja iz razuma: gre za namenoma nevtralen postopek, s katerim lahko politične priložnosti pravično porazdelimo in se izognemo sporom,” zapiše Van Reybrouck.

Z žrebom bi torej dobili predstavnike, ki bi bolje odražali voljo ljudstva, hkrati pa bi se izognili negativnim posledicam političnih bojev in temu, da bi politična elita pri sprejemanju zakonodaje delovala v svojo korist. Avtor gre pri tem celo tako daleč, da zapiše, da je razumevanje volitev kot sinonim za demokracijo rezultat 19. stoletja; po revolucijah v Franciji in Ameriki naj bi s pomočjo volitev elita ohranjala oblast. Konsenz se je nato le še utrjeval.

Cerar: Ne smemo se odreči bistvu demokracije – človeku

Nekdanji predsednik vlade in pravnik Miro Cerar, ki je sodeloval tudi pri pripravi slovenske ustave, je v svojem razmišljanju o žrebu zapisal, da je “zaradi pokvarljivosti ljudi ter zaradi številnih manipulacij, ki jih uporabljajo politične elite v spopadanju za oblast, v resnici povsem mogoče, da lahko žreb pripelje do boljših kandidatov in funkcionarjev kot volitve. Toda ta možnost je – tako vsaj upam – realno bistveno manjša od možnosti, da bodo ljudje v danem trenutku med ponujenimi kandidati zavestno izbrali boljše kandidate, kot pa bi jih ponudil žreb.”

Dodaja pa, da je demokracija “od ljudi in za ljudi”, zato tudi v primeru, če bi dobili z žrebom res boljše kandidate, vanj še vedno ne bi želel privoliti: “Demokracija je za misleče in čuteče ljudi. Če torej izbiro ljudi, ki jim zaupamo vodenje in upravljanje z nami samimi, prepustimo žrebu ali kakemu drugemu povsem brezosebnemu (ne-človeškemu) mehanizmu, potem smo se odrekli bistvu demokracije: človeku.”

Naj izžrebamo vsaj en dom parlamenta?

Jasno je, da imajo tako volitve kot tudi žreb svoje prednosti in pomanjkljivosti. Van Reybrouck zato ni tako naiven, da bi se kar brezpogojno zavzel za odpravo volitev in vpeljavo žreba. Obstajajo namreč tudi vmesne rešitve.

Eda od idej je ta, da bi z žrebom sestavili vsaj eno od zakonodajnih teles. Demokracija bi na ta način – morda – postala bolj legitimna in učinkovita. “Bolj legitimna zato, ker bi oživila ideal enakopravne porazdelitve političnih priložnosti, bolj učinkovita pa zato, ker se novi predstavniki ljudstva ne bi izgubljali v strankarsko-političnih bitkah, volilnih igricah, medijskih spopadih ali zakonodajnih barantanjih.”

V Sloveniji imamo ob Državnem zboru še Državni svet, ki je opredeljen v Ustavi kot zastopstvo socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Zaradi njegovih neposrečenih pristojnosti in korporativne strukture, ki nima prav dosti veze z ljudsko voljo, ne manjka pozivov k njegovi ukinitvi (predvsem s strani tistih, ki jim gre v nos bivši predsednik Alojz Kovšca). 

Aljaž Pengov Bitenc je tako v kolumni za Siol zapisal, da je Državni svet “predstavniško telo, ki svoje legitimnosti ne črpa iz ljudstva kot suverena, temveč iz obstoja določenih družbenih skupin, pri čemer ima vsaka svoj interes”. Nekaj gotovo je na tem. Težave, ki jih po Van Reybroucku prinašajo že volitve – denimo delovanje vladajoče elite v smeri svoje samoohranitve –, so v primeru Državnega sveta še toliko bolj prisotne.

Pri razpravah o njegovi ukinitvi oziroma preoblikovanju bi bilo zato vredno premisliti o možnosti vpeljave žreba. Dvodomnost parlamenta bi bila torej sledeča – v Državni zbor bi predstavnike izvolili, v Državni svet pa izžrebali.