Zora Tavčar in Alojz Rebula, prejemnika Meškovega priznanja: ljubezen se z leti ne ohlaja, ravno obratno!
POSLUŠAJ ČLANEK
Literarni par, kot bi lahko na kratko poimenovali zakonca Zoro Tavčar (89) in Alojza Rebulo (93), se v Loki pri Zidanem Mostu dobro spominjata začetkov svoje ljubezni, rojene pred 69 leti. Čeprav jo opevata v njenih pesmih in njegovih romanih, pa o njej ne vemo prav veliko.
Včeraj jima je Združenje novinarjev in publicistov za njun prispevek k svobodi slovenske javne besede podelilo priznanje za življenjsko delo.
Že pred leti je Tino Mamić z njima opravil intervju, ki je aktualen še danes.
Med drugim ju je povprašal, kako to, da v času, ko v Sloveniji razpade že tretjina vseh zakonov, njuna ljubezen postaja z leti vse močnejša.
Se spominjata svojega prvega srečanja?
Rebula: Prvo srečanje je bilo na literarnem večeru v slavističnem seminarju na ljubljanski univerzi. Takrat še nisva spregovorila.
Tavčarjeva: Sedela sem nekje zadaj. On pa je prišel v zeleni obleki. S posebnim vstopom je prišel noter in takrat sem pomislila, da bi ta lahko bil moj mož. Bila je, kot se reče, ljubezen na prvi pogled, od prve sekunde naprej. Potem se dolgo nisva videla.
Rebula: Ponovno sva se srečala, ko je prišla k meni po štipendijo, saj sem bil referent za štipendije. Ustavila se je in razgovorila sva se. Takrat se je začela najina skupna pot.
Tavčarjeva: Že ko sva se prvič zadebatirala, nisva mogla nehati. Takrat sva govorila dve uri skupaj, ne da bi se tega sploh zavedala. Takoj mi je ponudil randi.
Potem se je zgodila "nepozabna ura" na ljubljanskem gradu, kot ste zapisali v nedavno izdanem dnevniku: "Bila je nedelja. Bilo je popoldne. Zame se je začenjal svet. Zvezde so vstajale"?
Tavčarjeva: V neki knjigi je dogodek tudi opisal, čeprav ni bilo napisano niti pol tako lepo, kot je bilo v resnici. In potem sva hodila opijanjena od ljubezni.
Rebula: No, ni se treba spuščati prav v podrobnosti.
Naj nadaljujem kar z vašim dnevnikom: "Hodila sva tam, študenta, že usodno darovana drug drugemu, a še tipajoča v medsebojno spoznanje, še začetniško negotova." Iz te zveze so se rodile tri hčere in več deset knjig. Lahko primerjamo rojstvo otroka z izidom knjige?
Rebula: V zamejstvu sem veliko bolj vesel rojstva otroka kot izida knjige: če otrok ne bo, kdo pa bo knjige bral? Zame osebno izid knjige že od začetka ni nič kaj posebno doživetje. Bolj se mi zdi dogodek čas, ko je knjiga nastajala.
Tavčarjeva: Ko piše knjigo, je ves v oblakih. Povsem je predan delu in skoraj ne moreš z njim niti spregovoriti. Ko je knjiga napisana, pa si oddahne. Po izidu, ko bi moral knjigo okoli predstavljati, pa mu vse skupaj že smrdi in bi najraje mene pošiljal na predstavitve.
Kaj pa rojstvo otroka?
Tavčarjeva: Prvega otroka sva na svet spravila sama z očetom. Šele potem sva poklicala mojo mamo, ki bi bila živčna, zato sva jo poslala proč, češ da še ni čas. (smeh) Lojze takrat zaradi političnih razlogov ni smel čez mejo. Drugo rojstvo je bilo tudi čudovito, ampak po svoje hudo, ker sem najprej peljala moža v bolnišnico, nakar sem šla rodit v sanatorij. Šele pri rojstvu tretje hčere sem lahko iz postelje telefonirala možu, ki je zelo srečen takoj pritekel dol in lahko vzel dojenčka v naročje. Zame so bila vsa tri rojstva čudovita. Prvo, ko nič ne veš, kaj se bo dogajalo, bolečine takoj pozabiš, ko gledaš to ljubko stvarco pred sabo. Potem gledaš drugo in nato tretjo: z vsako nekaj novega in posebnega, dragocenega in čisto drugačnega.
Rebula: Ne izid knjige ne rojstvo zame ne pomeni nekakšnega izjemnega čustvenega dogodka. Tako gledam zaradi svojega naravnega pesimizma, ki ga lahko samo krščanstvo izbriše. Dan smrti je lepši kot dan rojstva, pravi že Pridigar v Stari zavezi.
Knjige ustvarjata skupaj že šest desetletij. Tako sodelujeta, da bi lahko vsako knjigo (več kot meter dolžine jih je) podpisala skupaj. V njih je vajina ljubezen zelo lepo opisana...
Rebula: Za sabo imava kar nekaj let življenja in še se ne misliva ločiti. (smeh) Med nama do kakšnih zakonskih tragedij ni prišlo, tudi do poskusov razhoda ne. V tem oziru lahko, čeprav sem po naravi pesimist, govorim o sreči.
Tavčarjeva: Včasih se vprašava, ali sva normalna, saj vsi govorijo, da se ljubezen z leti ohlaja in spreminja v prijateljstvo in gre potem vse navzdol. Nama pa se zdi, da je ravno obratno. Sedaj ko ni otrok, imava več časa zase, bolj se razumeva. Starejša sva, bolj se poznava, čeprav se tudi bojiva, koliko časa bova še skupaj, koliko časa bo ostala dvojina.
Veliko ljudi pa ima veliko zakonskih problemov, ki se s časom kopičijo...
Rebula: Razpadanje zakonskih zvez je tragičen pojav. Tudi v Sloveniji menda razpade vsak tretji zakon. To je katastrofalna dekadenca, ki je v zvezi tudi z upadanjem vere. Krščanski zakonec ima veliko pomoč od svoje vere.
Tavčarjeva: Vendar je treba tudi razumeti različnost značajev, ki ne gredo skupaj. Nekateri pričakujejo strast, ognjevitost in presenečenja. Imam prijateljico, čudovito žensko, katere mož je hrepenel po umetniški duši. Po dolgih letih me je vprašala, ali je bilo kaj med nama. Čisto nič, sem odgovorila. Bilo je samo to, da sem bila tisti tip človeka, ki bi ga on moral imeti ob sebi. Ne mene, ampak tak tip človeka. Če že poročen srečaš človeka, za katerega vidiš, da je tvoj, je to gotovo huda skušnjava. Meni se je sicer moj mož vedno zdel lep in postaven, zato nisem imela skušnjave, da bi kakšnega lepšega našla.
Podpisati skupaj se sicer ne bi mogla, saj gre za dve povsem različni literarni govorici in drugačno sporočilo. Lahko mu sicer sledim in svetujem, svoja besedila mi tudi daje v pregled. Medtem pa imam jaz kompleks kot mali pisatelj proti velikemu, da me bo popravljal in kritiziral. Se je pa zgodilo, da je bil v bolnišnici in so hoteli nujno od njega dobiti izjavo ob izidu njegove knjige. Zato sem jaz ponaredila njegov slog in potem se je smejal, ko je videl, da bi tudi on tako povedal. Edino napako sem naredila, ker sem napačno razložila naslov, saj mi ni povedal točno, kaj je mislil s Klicem v Sredozemlje.
Kdaj ima ženska sploh čas za pisanje?
Tavčarjeva: Če ženska vodi družinsko administracijo in gospodinjstvi v dveh državah, ima tri otroke, tisoč dejavnosti in literata v hiši, potem lahko piše samo ponoči. Sem ponočnjak in pred polnočjo niti ne začnem pisati.
Rebula: No, pa televizijo tudi gledaš. (smeh)
Tavčarjeva: Včasih res pogledam kakšno okroglo mizo ali poročila. Če bi bila samska, bi mogoče res imela pet ur na dan za pisanje, tako pa ga imam le dvakrat na teden ponoči. Moj opus ni ne vem kakšen, tudi energije nimam toliko. Je pa jasno, če imaš ob sebi nekoga, ki je večji talent, je prava figa, če moj talentek napiše malo več ali malo manj.
Kaj pa odmevi na knjige?
Tavčarjeva: Veste, kako je danes z odmevi: za mojo zadnjo zbirko niso napisali niti, da je izšla. Ne v Trstu ne tukaj.
Rebula: Zadnjič je Drago Jančar rekel, da za njegovo knjigo Drevo brez imena v osmih mesecih ni nihče napisal recenzije. Situacija torej ni normalna. Anomalija je v politiki - v Ljubljani dobivamo Titovo ulico - in v kulturi. Literarne kritike ni. Ne bi smeli preprosto prezreti, kar izhaja.
Gre tudi za blokade. Nekatere teme so v slovenski kulturi tabu. Na to temo sem v zadnjih letih napisal dva romana: prvi je o Kocbeku, drugi o domobranski tragediji. O prvem je bila objavljena ena sama ocena, o drugem pa ne duha ne sluha nikjer. Sedaj sem se navadil in ne pričakujem nobenih literarnih kritik več.
Tino Mamić
Včeraj jima je Združenje novinarjev in publicistov za njun prispevek k svobodi slovenske javne besede podelilo priznanje za življenjsko delo.
Že pred leti je Tino Mamić z njima opravil intervju, ki je aktualen še danes.
Med drugim ju je povprašal, kako to, da v času, ko v Sloveniji razpade že tretjina vseh zakonov, njuna ljubezen postaja z leti vse močnejša.
Se spominjata svojega prvega srečanja?
Rebula: Prvo srečanje je bilo na literarnem večeru v slavističnem seminarju na ljubljanski univerzi. Takrat še nisva spregovorila.
Tavčarjeva: Sedela sem nekje zadaj. On pa je prišel v zeleni obleki. S posebnim vstopom je prišel noter in takrat sem pomislila, da bi ta lahko bil moj mož. Bila je, kot se reče, ljubezen na prvi pogled, od prve sekunde naprej. Potem se dolgo nisva videla.
Rebula: Ponovno sva se srečala, ko je prišla k meni po štipendijo, saj sem bil referent za štipendije. Ustavila se je in razgovorila sva se. Takrat se je začela najina skupna pot.
Tavčarjeva: Že ko sva se prvič zadebatirala, nisva mogla nehati. Takrat sva govorila dve uri skupaj, ne da bi se tega sploh zavedala. Takoj mi je ponudil randi.
Potem se je zgodila "nepozabna ura" na ljubljanskem gradu, kot ste zapisali v nedavno izdanem dnevniku: "Bila je nedelja. Bilo je popoldne. Zame se je začenjal svet. Zvezde so vstajale"?
Tavčarjeva: V neki knjigi je dogodek tudi opisal, čeprav ni bilo napisano niti pol tako lepo, kot je bilo v resnici. In potem sva hodila opijanjena od ljubezni.
Rebula: No, ni se treba spuščati prav v podrobnosti.
Naj nadaljujem kar z vašim dnevnikom: "Hodila sva tam, študenta, že usodno darovana drug drugemu, a še tipajoča v medsebojno spoznanje, še začetniško negotova." Iz te zveze so se rodile tri hčere in več deset knjig. Lahko primerjamo rojstvo otroka z izidom knjige?
Rebula: V zamejstvu sem veliko bolj vesel rojstva otroka kot izida knjige: če otrok ne bo, kdo pa bo knjige bral? Zame osebno izid knjige že od začetka ni nič kaj posebno doživetje. Bolj se mi zdi dogodek čas, ko je knjiga nastajala.
Tavčarjeva: Ko piše knjigo, je ves v oblakih. Povsem je predan delu in skoraj ne moreš z njim niti spregovoriti. Ko je knjiga napisana, pa si oddahne. Po izidu, ko bi moral knjigo okoli predstavljati, pa mu vse skupaj že smrdi in bi najraje mene pošiljal na predstavitve.
Kaj pa rojstvo otroka?
Tavčarjeva: Prvega otroka sva na svet spravila sama z očetom. Šele potem sva poklicala mojo mamo, ki bi bila živčna, zato sva jo poslala proč, češ da še ni čas. (smeh) Lojze takrat zaradi političnih razlogov ni smel čez mejo. Drugo rojstvo je bilo tudi čudovito, ampak po svoje hudo, ker sem najprej peljala moža v bolnišnico, nakar sem šla rodit v sanatorij. Šele pri rojstvu tretje hčere sem lahko iz postelje telefonirala možu, ki je zelo srečen takoj pritekel dol in lahko vzel dojenčka v naročje. Zame so bila vsa tri rojstva čudovita. Prvo, ko nič ne veš, kaj se bo dogajalo, bolečine takoj pozabiš, ko gledaš to ljubko stvarco pred sabo. Potem gledaš drugo in nato tretjo: z vsako nekaj novega in posebnega, dragocenega in čisto drugačnega.
Rebula: Ne izid knjige ne rojstvo zame ne pomeni nekakšnega izjemnega čustvenega dogodka. Tako gledam zaradi svojega naravnega pesimizma, ki ga lahko samo krščanstvo izbriše. Dan smrti je lepši kot dan rojstva, pravi že Pridigar v Stari zavezi.
Knjige ustvarjata skupaj že šest desetletij. Tako sodelujeta, da bi lahko vsako knjigo (več kot meter dolžine jih je) podpisala skupaj. V njih je vajina ljubezen zelo lepo opisana...
Rebula: Za sabo imava kar nekaj let življenja in še se ne misliva ločiti. (smeh) Med nama do kakšnih zakonskih tragedij ni prišlo, tudi do poskusov razhoda ne. V tem oziru lahko, čeprav sem po naravi pesimist, govorim o sreči.
Tavčarjeva: Včasih se vprašava, ali sva normalna, saj vsi govorijo, da se ljubezen z leti ohlaja in spreminja v prijateljstvo in gre potem vse navzdol. Nama pa se zdi, da je ravno obratno. Sedaj ko ni otrok, imava več časa zase, bolj se razumeva. Starejša sva, bolj se poznava, čeprav se tudi bojiva, koliko časa bova še skupaj, koliko časa bo ostala dvojina.
Veliko ljudi pa ima veliko zakonskih problemov, ki se s časom kopičijo...
Rebula: Razpadanje zakonskih zvez je tragičen pojav. Tudi v Sloveniji menda razpade vsak tretji zakon. To je katastrofalna dekadenca, ki je v zvezi tudi z upadanjem vere. Krščanski zakonec ima veliko pomoč od svoje vere.
Tavčarjeva: Vendar je treba tudi razumeti različnost značajev, ki ne gredo skupaj. Nekateri pričakujejo strast, ognjevitost in presenečenja. Imam prijateljico, čudovito žensko, katere mož je hrepenel po umetniški duši. Po dolgih letih me je vprašala, ali je bilo kaj med nama. Čisto nič, sem odgovorila. Bilo je samo to, da sem bila tisti tip človeka, ki bi ga on moral imeti ob sebi. Ne mene, ampak tak tip človeka. Če že poročen srečaš človeka, za katerega vidiš, da je tvoj, je to gotovo huda skušnjava. Meni se je sicer moj mož vedno zdel lep in postaven, zato nisem imela skušnjave, da bi kakšnega lepšega našla.
Podpisati skupaj se sicer ne bi mogla, saj gre za dve povsem različni literarni govorici in drugačno sporočilo. Lahko mu sicer sledim in svetujem, svoja besedila mi tudi daje v pregled. Medtem pa imam jaz kompleks kot mali pisatelj proti velikemu, da me bo popravljal in kritiziral. Se je pa zgodilo, da je bil v bolnišnici in so hoteli nujno od njega dobiti izjavo ob izidu njegove knjige. Zato sem jaz ponaredila njegov slog in potem se je smejal, ko je videl, da bi tudi on tako povedal. Edino napako sem naredila, ker sem napačno razložila naslov, saj mi ni povedal točno, kaj je mislil s Klicem v Sredozemlje.
Številna priznanja
Štajerka Zora Tavčar in Primorec Alojz Rebula sta prejela vrsto priznanj za literarno delo, pri čemer je zanimivo, da Rebuli nazive podeljujejo z nekajletno zamudo. Prešernovo nagrado je dobil šele po padcu komunizma, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) pa dvanajst let kasneje, kot je bil imenovan za člana slovite papeške Akademije virtuozov al Pantheon.
Zadnje priznanje, Meškovo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov za leto 2017, pa sta prejela kot par za življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora in demokracije.
Štajerka Zora Tavčar in Primorec Alojz Rebula sta prejela vrsto priznanj za literarno delo, pri čemer je zanimivo, da Rebuli nazive podeljujejo z nekajletno zamudo. Prešernovo nagrado je dobil šele po padcu komunizma, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) pa dvanajst let kasneje, kot je bil imenovan za člana slovite papeške Akademije virtuozov al Pantheon.
Zadnje priznanje, Meškovo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov za leto 2017, pa sta prejela kot par za življenjsko delo pri uveljavljanju svobode govora in demokracije.
Kdaj ima ženska sploh čas za pisanje?
Tavčarjeva: Če ženska vodi družinsko administracijo in gospodinjstvi v dveh državah, ima tri otroke, tisoč dejavnosti in literata v hiši, potem lahko piše samo ponoči. Sem ponočnjak in pred polnočjo niti ne začnem pisati.
Rebula: No, pa televizijo tudi gledaš. (smeh)
Tavčarjeva: Včasih res pogledam kakšno okroglo mizo ali poročila. Če bi bila samska, bi mogoče res imela pet ur na dan za pisanje, tako pa ga imam le dvakrat na teden ponoči. Moj opus ni ne vem kakšen, tudi energije nimam toliko. Je pa jasno, če imaš ob sebi nekoga, ki je večji talent, je prava figa, če moj talentek napiše malo več ali malo manj.
Kaj pa odmevi na knjige?
Tavčarjeva: Veste, kako je danes z odmevi: za mojo zadnjo zbirko niso napisali niti, da je izšla. Ne v Trstu ne tukaj.
Rebula: Zadnjič je Drago Jančar rekel, da za njegovo knjigo Drevo brez imena v osmih mesecih ni nihče napisal recenzije. Situacija torej ni normalna. Anomalija je v politiki - v Ljubljani dobivamo Titovo ulico - in v kulturi. Literarne kritike ni. Ne bi smeli preprosto prezreti, kar izhaja.
Gre tudi za blokade. Nekatere teme so v slovenski kulturi tabu. Na to temo sem v zadnjih letih napisal dva romana: prvi je o Kocbeku, drugi o domobranski tragediji. O prvem je bila objavljena ena sama ocena, o drugem pa ne duha ne sluha nikjer. Sedaj sem se navadil in ne pričakujem nobenih literarnih kritik več.
Tino Mamić
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
2 komentarja
NatalijaL
Čestitke temu literarnemu paru za njuno literarno ustvarjanje in za njuno zvestobo in ljubezen. Naj bosta še dolgo srečna skupaj! Obilo zdravja jima želim!
Kraševka
TINO, LEPO SI PREDSTAVIL STAREJŠA ZAKONCA KOT PLODNA PISATELJA IN ČLOVEKA, OD ŠTUDENTSKIH LET DALJE.
Če se ne motim, je Rebula eden izmed tistih pisateljev, ki so napisali največ knjig. V Sloveniji pa nisem prepričana, da ga imajo osnovnošolci v učnem programu. Tam imajo Igorja Saksido, ki ima za mladino zelo prostaško besedilo - v primerjavi z Alojzom Rebulo - ki odseva v svojih delih pravo krščansko kulturo.
Med Rebulovimi knjigami, mi je zelo všeč zgodovinski roman "V zelenem izgnanstvu. Glavni lik je eden izmed največjih evropskih diplomatov, ki je bil na CESARSKEM Dunaju tako diplomat, kot duhovnik, za tem Tržaški škof in končno tudi Papež Pij II. Tu zajeme zgodovino okrog leta 15oo. Tako da so Rebulova obzorja zelo široka in pohvale vredna.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.