Znotraj katoliškega občestva manjka iskren pogovor o stanju Cerkve na Slovenskem in tem, kar nas čaka v prihodnosti

Rajko Podgoršek
32

    Cerkev na Slovenskem je minulo leto v okviru debate o zasebnem in javnem šolstvu zopet prišla v središče medijske pozornosti. Po letu 2011 in začetku afere ‘Mariborska Nadškofija’ ter Referendumu o Družinskem zakoniku leta 2015  je v manj kot desetletju to tretja večja javna tema, ki razvnema javni diskurz na Slovenskem.

    Objava povezave do članka s pomenljivim naslovom “Kar mi ugaja” vera: Pojav od San Francisca do Rogaške Slatine” novinarke Večera, ga. Vanesse Čokl na Domovini pa je v meni zopet zbudila že dolgo prisoten razmislek. Ne samo o trenutnem stanju Cerkve na Slovenskem, ampak morda o tem, kaj je pripeljalo v trenutno situacijo, ter še najpomembneje, kaj nam je katoličanom v Sloveniji v tem trenutku storiti.

    Omenjeni članek je iztočnica mojega razmišljanja med drugim tudi zato, ker sta v njem prisotna dva meni ljuba slovenska katoliška avtorja p. Branko Cestnik ter dr. Aleš Maver.

    Dobil sem namreč občutek, da sta p. Cestnik ter dr. Maver šele v zadnjih letih dobila zasluženo širšo prepoznavnost med avtorji katoliškega pedigreja v Sloveniji in da sta bila prejšnja leta s strani katoliških medijev spregledana. Zdi se, da je spodbujanje notranje pluralnosti med katoličani težava, ki se vleče vse obdobje po osamosvojitvi in da vodi k drugemu problemu, ki ga naslavlja članek v Večeru.

    Trenutno stanje na terenu, ki se vedno bolj odslikava tudi v cerkvenih statistikah, je v veliki meri težava tega, da se slovenski katoličani očitno bojimo iskrenega, kritičnega in hkrati h konstruktivnim rešitvam naravnanega pogovora.

    Zakaj zanemarjamo pogovor?

    Trenutno stanje na terenu, ki se vedno bolj odslikava tudi v cerkvenih statistikah, je v veliki meri težava tega, da se slovenski katoličani očitno bojimo iskrenega, kritičnega in hkrati h konstruktivnim rešitvam naravnanega pogovora. Tudi, ko je le-ta nujen.

    Ko npr. pride do zapletene finančne situacije, uveljavljeni katoliški mediji iz strahu, da ne bi prilivali olja na ogenj in Cerkvi še bolj škodovali v javnosti, o temi preprosto nočejo razpravljati oz. jo v celoti ignorirajo. Ko se je Iskreni.net  v seriji člankov pogumno lotil nehvaležne in težavne zgodbe, je bil v desno usmerjenih medijih deležen obtožb in sumničenja.

    Uveljavljene katoliške medijske in založniške družbe tematike niso odpirale, a novih igralcev na katoliški del šibke desne medijske scene (ki jo je letos zelo lepo predstavil dr. Žiga Turk) niso spustile. Zdi se, da se kot pomembne politične komentatorje na določene medije vabi bolj ali manj ene in iste analitike, o katerih se je katoliški filozof dr. Gorazd Kocijančič v intervjuju pred leti izrazil, da “nikoli ne govorijo o Bogu, kar je, glede na ostalo, pravzaprav sreča, ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo.”.

    Zdi se, da se bo Domovina uspela formirati kot dodaten, nov medij desnega pogleda, medtem, ko so mnogi prav tako izjemno perspektivni – kot recimo tale – obupali. Toda s tem sami v občestvu preprečujemo porast novih poganjkov misli in mnenj, ki bi nam bili v pomoč pri razločevanju stanja v Cerkvi. Na koncu nam morajo priti v pomoč korektne novinarke t.i. ‘levih medijev’ kot smo videli pri Vanessi Čokl.

    Koliko je dandanes olepševanja in prikrojevanja resnice vere tudi s strani slovenske duhovščine.

    Posebnost Cerkve na Slovenskem: zatiskanje oči

    Članek v Večeru se namreč navezuje tudi na duhovno in teološko dimenzijo stanja v Cerkvi na Slovenskem. Ohlapnost vere in sekularizacija seveda nista nekaj, v čemer bi Slovenija bila posebej drugačna. Toda zatiskanje oči v Cerkvi pred tovrstnimi pojavi in trendi pa se zdi, da je.

    Tako je p. Cestnik eden izmed redkih, ki s svojimi članki opozarja na spremembe in o njih piše. V tujih katoliških oz. krščanskih medijih so razprave o tem mnogo bolj žive.

    Osebno tako sledim razpravam v ameriških medijih, kjer se tudi o duhovnih in teoloških spremembah verovanja veliko piše. Naj omenim samo avtorja Roda Dreherja in njegov opis ‘kar mi ugaja verovanja’, ki je s svojimi razmišljanji pomagal popularizirati termin ‘MTD – Moralistic Therapeutic Deism.  Ta na grobo pomeni zelo podobno kot ‘kar mi ugaja verovanje’. Pojav torej, ki ga je v Sloveniji osvetlil članek iz januarja 2018, o katerem se na Zahodu v krščanskih krogih odkrito in brez zadržkov pogovarja že leta.

    Liturgično-teološke vidike v Sloveniji odpirajo še mnogi avtorji, a so žal spregledani. Naj navedem odličen članek Andreja Štrusa iz leta 2015 na temo ritmično-duhovne glasbe na Slovenskem, ki je bil spregledan in brez odmeva. Pa odličen članek Tadeje Kerže na temo realnosti družinskega življenja katolikčanov v Sloveniji, objavljen v bolj ali manj (nočem biti žaljiv) obskurnem katoliškem internetnem mediju.

    Domovina je v gostujočem članku izpostavila duhovnika Bogdana Vidmarja, ki je pogumno zapisal mnenje o mehčanju in spreminjanju naukov.

    Toda koliko je dandanes olepševanja in prikrojevanja resnice vere tudi s strani slovenske duhovščine. Razumemo lahko morda njihov strah, da bodo nerazumljeni, da je sporočilo za današnji čas pretežko. Toda resnica je samo ena in sicer Resnica z veliko začetnico. Spodbujanje pogovora med laiki in duhovniki na tem področju bi vsem pomagalo, vse opogumilo, toda vsi skupaj tiščimo glavo v pesek.

    Posledice pomanjkanja dialoga

    Dogodki pa se razvijajo naprej, leta in desetletja tečejo, statistike pišejo svojo zgodbo, a odkritega dialoga med nami ni, dokler nas vernike včasih ne preseneti ”nenadna” in dolga leta ”nepričakovana” odločitev škofa kot je bila npr. tale o preureditvi župnij v škofiji Koper. Vedno, ko se težke in problematične zadeve ne razrešijo pravočasno namreč tvegamo, da zagata pride v medije, ki bi nato iz zadeve naredili senzacionalizem.

    Moj članek je mišljen kot spodbuda. Spodbuda vsem nam, ki smo Cerkev, da bi bili pripravljeni stopiti v dialog in se odgovorno spoprijemati z izzivi, ki nam jih ta čas prinaša. Da bi imeli pogum govoriti Resnico in zavoljo Resnice tudi sprejemati kritiko z zavedanjem, da mora biti Resnica postavljena pred naše interese, želje, pričakovanja in podobno.

    Naj bo leto 2018 v tem drugačno in priložnost za nekaj novega. Zavedati se namreč moramo, da smo vsi na isti ladji, ki pluje proti istemu cilju.

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 32

    1. V Cerkvi je že bilo nekaj poskusov “dialoga” z namenom, da bi zastavili stvari na novo in se prilagodili novim časom. Zadnji odmevnejši poskus je bila sinoda. Žal je inercija “starih časov” tako močna, da se nikoli ne upamo narediti rez in si naliti čistega vina. Tako pa stopicamo na mestu.

    2. To, da ni dialoga, je raca. In pozabljanje, da v težkih časih Sveti duh najbolj deluje. Je nevera in nepoznavanje. Slavitev Cestnika, ki je dokaj promiskuiteten do levice, ki je pri nas v Sloveniji domala kriminalna, je zmotna, ker dala zmedo med verniki. Kdor je zmeden pač dela zmedo. Tak ne ve, kje bi začel: se odselil, se poročil ali kaj? Res pa je, da feminizacija sili v Cerkev, ter Lutrovi zgledi, kar bo prineslo spremembe, ne bo pa uničeno jedro. Imamo tudi škofe, ki so nadpovprečni v očetovstvu. Dialog med komerkoli in s komerkoli pa je jalova stvar. Kajti mnogi razpravljavci samo iščejo svojo priložnost zase, kar pa ni vera, ampak zmeda. Dialog o delu za Cerkev da, dialog o nauku pa je stvar tihega poslušanja patriarhov in svetnikov in škofov. Kdor tega ne zmore, ima probleme z avtoriteto, in pristane pri evangeličanih, ki jih je na tisoče sort in med seboj se prepirajo glede nauka. Njihova Cerkev pa je Lutrova, kalvinska ali katerega drugega izumitelja, ne pa Jezusova. Seveda pa se tudi od njih lahko kaj dobrega naučimo. Predvsem malo manj zaupati v Boga, in več trdo garati za svoje cilje, potem pa tudi Bog pomaga. To je najboljši dialog; trdo delo in pogovori pod vodstvom modrih vodij. Pa bo.

      • Odličen komentar. Res ne vem od kod ljudem da je pater ena a? Sicer pa je treba začeti pri vrhu. Kler se bo moral obrniti na ob Zavezi, to kar delajo sedaj je poden. Sama leporečja, vrniti se je treba k osnovi!

      • Dragi Ante. To da ni dialoga, ni raca. Ampak dejstvo. Ali pa ne živiva v isti državi oz. ne pripadava isti krajevni Cerkvi. Ne gre za slavitev Cestnika s katerim se pač strinjamo ali ne. Gre za to da se o bolečih temah res ne upamo pogovarjat. In nikjer ni govora da bi bilo potrebno debatirat o cerkvenem nauku. To ni boleča tema naše krajevne Cerkve. Članek g. Rajka je po moje odličen, ker opozarja na stvari ki so tudi po mojem mnenju dejanski problem. Dejstvo je npr. da o “bankrotu” MB nadškofije ne upamo debatirati. Zanalašč sem dal v navednice “bankrot”, ker ne mislim samo finančno polomijo, temveč bankrot ki se je začel že veliko prej… Če ima škofija dolgoletnega predsednika cerkvenega sodišča duhovnika, ki niti ne skriva da ne živi celibata… je težko moralna avtoriteta itn. Tako nastanejo težave z avtoriteto. Ne od zunaj, ampak izključno od znotraj.

        • Ne vem, kje živite? Da ni pogovorov? O nadškofiji mariborski? Veliko je pogovorov, a znotraj krogov. Potem pa pride še kak g. Štuhec, in pove veliko, skoraj preveč. Kaj pa bi se menil? Treba je denar vrnit in zaključit zadevo ter rešiti škofijo. Trdo delo. Morda pa kaj denarja dobijo zdaj od gozdov? Zakaj pa ne?

          Res so težave z zdrsi, a o tem že sv. Pavel jamra, in na koncu sam ostane. Pa vendar je šlo vse naprej. Je zadnjič škof rekel, da je celo sv. Avguštin mislil, da je konec sveta in vere. Pa ni bilo konca.

          Hočem reči, da je pogovorov od znotraj kar dosti, na plano še niso prišli. Se dogaja. In tudi Robi ne zaznava, da “zgoraj” niso več samo leporečja, ampak prihajajo spoznanja in ukrepanja.

          Težave z avtoriteto se začenajo čisto drugje: pri poboju domala vseh sposobnih moških med in po 2. vojni. Sledi feminiziranja in ubijanje vere in danes ni več pravih moških, ki bi vzgajali fantiče, sinove. O tem strokovnjaki, kot je npr. Perko. S tega stališča se nam res ne obeta nič dobrega.

          Pa vendar, fantje, sliko Jezusa poglejte in kaj piše pod njo? ZAUPAJ VAME. Prihajajo spremembe, a zdaj sem siguren, da se bo izšlo, ker se je ravno pri glavi začelo svetliti. Bo pa vse čisto drugače, to pa bo.

    3. TAKO.
      Na isti ladji, z istim ciljem.
      ,,No, pa dejmo kej rečt”.

      KDO si upa-,,posvečeni”?
      Razen Cestnika in …-zelo blago!….

      Nas ,,laike” povozite mimogrede-čeprav živite od naših žuljev.
      Vidite delujoče laike na minimalcu, brez socialca in pokojninske dobe?
      Sledite Jezusovemu zgledu-on je šel do konca; dal svoje življenje, lagodje, SLUŽIL….-kaj je že to?

      Kje v Vašem načinu življenja naj bi bilo to opazno, naj bi svetilo….se opravičujem vsem (žal v manjšini) duhovnim bratom, ki to prakticirajo.
      Ni dovolj ,,stinjati se” z napisanim, treba je tudi-občasno-povzdigniti glas, narediti povsem konkretne poteze…a ne?
      Ne vidite

    4. Kaj neki želite doseči s “spodbujanjem notranje pluralnosti”kot pravite?!Le zakaj bi bilo treba pluralnost spodbujati,če je na primer nekje po vašem ni dovolj?! Veste kaj vam povem:Jezus Kristus je prišel.da bi nas združil in bi po Očetovi volji postali in vsi bili eno! Protestantizem pa je ubral to po vašem zaželjeno smer in zdaj premore celo množico prerazličnih denominacij in pre-reformacij,ki imajo komaj še kaj skupnega.Če kdo želi tako raztrgati še katoliško Cerkev,po mojem nima dobrih namenov.

      • Točno tako! Ravno to se dogaja: z ‘debatami’ in feminizacijo, razbiti Cerkev na fevdke, ‘svobodna ozemlja’, kot je to pri protestantih. Točno tako – tu je keč in teksti, kot je gornji, razkrivajo to past taskritega, čeprav verjamem, da je bil avtor sicer dobronameren. A to ni dovolj. Vsak pogovor, ki se vodi brez škofov, nad katerimi ni grehov, vodi v slepo ulico. To je enako kot pri urgentni kirurgiji: vsakdo bi rad pomagal, a le kirurg stvar dobro vodi in opravi. Brez tega nismo več Cerkev oz katoliška.

    5. Odlična spodbuda! Že teh nekaj komentarjev k prispevku je dokaz, da je dialog potreben. Če ne zaradi drugega, da se ne bomo čez nekaj desetletij še boljh čudili zakaj smo katoličani v Sloveniji neka nepomembna manjšina. Danes nas je cca.20% (nedeljnikov). Ne vem zakaj se danes ne sprašujemo zakaj se tisoči obračajo h “konkurenci”? Jutri bo prepozno.
      Tisti, ki pozivajo k “trdemu delu” (kot, da razgovor in pisanje prispevkov ni delo) naj kar začnejo in napolnijo svojo farno cerkev in bodo videl kako težko je koga privabiti h Kristusovem nauku.
      Če ne drugega, bi vsaj od duhovnikov pričakoval, da bi vedeli kaj o duhovnosti. Omenjeni G. Kocijančič je eden redkih, ki ve, kaj to je. Samo pridigarsko moraliziranje in jadikovanje o preteklih ranah cerkve na Slovenskem, ne bo napolnilo cerkva. Ne samo jaz in Ti, tudi Cerkev potrebuje spreobrnenje.

    6. Ante:”Težave z avtoriteto se začenajo čisto drugje: pri poboju domala vseh sposobnih moških med in po 2. vojni”To nima nobene veze

    7. Seveda. Cerkev sva ti in jaz. Spreobrnenje potrebujeva. Mogoče je dialog dober začetek. Pogovorimo se, zakaj nismo sveti. Ali bomo živeli v perfektnem zadovoljstvu s samim seboj?

      • Točno tako. Le da naj dialog vodi nekdo, ki je za to postavljen, ne le midva. Sicer smo hitro v 38000 sektah, lepše rečeno denominacijah. V tem je problem: sprejeti avtoriteto. Roman pravi, da pomanjkanje pravih moških nima nobene veze: treba je preštudirat ojdipov kompleks, da se razume. Samo fant, ki je imel zglednega in tudi zahtevnega očeta, lahko ponotranji moralne norme in dozori. Takih vzgojnih moških pa na tem svetu ni več kaj dosti, pri nas še manj, in vso vzgojo prevzemajo ženske. Zato so ‘fantje’ večni fantki. Ko postanejo predsedniki države, kot so naši narcisi, imamo hude moralne probleme. In če so še mladi duhovniki te sorte, je vse zaman: vsak dialog je takrat zaman, če se ne gre k ‘patriarhu’, in se mu prisluhne. Podredi. Tudi ukloni, če je treba. To je temelj zdravega krščanstva. Protestanti pa to zavračajo in so raje kolegi z levičarji. Ker so oboji predojdipalni. Samo debatirali bi, navzven prijateljsko, v ozadju pa prežijo. Kot Plenković na primer. To so hudi zapleti, ki pa jih Sveti duh nekako rešuje skozi zgodovino. Trdo delo in zaupanje v Besedo sta edina rešitev. Včasih so temu rekli pokora. Je Bogu ljuba.

    8. @Ante… Kaj pa bi se menil? Treba je denar vrnit in zaključit zadevo ter rešiti škofijo.
      A res? Samo tako. Vse je bil en majhen zdrs… nobene “sistemske napake”. Plačat, pozabit in gremo dalje. Na enak način. In enako z ostalimi zdrsi. Ker brez škofov se pogovarjat res ne smemo… kam pa pridemo brez “avtoritete”. Vsi ki drugače razmišljamo smo itak že skoraj protestanti. Heretiki pač.

      • Ne jemlji tako resno, nobeden od nas ne ve vsega, povem pač svoje misli. Opozoril sem le na nekaj strašnega, kar se plazi v Cerkev, in je Baubau lepo zadel: poskusi od znotraj, da bi po protestantsko zavižali. Mnogi pa tega ne zaznajo. Vmes so še tisti, ki sploh niso resnično katoliki, a se delajo da so, da bi zasadili virus. Problem. Zaradi tega sem pojasnjeval. K sreči škofi te stvari že dojemajo.

        • G. Ante, mislim da je avtor v prispevku kritiziral v bistvu tudi to, glede na njegovo navajanje člankov. S kritiko protestantizacije katolištva na Slovenskem se strinjam ampak mislim, da ste tu zgrešili poanto. Avtor Vam je mnogo bližje po mišljenju, kot mislite.

    9. Namesto mene ni nihče postavljen. Noben patriarh. Ker sicer ne bi bilo potrebno, da sem se sploh rodil. Vsak ima svoje odgovornosti in ni nobenega patriarha, ki bi jih prevzemal namesto mene, nobenega, ki bi mi diktiral, kaj naj mislim.

      • Tako govorijo ateisti. Ti potem ne potrebuješ trenerja, če si športnik, ne potrebuješ Cerkev, če si vernik, ne potrebuješ Jezusa, ne potrebuješ inštruktorja vožnje za izpit, ne potrebuješ fakultete za poklic, ne potrebuješ semaforjev na križiščih, pa tudi ne direktorja elektrarne, ki pritisne na gumb, da star steče … Prav to je razmišljanje, na katerega sem opomnil. Vsakdo ima seveda pravico do takšnega način življenja, a rešitev iz trpljenja po Kristusu ni možna s takimi ego-tripi. Kristjan se PODREDI: nauku, svetnikom in učiteljem, ki niso barabe.

        Blagor se tebi, ker si se sam naučil hoditi, sam si si plenice menjal, sam si se naučil govoriti, sam si se naučil pisati, celo sam si se rodil. To je stanje, ki ga še Jezus ni zmogel, ko je bil na zemlji človek. Tudi sam se boš odrešil in zveličal. Do sedaj še nikomur ni uspelo. Poznal pa sem že take ljudi, a ko so morali na rehabilitacijo v Sočo, so z veseljem pustili, da so jim terapevti ‘pamet solili’, kako sploh shoditi in kako povedati svoje ime. Odtlej so to drugačni ljudje. Hvaležni. Vprašaj tistega primorskega pevca, ki se je komaj rešil. Sam smo nič, le en napihnjen ego. Brez drugih smo nič in brez učiteljev tavamo v temi. To je pa dejstvo.

        Blagor se ti, ker se kar mimo pelješ, ko ti policaj maha, da moraš ustaviti. Klinc gleda avtoriteto …

        • ” Kristjan se PODREDI: nauku, svetnikom in učiteljem, ki niso barabe. ”

          kak pa ti veš, kdo je baraba al ne?

          in ravno to je bistvo.. nekak vi verniki ne dojamete, da so vsi voditelji v cerkvah, kardinali in višje navadne barabe..
          gledate te vase lokalne duhovnike in si mislite, da take dobre dušce prilezejo do papeza.. vam res ni nič jasno…

    10. Veliko pogledov, veliko različnih razmišljanj. Vsi smo sestavni del CERKVENEGA OBČESTVA. Ko bomo med seboj spoštljivi, bomo lažje gradili to CERKEV. Za nobenega ni prav lahko, ne za DUHOVNIKE ne za nas vernike LAIKE.
      Duhovnikov ni veliko in vsi od njih veliko zahtevamo in malo toleriramo. Toda tudi oni so samo ljudje v GOSPODOVEM “vinogradu”. Pesem pravi … “Dela je dosti, delavcev ni…” To se dogaja duhovnikom, pevcem na koru, tem, ki cerkev čistijo, staršem, ki pomagajo otrokom pri verouku…. Tako je dandanašnji.

      Glede MARIBORSKE škofije, pa še vedno mislim, da niso krivi škofje in duhovniki ampak banke, ki so prvo kredit Škofiji dale. Poleg bank pa še DRŽAVNI APARAT, ki je s tem, ko je “obglavil Tovšakovo, dejansko ustavil še GRADNJO Betnave in ker banka ni hotela pristati na ODLOG ODPLAČILA KREDITOV se je vse začelo sesuvati. To je nekoč v DRUŽINI vse lepo pojasnil gospod Štuhec. Zvon in T2, pa sta bili podjetji, ki ga niso vodili ne škofje ne duhovniki, AMPAK SO IMELI DIREKTORJE iz vrst navadnih laikov. Ti so glavni odgovorni, pa jih malo omenjamo. NEKATERIM JE BANKA KREDITE REPROGRAMIRALA – TODA CERKVI NE. V čigavih rokah so banke vemo in kdo jih je ta leta vodil tudi.

    11. Znotraj Cerkve nimamo kulture dialoga!
      »Nekoliko velja vse do danes, da znotraj Cerkve ne znamo voditi dialoga, to je problem slovenske družbe v celoti. Mi nimamo kulture dialoga! Imamo pa kulturo poslušnosti in agresivnega, čustvenega odzivanja.«
      (Dr. Ivan J. Štuhec, profesor moralne teologije; REPORTER ŠT. 42; 21. Oktober 2013; stran 28)

    12. Upam, da takih kot je “Ante” ni preveč. Tisti, ko so proti dialogu oz. ki so proti širjenju dialoga, so tudi pogrebci slovenske sinode. Dialog je bil eden od temeljnih kamnov, ki naj pripomore k prenovitvi Cerkve. Zatrtje dialoga pomeni tudi onemogočanje sprememb. Te pa so tako nujne, da je Vatikan sklepni dokument plenarnega zbora potrdil z izrazito podporo odpiranju dialoga. Tiste Cerkve po svetu, ki so to zmogle, so obrnile tok usihanja verske prakse. V Sloveniji se to pač ni zgodilo. Očitno bo potreben popoln polom, da bo klinč popustil.

    13. Za vsako stvar obstajajo določena pravila in principi, ki delujejo bolje kot drugi. Kot je dobro, da se v družini starša kot odgovorna posameznika odločita, kako bo družinsko življenje plulo naprej, s tem da oče je glava družine, mama pa ga podpre in naredi dom, tako je tudi v šolstvu, ravnatelji in učiteljski zbor dogovorijo delovanje znotraj šole.

      Ne more kar vsak, samo da ima jezik vedno biti zraven in nekaj govoriti. Tako se tudi dialog začne pri škofih, na vrhu, oni naj vodijo. Bog je postavil red in tudi naša družba naj bo odslikava tega reda, drugače nastane kaos. Kaos pa diši predvsem levim, da prosto ribarijo po kalnem, delijo in vladajo. In kdor potuhnjeno ta kaos podpira, tudi s tem, da ima pravo glasa bilo kuda in da nikogar ni treba poslušati, je cepljen na to ideologijo, četudi v nedeljo cerkveni prag prestopa. S tem se drobi in uničuje vse, to pa jasno vidimo, kam pripelje. Družba je vsa razdrobljena, kot so ljudje razdrobljeni v sebi, zato se pa zvijajo in tarnajo, na oblast pa izvolijo podobne zvijajoče se, neizoblikovane ljudi, ker so sami taki. To je žalostno dejstvo, izvira pa iz upiranja zdravi možakarski avtoriteti.

      Pa da ne bo pomote o kakšnem zaviranju dialoga, začne se torej pri glavi, ostali deli pa naj se zavedajo svoje naloge in deleža pri tem, drugače ne potrebujemo glav družine, ravnateljev šol, vodstva države in škofov v cerkvi. Zaupajmo slednjim.

    14. Marjan, zabredel si: ne proti dialogu, le dialog s takimi, ki ne poslušajo modrejših, ki pametujejo le za svoj prav,je nemogoč. V tem je problem lažnih dialogov. Vsa mladina bi se samo pogovarjala, a če gredo npr. k Petru Opeki, bodo spoznali, da besedičenje in enakopravnost peljejo v lakoto in razpad. Dialog mora biti, a ne tak, da se nekaj neznalcev dobimo in vsak svoje govori. Takšne terapevtske skupine so popolnoma neuspešne. Treba je pogovor, pod vodstvom pravega voditelja, potem pa delo. In potem spet pogovor o narejenem in prihodnjem delu, a spet ob nekom, ki je zrel in izkušen. Na to sem opozarjal. Sicer postanemo le ena nova sekta samoglavcev. To leze v našo Cerkev, v tem je nevarnost: pozabiti na avtoritete, in vse dati v koš, da so grešni. Pa niso vsi: kar nekaj je tistih, ki so bližje Bogu kot mi, zato jim je treba hudo prisluhniti. Kdor govori, da so vsi barabe, je najbrž sam baraba, lahko pa rečemo tudi, da smo potem vsi opice?

      Janja obvlada point. Torej obvlada dialog.

      • ” Kdor govori, da so vsi barabe, je najbrž sam baraba, ”

        tole je spet večna katoliška verbalna klasika.. ko se hoče krivdo obrnit na tistega, ki nekaj opazi.. ni treba bit baraba, da opazis v višjem kleru same barabe… je dovolj, da si pozoren na detalje..

        “kar nekaj je tistih, ki so bližje Bogu kot mi”
        le kako to veš, kdo je kdo? bogec je menda nevidn, tko da.. le kdo je bolj bližje nevidni stvari.. in to je tudi večna katoliška klasika.. tekmovanje, kdo bo bolj pravi kristjan.. in je čisto neumnost.. pravi kristjan v srednjem veku ni imel nobenega problema skurit kako carovnico.. to večno ugotavljanje, kaj bogec hoče ali noče od nas.. je vedno brezplodno, ker bogec nikdar ničesar sam ne pove.. in v srenjem veku.. so se nasli razsvetljeni ljudje, ki so bili “bližje bogu kot mi” in so za vikend kaj skurli.. danes.. danes bi se pa tudi nasla kaka podobna cvetka..
        in ta fraza “bližje Bogu kot mi” je samo manipuilacija enega vernika, ki hoce imeti kontrolo nad drugim vernikom.. ponavadi taki frazi sledijo razno razna pravila kaj je prav in kaj ni.. Kaj je bogu všeč in kaj ni.. ker če to sprejmeš od človeka, potem ima tak clovek oblast nad tabo.. samo da omeni boga,izrece nekaj splošnih pravil zraven pa doda svoje mokre sanje.. in pol ste verniki. ne opazite, kje med temi pravili so mokre sanje vašega “pastirja”

    15. No, avtor zgornjega članka in nadebudni debaterji: zdaj pa se dobite z rthrthrt – jem in debatirajte v dobro Cerkve. To je samo iluzija.

      Problem Cerkve je, da je v njej morda že tretjina praktično ateistov, ki bi vsi radi debatirali o grehih Cerkve, o svojih pa ne.

      Zato je tako pomembno, da se človek ukloni tistim, ki so dobri in dokazani med voditelji, naj oni vodijo debato, ki pa ji sledi delo za Cerkev. Vse ostalo pa postane le služenje hudiču. Kajti hudič se množi predvsem ob debaterskih šankih.

      Rthrthrt, tudi ti iščeš Boga, in zato te imam rad. Ne bi pa še debatiral s tabo 🙂 Bom počakal, da te Gospod nagovori.

      • ” ki bi vsi radi debatirali o grehih Cerkve, o svojih pa ne. ”
        in spet ponovitev.. poizkus prenosa krivde.. ne, ne glejmo pedofilov, ama rajs priznajte, vi mali ljudje, da se enkrat ukradl čokoladko v trgovini.. res ste grešniki… tebi res ni jasno, kaj je pomembno in kaj ni..

        “Problem Cerkve je, da je v njej morda že tretjina praktično ateistov, ”
        kak lepo se to sliši.. če bi blo vsaj res..

        “Rthrthrt, tudi ti iščeš Boga”
        ne, res ga ne iščem.. samo dajem vam vprašanja, na katera morate odgovorit.. In ta vprašanja bi si že davno morali sami postavit… in pošteni odgovori na ta vprašanja,, vodijo v ateizem..

        in zato ti rajši tiščiš svojo glavo v pesek z ” Ne bi pa še debatiral s tabo 🙂 Bom počakal, da te Gospod nagovori.”..
        in ta stavek tudi pravi, “jst sm dost razmisljal.. dovolj je, sem zadovoljen z rezultatom..” ti je vseeno, ce je pravi odgovor ali ne.. in to je tista žalost od vernikov..

        duhovščina si je sigurno ze davno davno nazaj postavila te vprašanja, in oni so razmislili do konca.. Oni vejo, da prodajajo vam vernikom meglo.. Samo vi ne veste, da jo vsak teden kupite..

    16. Vidim, da je na portalu še vedno vse živahno. Lepo.
      G.Anteju moram le odgovoriti, da naj nikar ne sodi o mojem domnevnem ateizmu. Tudi naj mi ne podtika , da mislim, da ne potrebujem inštruktorja za šoforski izpit in podobne veščine, ki so potrebne za življenje. Tudi malo predaleč gre njegova jeza, ko omenja Sočo in rehabilitacijske treninge v tej ustanovi.
      Povsem jasno je bilo o čem sem govoril in kaj je predmet te diskusije. Nihče ne more misliti namesto mene.
      Vsak klerik bi moral tenko prisluhniti gospodu, ki se podpisuje “rthrthrt”.
      Pa še to na rob : v ZDA so katoliški duhovniki veliko bolj ponižni že zaradi tega, ker imajo okoli sebe močno konkurenco.

    Komentiraj