Vir foto: pixabay

Po dobrih dveh tednih šole v z epidemijo zaznamovanim šolskim letom, smo se z novo realnostjo lahko že dodobra seznanili. Kaj je drugačnega? Veliko pravzaprav ne – na hodnikih je obvezna nošnja mask, šolarji iz različnih razredov se med seboj ne mešajo in, kolikor je mogoče, je vzdrževana varnostna razdalja.

Posnetek komentarja Urbana Šifrarja je na voljo na koncu prispevka.

Vprašanje je, kako najti pravo razmerje med skrbjo za izolacijo okužb in hkratno ohranitvijo pristnih odnosov v skupnosti, s čimer naj bi skušali preprečiti preveliko individualizacijo posameznikov. Prisotnega je kar nekaj upravičenega strahu pred ponovnim zaprtjem šol, zato profesorji hitijo, da bi čim več znanja podali na običajen način.

Kar žal opažam ne le kot kristjan, ampak tudi kot dijak katoliške gimnazije, pa je tisto, čemur smo se očitno mnogi ob ukrepih epidemije brez prevelikih težav odpovedali: to je liturgiji, zakramentom, skupni molitvi. Kardinal Jean-Claude Hollerich je v intervjuju za L’Osservatore Romano izjavil, da je pandemija najverjetneje pospešila sekularizacijo Evrope za 10 let, saj je cerkev izgubila vse vernike, ki so k maši prihajali vsaj zaradi kulture, tradicije. Obenem je poudaril nujno potrebo po novem misijonu, tako z besedo kot z dejanji, ki bo vzgajal pristne kristjane, take, ki bodo udeležbo pri liturgiji imeli za več kot le navado.

Misijon torej, več molitve, več oznanjevanja, ne prestavljanje maš ali odsotnost skupne molitve ob začetku leta (sploh ob tem, ko imamo na šolah toliko duhovnikov, da bi svojo mašo lahko imel malone vsak razred …). Verjamem, da se mnogo tega v katoliških zavodih nadoknadi v popoldnevih in programu doma, a vsi dijaki tega ne doživijo, sam vidim le gimnazijo, in zanjo se zdi, da postaja vse bolj podobna ostalim. Kaj nam pomaga, če si še toliko let življenja na zemlji (ali še toliko dodatnih učnih ur) pridobimo, večnost pa izgubimo?

Slepota modernizma

Danes je neznansko razširjena miselnost, da zunanji izraz pri veri ni pomemben. Ni pomembno, kako je videti liturgija, kako urejeni pridemo k njej, na kakšen način prejemamo zakramente, kako se pozdravljamo. Vse, kar šteje, je notranjost, ki jo vidi Bog, in to je edino pomembno.

A ta herezija napihnjenega modernizma ima za vernike obupne posledice. Ponazorjeno s preprosto alegorijo: zunanjost je kot posoda, v katero vlijemo bistvo, notranje, a brez posode se vse skupaj razlije in ne more obstati. Cerkev, ki temelji na čustvih in relativizmu ne more obstati in, čeprav danes mnogi kleriki mislijo drugače, kristjane v naši družbi (še posebej moške, o čemer je bil pred kratkim preveden odličen članek) odbija.

Kar je v bogoslužju najbolj privlačnega, je skrivnostnost, je absolutnost, “objektivnost” tradicije, nespremenljiv obred. Mladi lahko igranje na kitare in vse, kar spada poleg, v mnogo boljši obliki dobimo na vsakem koncertu. Česar ne moremo dobiti tam je mir, ki napolni srca ob petju latinskih antifon pri tradicionalnem bogoslužju – kdor tega ni doživel, bo težko verjel, a v tem obredu je toliko lepote, toliko smisla kot nikjer drugje.

Pokoncilske generacije so prepričane, da vsi ti domnevno “preživeti rituali” mlade odbijajo, a dokaz za nasprotno je zares veliko število mladih in družin, ki se jih udeležijo ob vsaki priložnosti.

Pošten državljan pomeni tudi biti aktiven, razmišljati in podajati predloge, zato bi bilo dobro, ko bi bil glas dijakov v njihovi skupnosti vsaj v malem upoštevan.

Edinstvenost posameznika

Cilj sv. Janeza Boska je bil mlade vzgojiti v dobre kristjane in poštene državljane. Če sem že pisal o prvem delu, še beseda o drugem. Pošten državljan pomeni tudi biti aktiven, razmišljati in podajati predloge, zato bi bilo dobro, ko bi bil glas dijakov v njihovi skupnosti vsaj v malem upoštevan, da naše prizadevanje dobi kanček smisla, pa tudi, da vsak klub, vsakršna politična polemika ne bi bila kar najhitreje zatrta v kali v imenu politične korektnosti.

Nespametno se zdi tudi pretiravanje s poudarjanjem skupnosti: gotovo je z zaupanjem zgrajeno občestvo mladih izjemnega pomena, a paziti moramo, da meje ne prekoračimo in ne začnemo osebne identitete graditi le kot član te ali one skupine.

Krščanstvo je vera, v kateri je ideja edinstvenosti posameznika ena ključnih, medtem ko nas današnja družba z ideologijo marksizma na vsak način poskuša razvrstiti v skupine in nas kot osebe tako določiti: belec, moški, ženska, homoseksualec, migrant … Takšne skupine, predvsem tiste, “marginalizirane”, so izjemno privlačne za mlade, ki se počutijo izgubljene in je prevzetje skupinske identitete zanje najlažji izhod iz negotovosti, a žal zgrešen.

Pogosto se zdi, da se vrtimo v krogu in da so gimnazije ostale ujete v času, predstavah, iz katerih nikakor ne morejo izstopiti in se prilagoditi novim ugotovitvam, potrebam in težavam dijakov. A kljub vsemu: ohranjajmo optimizem, da bodo naše ustanove, če uporabim izraz salezijanca Marka Košnika, nekoč znova znanilke pomladi drugačnega šolstva.

11 KOMENTARJI

  1. V razmislek. Teza, da je samo tradicionalno latinsko bogoslužje dovolj dobro in edino lepo, je lahko osebno mnenje, ne more pa biti absolutna resnica. Kot je osebno mnenje in ne absolutna resnica tudi mišljenje da so za vero nujna čustva. Problem, ki ga zadnje čase vidim (sicer zaenkrat bolj po ZDA kot pri nas) je, da vsak (tradicionalist ali modernist) gleda le s svojega gradu, nihče pa se ne poskuša vživeti v drugega. Ja, nekomu je lahko lepše tradicionalno bogoslužje, drugemu pa takšno z mladinskim petjem ob kitari in bobnih. Vrnitev nazaj v predkoncilske čase ne bo rešila Katoliške Cerkve, prav tako je ne bo sam po sebi še en modernistični koncil. Bog jo bo, po nas katoličanih, če bomo pristni, če se bomo znali približati drugim in jim pokazati lepoto Boga. Pa naj bo ta lepota v TLM ali pa v mladinski maši s kitaro. Kar je vsakemu bližje.

  2. Uredništvo, a ste sploh prebrali članek pred objavo? Odprem, da preberem kaj pozitivnega o novem šolstvu, po nosu pa me udari prosti spis s polemiko o liturgiji! Pa ne rečem, da to niso stvari za razpravljat ampak, malo reda ne bi škodilo.

  3. ateizem: kakšen ateizem neki! sem ti že povedala, ti si navaden ***** komunist, ki v petkih kolesariš z Levico, z njimi častiš Tita in njehov zločinski sistem in misliš, da ti bomo verjeli, ko se pretvarjaš da si ateist.

      • si pa komunistično Levico, ki podpira Tita, njegove genocide in zblojeno ideologijo.

        uredništvo, zakaj ste zbrisali, ko sem nevidnemu napisala, da je zapohan komunist? to ni nobena psovka, to je realnost, ker trezen človek ne kvasi takih bedarij, kot jih nevidni.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime