Zmote ustavnih sodnikov, odpravljene po desetletjih: kako bo z zadnjo sodbo o zakonski zvezi in posvojitvah otrok?

dr. Gabriel Kavčič


Večkrat v zadnjih tednih, odkar je bila objavljena nova sodba slovenskega Ustavnega sodišča glede "diskriminatorne" obstoječe zakonske zveze (zgolj) moškega in ženske, se je v naših medijih pojavila vzporednica med to odločitvijo ter prav tako nedavno sodbo ameriškega Vrhovnega sodišča (Roe v. Wade) glede vračanja pristojnosti glede opravljanja splava na raven zveznih držav.

Veliko slovenskih medijev je to vzporednico potegnilo v smislu »zaplankanih, ideološko in politično nastavljenih« ameriških sodnikov in »naprednih, zmernih in sploh odličnih« slovenskih ustavnih sodnikov. Nasprotniki pa s(m)o seveda komentirali ravno obratno.

Primerjati taki sodbi je seveda težko. Najprej, ker gre za povsem različne teme; potem zato, ker gre za dva različna pravna svetova: tistega bolj anglo-ameriškega, bolj pragmatičnega, in pa evropskega, kontinentalnega, ki je bolj abstrakten.

Vzporednic se zato ne da kar tako vleči, vseeno pa iz ameriške odločitve sevajo nekateri glavni poudarki, ki presegajo optiko delitve zahodne družbe v tako imenovana »konservativni« in »liberalni« pol. Ti poudarki so lahko tudi dragocena popotnica na poti v bolj demokratično družbo.

Pomen pozornega branja ustave


Ameriška sodba temelji na ugotovitvi, da splav v ustavi ni omenjen in posledično sklicevanje na »pravico do zasebnosti«, kot je veljalo do preteklega junija, ne pride v poštev.

Ta razlaga ameriškega sodišča je zanimiva, saj v primeru slovenske sodbe glede istospolnih parov še zdaj ni povsem jasno, od kod so sodniki »potegnili« temeljno enakost ali istost zakonskih in istospolnih parov.

Naši sodniki zapišejo, da iz Ustave »ne izhaja, da mora iti pri [zakonski zvezi] nujno za raznospolno skupnost«, in da je definicija zakonske zveze zato »pomensko odprta«. Če bi Ustavodajalec imel tak namen, »bi ga lahko izrecno izrazil oziroma bi zakonsko zvezo opredelil kot pravno priznano življenjsko skupnost moškega in ženske, pa tega ni storil,« še piše v slovenski odločitvi. Skratka, naša odločitev temelji na »družbenem in pravnem razvoju« ter nedefiniranosti naše Ustave.

Če so torej ameriški sodniki na eni strani sprevideli, da splav v njihovi ustavi ni omenjen, so se naši sodniki postavili na stališče, da je družbena situacija pri nas pač naklonjena istospolnim parom. Ker vlada »ni uspela« dokazati drugače, so to pač »popravili« v Ustavi, čeprav le-ta z istospolnimi partnerstvi nima nobene zveze.

Tradicija in zgodovina naroda


Nadalje ameriško Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tudi če neka pravica ni izrecno omenjena v ustavi, je lahko vseeno upoštevanja vredna, če je »globoko zakoreninjena v zgodovini in tradiciji naroda«. Po mnenju večine sodnikov »pravica« do splava ne spada v to kategorijo.

To je druga zanimiva vzporednica, saj se zdi, da so naši ustavni sodniki odločitev spisali brez posebne misli na tradicijo in zgodovino naše kulture in naroda. V Ustavo so zato spustili modne muhe zadnjih desetletij. V tem smislu lahko v prihodnjih letih pričakujemo še kakšno podobno sodbo, saj se družba venomer spreminja. Očitno bomo, ne glede na znanost, dejstva in stoletno zgodovino naroda, pač uzakonjali, kar si bo določena skupina zaželela.

Ob tem je na mestu poudarek, da je nujno, da v naši državi preprečimo nedopustno diskriminacijo istospolno usmerjenih oseb, ki je trajala stoletja. Vendar pa je nekaj povsem drugega v Ustavo zapisati pretvarjanje, da so vsi pari isti in da to nima nobenih posledic za vzgojo otrok.
Na mestu je poudarek, da je nujno, da v naši državi preprečimo nedopustno diskriminacijo istospolno usmerjenih oseb, ki je trajala stoletja. Vendar pa je nekaj povsem drugega v Ustavo zapisati pretvarjanje, da so vsi pari isti in da to nima nobenih posledic za vzgojo otrok.

Stanje demokracije


Ameriški vrhovni sodniki nadalje svojo odločitev utemeljujejo s sklicevanjem na demokracijo. To je sicer zelo dvomljiva misel: o življenju in smrti ne bi smeli nikoli odločati ne večina, ne manjšina. Vseeno pa je zanimiva misel sodnikov, da zaradi sodbe Roe vs. Wade nasprotni glasovi o splavu niso bili več slišani, saj izvoljenim predstavnikom ljudstva na državni in lokalni ravni ni bilo več dovoljeno razpravljati in urejati »pravice« do splava.

»Naša odločitev,« pišejo ameriški sodniki, »omogoča ženskam na obeh straneh vprašanja splava, da poskušajo vplivati na zakonodajni postopek z vplivanjem na javno mnenje, lobiranjem pri zakonodajalcih, glasovanjem in kandidiranjem za položaje.«

To je zopet zanimiva vzporednica, ki jo naši sodniki seveda mimogrede ovržejo, češ, da o ustavnih pravicah ne more glasovati niti demokratična večina. To je seveda res, težava pa je, da so sodniki Ustavo pač razložili po svoje in se nato lahko mirno sklicujejo nanjo – saj so jo sami razložili tako, da večina ne sme imeti več besede. Ameriški primer pa nas uči, da se lahko sodniki tudi pet desetletij napačno sklicujejo nedotakljivost nekaterih »pravic«.

Zelo upravičena je zato skrb škofa Andreja Sajeta, ki upa, »da omenjeni odločitvi ne bosta odprli vrat omejitvam svobode izražanja ter verske svobode državljanov in verskih skupnosti še posebej takrat, ko bodo javno izražali naravno razumevanje zakonske zveze in pravico otrok do posvojitve v družino očeta in matere.«

Res, pandorina skrinjica se je šele odprla, in svoboda izražanja se lahko znajde pod velikim pritiskom, kot to za svojo državo za zadnjih petdeset let ugotavljajo vrhovni sodniki ZDA. Tovrstne odločbe, posebej slovenska, ki je očitno povozila mnenje demokratične večine, so odlično orodje v rokah tiste manjšine, ki bi rada, da vsi razmišljajo tako kot oni, če ne, pa jih učinkovito utišajo.

Še druge vzporednice bi lahko našli. Ko ameriški sodniki pravijo, da imajo zvezne države vso pravico, da uzakonijo kar hočejo, zvenijo zelo podobno odklonilnemu mnenju sodnika Svetliča, ki pravi, da država glede istospolnih partnerstev lahko uzakoni, kar hoče, ampak da Ustava nima kaj reči pri tem.

Ameriški vrhovni sodniki tudi ugotavljajo, da je bila sodba Roe v. Wade
slabo argumentirana in da je bila od samega začetka napačna: »Njena utemeljitev je bila izjemno šibka, odločitev pa je imela škodljive posledice.«

To zopet zveni zelo podobno odklonilnemu mnenju sodnika Jakliča, ki razlaga, da nedavna odločitev slovenskega Ustavnega sodišče ne daje »logično-konsistentnega odgovora« na bistvena vprašanja, ki se jim izogne z »argumentativno praznino«.

Ustavni sodniki se lahko motijo


Mislim, da smo se tudi Slovenci znašli na začetku neke poti, ki bo, kakor kaže ameriški primer, očitno trajala desetletja. Vendar pa nas izkušnje iz bistveno starejših demokracij učijo, da ustavni sodniki niso bogovi; njihove sodbe niso »razodetje«, ker se lahko motijo (in lahko se motijo celo namenoma); zato pa so njihove napake človeške in popravljive.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja