Zmagovalci in poraženci lokalnih volitev 2018

1
Uredništvo

Dva dni po drugem krogu verjetno najbolj zanimivih lokalnih volitev do sedaj, kljub temu, da vsi rezultati še niso potrjeni ali znani (Koper, Šmarješke Toplice), pod njimi že lahko potegnemo črto.

Nedvomno so zmagovalci prav vsi izvoljeni župani in občinski svetniki. Zaradi še vedno naraščajočega trenda uspešnih samostojnih kandidatur, pa bi absolutne zmagovalce med političnimi strankami težko iskali.  

Kljub vsemu rezultati strankarskih kandidatov za župane in občinske/mestne svetnike ter primerjave s preteklimi volitvami omogočajo grobo oceno o tem, katere stranke iz tekme odhajajo z dvignjeno in katere s sklonjeno glavo. 

Zmagovalci:

Slovenska ljudska stranka

Na državnozborskih volitvah kar dvakrat zapored ni uspela preseči parlamentarnega praga, a na lokalnem nivoju ostaja po številu županov najmočnejša, po številu svetniških mest pa tretja najmočnejša stranka.

V drugem krogu so dobili še 3 župane in jih imajo skupaj 26, največ med vsemi političnimi strankami. Prav tako je bilo izvoljenih še nekaj kandidatov, ki so jih podpirali bodisi skupaj  s preostalima pomladnima strankama, bodisi v drugih kombinacijah.

Osvojili so tudi 220 svetniških mandatov in skupaj prejeli 48.044 glasov, kar bi jim na parlamentarnih volitvah prineslo 5 poslancev državnega zbora. To je sicer 10 tisoč manj kot pred štirimi leti, prav tako so izgubili nekaj županov, a po poraznem junijskem rezultatu na državnozborskih volitvah bi tudi na lokalnem nivoju prav lahko strmoglavili v brezno, kot se je to denimo zgodilo lokalno tudi nekoč izjemno močni LDS.

Tako pa je dober rezultat na lokalnih volitvah za SLS lahko odskočna deska, da se med žive vrne tudi na državni ravni, na mednarodni pa morda ponovno dobi evropskega poslanca.

Slovenska demokratska stranka

V osrednjih medijih se o njenem uspehu malo govori, a skrita zmagovalka minulih volitev je zagotovo SDS. Skoraj 130 tisoč glasov in 541 svetnikov je občutno več kot pred štirimi leti, ko so prejeli slabih 99 tisoč glasov in 470 občinskih svetnikov.

Res da so pred tem imeli še več svetnikov in županov, a stranka se je očitno odbila od dna na lokalnem nivoju doseženega. Obenem so svoj najboljši rezultat do zdaj naredili v Ljubljani, kjer je bil vlečni konj dr. Anže Logar – osvojili so 10 svetniških mest.

So pa visoko ceno enotni podpori Francu Kanglerju plačali v Mariboru, kjer so na volitvah v mestni svet dobili zgolj 6,2 % glasov in tri svetniška mesta, še dva manj kot pred štirimi leti.

Resda imajo tudi 2 župana manj kot pred štirimi leti, a še vedno 17, oziroma drugo največ med vsemi strankami. Obenem na spletni strani navajajo, da imajo s tistimi, ki so jih podprli, oziroma so bili skupni kandidati, skupaj 72 županov.

SDS je iz teh volitev izšla po županih 2. in po svetniških mestih kot 1. stranka.

Socialni demokrati

Naslednja stranka, ki se je “odbila” od slabšega rezultata na zadnjih lokalnih volitvah, je SD. Resda imajo “le” še 16 županov, štiri manj kot zadnja dva mandata, a so osvojili kar 4 mestne občine: Kranj, Mursko Soboto, Ptuj in Velenje. To je v času trenda samostojnih kandidatur rezultat, ki jim ga lahko zavidajo prav vse druge stranke. Razen pogojno SMC v Mariboru nobena druga nima župana mestne občine.

Prav tako so povečali število svetniških mandatov iz 313 na 341 in se s tem utrdili kot drugo najmočnejša slovenska stranka na lokalnem nivoju in daleč najmočnejša na levici.

Splošni uspeh sicer zamegljuje nekatere porazne rezultate, ki so jih dosegli denimo na pretežnem delu slovenske obale ali v Ljubljani, kjer so tako z županskim kandidatom kot s svetniško listo doživeli pravi polom.

Nova Slovenija

Pozitiven trend na minulih volitvah beleži tudi NSi. Ob prestižni zmagi Mateja Slaparja v občini Kamnik, kjer je na simbolni ravni Tonin premagal Šarca in ga prikrajšal za vsaj en osvojen županski mandat, so krščanski demokrati osvojili še 9 županskih mest, skupaj 10, oziroma tri več kot so jih imeli do sedaj. Z njihovo podporo je bilo izvoljenih še precej drugih županskih kandidatov.

Njihovi svetniški kandidati so prepričali približno 4.000 več volivcev kot leta 2014. V mandatih je to eden več od prejšnjič – 177, kar je 4. mesto med strankami.

Posamični zmagovalci: Zoran Janković, Aleš Bržan, Saša Arsenovič, Roman Leljak, Ivan Črnkovič …

Kot zmagovalce teh volitev sicer lahko štejemo prav vsakega izvoljenega župana, a uspehi nekaterih še posebej izstopajo.

Zoranu Jankoviću je v Ljubljani, tudi po zaslugi in na veliki račun parlamentarne levice, uspelo zaustaviti padajoči trend v volilni podpori in ga celo preobrniti navzgor. Aleš Bržan je s podporo celotne primorske “rdeče trdnjave”, kot kaže zdaj, zgolj za 7 glasov odnesel v lokalni skupnosti močno zasidranega Borisa Popoviča. Saša Arsenovič je s podobno podporo levih omrežij fiasku vstajniškega župana navkljub Maribor ohranil v rokah levice.

Izstopajoča je tudi zmaga dveh kandidatov, ki sta blizu stranki Levica in sicer dr. Klemna Miklavčiča v Novi Gorici in nekdanjega študentskega funkcionarja ter pregovornega borca za delavske pravice Marka Funkla v Hrastniku.

Svojevrstna rehabilitacija javno kompromitiranih kandidatov pa so županske izvolitve Romana Leljaka v Radencih , Ivana Črnkoviča v Kostelu in odstranjenega diplomata Milana Balažica v Moravčah.

Poraženci:

Vladni četverček

“Katastrofa” je verjetno premil izraz za popoln kolaps, ki so ga na minulih lokalnih volitvah dosegle preostale vladne stranke: SMC, LMŠ, DeSUS in SAB.

Drugo uvrščena stranka minulih volitev, Lista Marjana Šarca je v vsej Sloveniji zbrala le dobrih 19 tisoč glasov in 53 svetniških mest. Od njihovih devetih županskih kandidatov pa ni bil izvoljen niti eden, celo ne v Šarčevem domačem Kamniku, kjer je kljub aktivnemu prizadevanju predsednika vlade za zmago Igorja Žavbija župan postal Toninov Matej Slapar.

Še večji polom je doživela Cerarjeva SMC, ki je od 24 županskih kandidatov dobila (pogojno) le enega – mariborskega Sašo Arsenoviča. Pa še ta je zanje kandidiral le zaradi skrbi, da njegovi pridobljeni glasovi podpore ne bi šteli, ker je volivcem v zameno za glas obljubljal golaž in kavo.

Če je SMC pred štirimi leti osvojila 293 svetniških mest, jih imajo danes manj kot tretjino, zgolj še 91. Stranka se na vseh frontah seseda vase in pravo čudo bo, če ob naslednjih lokalnih volitvah sploh še obstajala.

Podobno velja za Stranko Alenke Bratušek, ki je ostala povsem brez županov in zgolj s sedmimi občinskimi svetniki.

Po nosu pa je dobila tudi edina etablirana stranka med naštetimi: Erjavčev DeSUS. Sicer so v 2. krogu vendarle dobili svojega župana – Danila Markočiča v Izoli, a hkrati izgubili prestižno župansko mesto v Piranu, kjer je izgubil njihov pomembni član Tomaž Gantar.

Še bolj pa v oči bode erozija podpore pri glasovanju v mestne/občinske svete. Osvojili so namreč zgolj 135 svetniških mandatov, kar je denimo pol manj kot pred osmimi leti.

Posamični poraženci: Andrej Fištravec, Boris Popovič, Franc Kangler, Tomaž Gantar, Matej Arčon, Dejan Karba …

Podobno kot  bi lahko za zmagovalce šteli vse izvoljene župane, bi lahko med poražence pospravili njihove neuspešne izzivalce.

A med njimi še posebej izstopajo poraženi kandidati, ki so svojo pozicijo branili iz županske funkcije. Ta je namreč sama po sebi v kampanji velika prednost, saj obstoječi župani redko zgubljajo volitve.

Kot rekorder se bo z najslabšim rezultatom z županske pozicije se bo v zgodovino nedvomno vpisal vstajniški župan dr. Andrej Fištravec, ki je v drugo dobil borih 8,6 odstotkov podpore. Če ne bo kakšnega presenetljivega preobrata, je boleč poraz v Kopru nedvomno doživel Boris Popovič, saj ga je vanj potisnil njegov nekoč tesen zaveznik Gašpar Gašpar Mišič.

Med izstopajočimi “luzerji” je tudi novinar Dejan Karba, ki pri rušenju županje Ljutomera Olge Karba ni izbiral sredstev. A spretno spinanje dejstev na koncu vendarle ni zadostovalo za politični uspeh.

Med poražence lahko štejemo tudi Franca Kanglerja, saj mu ni uspel veliki come back, obenem pa je desni pol Maribor verjetno za lep čas izgubil. Če pa Kanglerjev rezultat vendarle postavimo v kontekst vsega, kar se mu je dogajalo v zadnjih šestih letih, je njegovih 17.837 glasov podpore, oziroma dobrih 40 % še vedno spodoben rezultati, ki, če ne drugega Francu Kanglerju ponovno omogoča, da se po Mariboru sprehaja z dvignjeno glavo.

Izstopajočih zmagovalcev in poražencev v 212 slovenskih občinah je zagotovo še kar nekaj, ki jih v tem članku ne omenjamo. Vabljeni, da kakšno zanimivejšo zgodbo delite v komentarjih.

Print Friendly, PDF & Email
DELI

1 komentar

  1. Zanimivo je kako moramo ljudje iskati povsod zmagovalce in poražence.Tudi v politiki,ki v bistvu pomeni upravljanje in služenje tistim skupnostim,ki izvedejo volitve.Vodenje in služenje se kar v trenutku “kot mošt v vino” preobrazi v “oblast”,katera čestokrat(praviloma) “pozabi” na svoji osnovni funkciji in volivce spremeni v svoje “podanike”(to pomeni,da ljudstvo ni več glavno,ampak oblast!).Ko se to zgodi,začnemo iskati zmagovalce in poražence.
    To se počne tudi v tem članku.Realno vprašanje je kdo in kaj je zmagovalec ? V odnosu na kaj ? Kar na enkrat se pojavi ogromno “odnosov na kaj”.Skoraj vsi,ki so sodelovali na volitvah so kar naenkrat zmagovalci in enako tudi poraženci.Kako je to možno? Preprosto,ker smo iz “vodenja in služenja” naredili oblast! V tem smislu se razvija teorija naprej.Za moj komentar pa je do tu dovolj.
    Prepričan sem,da je v tem trenutku edino možno ugotoviti,katere opcije-stranke,posamezniki s podporo volivcev,liste imajo župane in svetnike.Možno je tudi povedati koliko jih imajo.In to je vse.Vse druge analize so odveč.Bolj pomembno in smiselno bi bilo objaviti,kaj bodo župani storili.Kakšne načrte imajo,programske točke.To je ključno! V tem so lahko zmagovalci ali poraženci.
    Zadnje lokalne volitve so potrdile trend kandidatur s podporo volivcev.In iz te oblike kandidatov je izšlo tudi največ novih županov.Podroben pogled v jedro fenomena pokaže, v bistvu, “skrite” stranke.Zanimivo bi bilo vedeti,zakaj stranke to počno ? Gotovo so razlogi,ki “silijo” stranke v ta “način kandidiranja” svojih kandidatov.Ali samo zato,ker so volivci “naivni”,ali pa obstajajo še kakšni drugi razlogi ? Privzgojen negativni odnos do strank,ki so povsem naraven fenomen demokracije,ima gotovo svoj vpliv in težo.Ne le 50-let indoktrinacije,tudi dobrih 25-let negativnega govorenja proti strankam in propagande ima svoj negativni moment.Neverjetno pa je,da prav ti,ki so negativno usmerjeni proti strankam,delujejo “strankarsko”,saj drugače nemorejo delovati.Interesi se vedno združujejo in to je “stranka”.Vprašanje je čas-trajanje,oblika in čas-vsebina.Iz tega pride oz. se rodi “telo”(skupni interes).Zagovorniki ne-strank pridejo v končnici do samoupravljanja.To v bistvu ni nič drugega kot ozka ELITA,ki sproži interes,zberejo zainteresirane za zelo časovno omejeno obdobje in jih razpustijo.V čem je smisel ? V obvladovanju-nadzoru – kontroli!Čim je stranka je to težko,težje ali celo nemogoče.Zato si posamezne ELITE,predvsem levičarske želijo nekaj podobnega.
    Če iz teh zornih kotov pogledamo na letošnje lokalne volitve bomo uzrli čisto drugačne podobe in te bodo z nami štiri leta.Potem bi se moral narediti obračun storjenega in se ne naredi.Najslabše pa je tam,kjer imamo župane s podporo volivcev.Naj zapišem,to je oblika,ki je izšla iz samoupravljanja in je danes očitno zelo popularna.Naivni volivci podpirajo,misleč kaj pridobivajo,kandidati,ki so izvoljeni imajo razpršeno odgovornost,osnovni podporniki,ki so navedeni kot tisti,ki so kandidaturo vložili pa so “ustrezno” nagrajeni.
    Komu se ljubi,naj preveri! Mislim,da bodo šokirani.Meni je vse to znano,sem pa presenečen,da tega še ni bihče izpostavil.

Komentiraj