Če bi pred četrt stoletja komu iz kolesarskega sveta v Sloveniji omenili, kaj nas čaka v prihodnosti, bi gotovo rekel, da to ni mogoče.

Posnetek komentarja Mateja Hrastarja je na voljo na koncu prispevka.

Kaj pred 25 leti, še pred 5 leti bi etapno zmago na Touru kovali v zvezde, rumeno majico pa razglasili za sanje, primerljive s finalom SP v nogometu.

Skupna zmaga, celo dvojna, po enem najbolj razburljivih zaključkov v zgodovini najpomembnejše dirke na svetu je točno to, kar je povedal Tadej Pogačar v cilju kronometra, ko si je zagotovil končno zmago: »Brez besed sem, ne vem kaj naj rečem, potreboval bom še nekaj časa, da zberem misli.«

Stalen napredek

Ne delam si utvar, da se kdo spomni, kako vzneseno smo o Touru na tem mestu pisali pred dvema letoma, ko je Primož Roglič zasedel končno 4. mesto na dirki vseh kolesarskih dirk. To je bil v tistem trenutku vrhunec slovenskega cestnega kolesarstva, a tudi takrat si nismo predstavljali, kaj nas še čaka.

Primož Roglič je kazal potencial, a na vrhunskem nivoju to ni dovolj. Poleg lastnih sposobnostih mora kolesar imeti ob sebi vrhunsko ekipo pa tudi nekaj sreče. Večinoma je dovolj že ena sama neznanka, ki zmago obrne v poraz. Roglič je v zadnjih dveh letih dosegel popolno prevlado v svoji ekipi, imel celo nekaj sreče s težavami tekmecev in bil na videz nepremagljiv. Na koncu je naletel na bolje pripravljenega rojaka v vzponu forme.

Pogačarjev triumf pod Arc de Triomphe (slavolokom zmage) je tudi zmaga za »uradno« kolesarstvo.

Rumeno presenečenje

Tadej Pogačar je v nekem smislu nasprotje Primoža Rogliča. Če se izrazim s primerjavo: v kolesarstvu je od mladih nog, opravil je vrtec, osnovno šolo, gimnazijo in univerzo. Povsem drugače kot Roglič, ki je v ta šport priletel, kot pravimo, »od nikoder«, krepko po 20. letu.

Zato sicer nihče ne bo povedal na glas, ampak Pogačarjev triumf pod Arc de Triomphe (slavolokom zmage) je tudi zmaga za »uradno« kolesarstvo. Neverjetno nadarjen fant je vrhunec svoje pripravljenosti in predvsem vzdržljivosti pokazal na koncu dirke, v disciplini, v kateri je Roglič nekdanji svetovni prvak.

Tisti, ki so pred kronometrom verjeli, da lahko Pogačar nadomesti skoraj minuto zaostanka, so bili v veliki manjšini. A kakšen se vendarle najde. Vseeno pa je Roglič edini Slovenec, ki je stal na zmagovalnem odru vseh treh velikih dirk.

Slovenski športni čudeži

Letošnji Tour ni bil nekaj posebnega samo za nas, ki smo lahko tri tedne spremljali kar dva naša kolesarja v boju za vrh. Neposredni boji na klancih, sprinterski zaključki in uspešni begi so dirko letos naredili izjemno zanimivo. Za veliki finale pa je sledil še preobrat, kakršnega je Tour videl le malokrat. Ta je malce spomnil na še dva neprijetna slovenska dvoboja: skakalni duel Prevc – Tepeš in plezalno nesrečo v boju za olimpijsko vozovnico med Lučko Rakovec in Mio Krampl.

A to le kaže, kako izredna je slovenska športna kultura. Nekaterim se je zdelo vredno delati primerjave med letošnjim Tourom in drugimi slovenskimi presežki. Menim, da to nima smisla, zato se bom vzdržal kakršnihkoli primerjav. Ostaja dejstvo, da je Slovenija neverjetna športna država, ki ima bogato zgodovino vrhunskih dosežkov v široki paleti športnih disciplin.

In najlepše je, da so naši največji talenti (Dončić, Pogačar, Garnbret, Juvan, Unuk) šele dobro prestopili prag avstro-ogrske (ali ameriške, če vam je tako ljubše), polnoletnosti.

17 KOMENTARJI

  1. Dobro je to, da je Rogliča premagal Slovenec. Ker če ne, bi tole s strani Primoža izpadlo tako luzersko, kot se zgolj in le slovenskemu športniku lahko zgodi…

    Bravo obema, upam, da nista našpikana in upam, da pošljeta vse politike v tri krasne, ko se bodo slinili okoli njiju…

    • Spet napaka berta, tako kot ponavadi.

      Ni Roglič odpeljal slabo, Pogačar je odpeljal izvenserijsko. Pogačar je drugouvrščenega Dumoulina premagal za 1:21. Roglič je za Pogačarjem v skupnem seštevku zaostal za 59 sekund. Torej tudi če bi Roglič premagal drugouvrščenega za 20 sekund (!!!), bi bil še vedno drugi v skupnem seštevku.

      Roglič je torej odvozil zelo solidno zadnjo 20. etapo, ki bi v normalnih pogojih morala več kot zadostovati za zmago. Ne gre se za neuspeh Rogliča, ampak za izvenserijsko nezemeljsko predstavo Tadeja Pogačarja.

      • Seveda je bil Pogačar izjemen, kdo to zanika?

        Roglič je pa izpadel luzer, ker se je podelal v odločilnem momentu. Kot prenekateri naš športnik že milijonkrat. Slovenceljni pa bodo slavili to drugo mesto, haha…

      • samo zavaljena berta ne bo slavila luzerskega drugega mesta in bo svoje debelo trupelce premaknila iz kavča in se zavihtela na kolo in nam vsem pokazala kako se to dela in prav zagotovo ji naslednja zmaga Tour ne uide. ah, kakšne lepe sanje. dream on….

      • Seveda ne bom slavil drugega mesta! Saj imamo nekoga drugega na prvem in zgolj prvo mesto nekaj šteje. Razen za povprečnega Slolvenceljna, ki slavi celo tretja ali peta mesta…

        Sicer pa, saj tudi ti ne slaviš drugega mesta, ki ga SDS ponavadi osvoji, hehe 🙂

        Ne, danes ne bom kolesaril ampak bom s hitro hojo osvojil meni ljub hrib. Potem bo dež in aktivnosti na prostem za nekaj časa odpadejo…

  2. Zmaga, ki ima mnogo pozitivnih pomenov za Slovence:

    – da smo veliki, ne majhni
    – da zmoremo vse, če hočemo in se prav organiziramo
    – da to storimo tudi na področjih, ki so deficitarna, kjer zaostajamo z razvojem – tako na gospodarskem kot tudi na negospodarskem področju!

  3. Ne dvomim, da se navdušenci kolesarstva zavedajo uspeha naših kolesarjev, toda primerjave s svetovnim prvenstvom drugih individualnih ali ekipnih športov, ki trajajo nekaj ur ali nekaj dni, ni mogoče primerjati z tritedenskim pet do šest ur dnevnimi nadčloveškimi napori. Tega se zavedajo le tisti kolesarski – navdušenci , ki so kdaj prekolesarili “juriš na Vršič”, ki je prava malenkost napram 200 km dolgimi etapami. Iskrene čestitke vsem!!

  4. Priznam, da sem bil kar razočaran, da Primož ni zmagal. A tak je šport. Res se včeraj nisem mogel veseliti, čeprav je naš Tadej zmagal. Pa sem užival ob zmagi košarkarjev, uspehih odbojkarjev, rokometašev in vseh drugih posameznikov… Pa kar se ne morem ostresti pomislekov o nedovoljenih poživilih in ali si je kdo od naših pomagal z njimi. Pred leti sem bral Armstrongovo knjigo in čez čas je potem prišla resnica ven… Od takrat sem do tega sporta zadržan.

  5. Iskrene čestitke Pogačarju in Rogliču.Njuna karijera in uspehi naj trajajo čim dlje.
    Me je pa včeraj na zmagovalnem odru zmotil en “nagravžen ksiht”.
    KREZAVI,bo zagotovo uganil,kateri je bil to.

  6. Dvojna čestitka Rogliču za niz etapnih zmag na Dirki po Franciji, na katerih se je očitno preveč iztrošil, da bi dosegel končno zmago. Za naju je moralni zmagovalec dirke, Pogačar pa športni zmagovalec. Kljub temu bo Pogačar zapisan v vseh almanah dirke v bodoče kot zmagovalec. Celo trikratni! To je kot tročrkovna oznaka za Slovenijo: SVN prinaša tudi izjemno sporočilo Slovenci Vedno Najboljši oziroma Najvišje, ne pa SL Odpisana. Že 25 let !!! Žal tudi Pogačar ni zastave Slovenije pravilno držal v rokah na slovesni podelitvi, saj je kazal njeno narobno stran z grbom na desni strani, seveda pa mu niso igrali Zdravljice, ampak Himno Slovenije. Na tej točki bi TV Slovenije že zdavnaj ukinil, saj se v skoraj tridesetih letih niso naučili nekaj temeljnih stvari o “naši” državi, kljub temu, da ima ta država ime Slovenija. Torej nastopajoči koledarji niso bili “naši”, ampak slovenski za različne svetovne kolesarske klube.

  7. Dvojna zmaga Slovencev na eni najzahtevnejših in najprestižnejših svetovnih športnih preizkušenj dokazuje in potrjuje izjemno nadarjenost nekaterih izbranih Slovencev za vrhunski šport, a tudi, da so Slovenci (enako kot pripadniki ostalih narodov) sposobni seči po najvišjih mestih šele v optimalnih pogojih priprav in vrhunskega športnega nastopanja, praviloma v tujih ekipah in okoljih, deloma ob nadgradnjah s tujim strokovnim znanjem in nujno tudi s tujo strokovno, organizacijsko ter finančno podporo.
    Najbrž je to realni domet aktualne Slovenije v vrhunskem športu, znanosti, umetnosti, biznisu …, da morajo globalno najsposobnejši in najambicioznejši šele v širnem svetu iskati in najdevati ustrezno in nujno vsestransko podporo in oporo za približevanje najprestižnejšim vrhovom na posameznih področjih in/ali celo za začasno spektakularno osvajanje vrhov.
    Skratka; ob trezno prepoznani objektivni realnosti družbenih okoliščin ni potrebno ničesar obžalovati ali objokovati. Lahko se le veselimo s trdim delom in izjemno nadarjenostjo doseženih uspehov Slovencev in državljanov Slovenije, kjerkoli jih že dosegajo in kamor koli jim uspe ponesti glas o Sloveniji, Slovencih ter o samostojni in neodvisni RS.
    Hvaležni smo jim za mednarodno objektivno preverjene, potrjene, cenjene, spoštovane in konkurenčne človeške ter športne vrline, s katerimi prebujajo tako v nas kot tudi v pripadnikih drugih narodov pozitivne človeške in športne občutke, čustva, vrednote in vrline.

  8. “Priznam, da sem bil kar razočaran, da Primož ni zmagal. A tak je šport. Res se včeraj nisem mogel veseliti, čeprav je naš Tadej zmagal.” stavek ki se ga sliši vsepovsod od novinarjev …do Simona. V bistvu pa gre pri tem za podzavestni fenomen, ki je posledica sugestije. Zadnja dva tedna so nas namreč pripravljali na zmago Rogliča in to smo nekako ponotranjili (v smislu prepričanja), vse ostalo je nekako ostalo nesprejemljivo v nas in potem obrat. Posledica mešani občutki, čustva še vedno navijajo za Rogliča, razum pa pravi da je zmagal Pogačar, torej v nas nastane notranji konflikt in veselja ni.

    Me je pa letos zmotilo nekaj drugega, lahkotna vprašanja in namigovanja o dopingu od novinarjev do nekdanjih zmagovalcev tura.

  9. Kolesarstvo je eden od športov, ki je zelo onesnažen z dopingom. Ne mi govort, da je to kar sta pokazala naša fanta izvedljivo brez “kemije”. Če kdo vejame to, je pa močno naiven. Res je, da so čarovniki za doping tri korake pred kontrolo. Verjetno bodo čez leto ali dve vsi cmizdrili ,da je škoda ker se bo pokazala realnost “junaštva”. Vzorce namreč sedaj skladiščijo kar nekaj let.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime