Zlorabe evtanazije v državah, kjer tako življenje končajo 18 ljudem na dan, kažejo na neodgovoren in nevaren družbeni eksperiment

POSLUŠAJ ČLANEK
 

Ob močnih medijskih kampanjah za evtanazijo je težko zaslediti strokovno, poglobljeno in vsestransko razpravo o evtanaziji. A nedavni simpozij o evtanaziji v organizaciji Slovenskega medicinskega društva in Slovenske medicinske akademije jo je prinesel. Enajst strokovnjakov iz različnih področij je spregovorilo in nato sodelovalo v razpravi z obiskovalci.

Opozorili so na potrebo po nujni zagotovitvi celostne oskrbe starejših in razvitemu svetu primerne paliativne oskrbe, predvsem pa na številna tveganja, zlorabe in širjenje opravljanja evtanazije v državah, ki so jo že uzakonile.

»Želja po evtanaziji je klic na pomoč, ker bolnik trpi,«je dejal predsednik Slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš, ki je poudaril, da bi z evtanazijo zdravnik postal prinašalec življenja in smrti, kar pa je v nasprotju z njegovim poslanstvom, ki je lajšanje težav in preprečevanje razlogov za evtanazijo.

Opozoril je na pasti evtanazije iz držav, ki so jo že uzakonile, kot so številne usmrtitve brez soglasja bolnikov, evtanaziranje neproduktivnega prebivalstva in nezakonito pridobivanje organov za transplantacije. »Na Nizozemskem so leta 2017 evtanazirali okrog 6.500 oseb, 18 na dan. V zadnjih petih letih beležijo 300-odstotni porast evtanaziranja. Na začetku so evtanazirali tiste, ki so bili terminalno bolni zaradi telesne bolezni. Sedaj so te indikacije razširili na duševna bolnike, na otroke … Najbolj etično sporno je pa gotovo, da se lahko evtanazira starejše od 70 let, ki so utrujeni od življenja,« je dejal Poredoš in postregel s podatki: »Od 2015 - 2017 je bilo evtanaziranih 244 oseb zgolj zaradi visoke starosti in ne zaradi terminalne bolezni

Kot je poudaril nekdanji ustavni sodnik in strokovnjak za kazensko pravo dr. Mitja Deisinger, v Sloveniji ne moremo kar tako sprejeti zakona o evtanaziji. Pred tem bi moral parlament z dvotretjinsko večino najprej spremeniti ustavo, ki sedaj zagotavlja nedotaklivost človekovega življenja.

Dr. Manca Košir, ki je kot prostovoljka v hospicu spremljala že preko 300 umirajočih, je navedla podatek, da je leta 2010 45% Američanov umrlo v sklopu hospica. »Več kot polovica je prejemala paliativno in hospic oskrbo doma, preostali pa v ustanovah, največkrat v hišah hospica in negovalnih oddelkih, ki jih na Slovenskem praktično nimamo. Tako da se ne bi slepili, da imamo to, kar je temelj dostojanstvenega umiranja v razvitem svetu. Nimamo,« je dejala in opozorila, da je prav zato strah ljudi pred umiranjem upravičen.

»V Sloveniji imamo letno več kot 20.000 smrti. Večina teh smrti bi v zadnjem obdobju potrebovala nek paliativne pristop. Tega Slovenija žal ne more zagotavljati,« je povedala vodja paliativnega tima na Onkološkem inštitutu dr. Maja Ebert Moltara, ki je opozorila na nepoznavanje paliativne oskrbe in dejstvo, da o trpljenju navadno mnogo bolj kot bolnik govorijo svojci, medtem ko bolniki skoraj ne izazijo želje po smrti.

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina je dejal, da v sodobni družbi trpimo zaradi diktata javnega mnenja. Kot je izpostavil se 80 % bolnikov na paliativni oskrbi po oceni svetovnega zdravniškega združenja zdravi nepopolno, hkrati pa ima le 20 % svetovnega prebivalstva dobro dostopnost do paliativne oskrbe. "Evtanazija in pomoč pri samomoru ne pomenita sistemske rešitve," je poudaril, da zdravniki ne bodo evtanazirali ali nudili zdravniške pomoči pri samomoru, »saj sta obe dejanji v nasprotju s kodeksom zdravniške etike in z ženevsko deklaracijo in drugimi akti«.

Neodgovoren in nevaren družbeni eksperiment


"Pobudo ocenjujem za neodgovoren in nevaren družbeni eksperiment," je dejal dr. Borut Ošlaj iz ljubljanske Filozofske fakultete. »Edini pozitiven učinek bi bil skrajšanje trpljenja za na začetku zelo majhno število državljanov. In pa seveda enormni finančni prihranek

Hkrati je opozoril na primere zlorab v Kanadi, ki je evtanazijo in zdravnikovo asistenco pri samomoru uzakonila l. 2016, kjer se dogajajo evtanazije, ki niso v skadu s pravili, pozivi k razširitvi pogojev za evtanazijo na otroke in psihično bolne, pobude izražanja volje v naprej, ki pomeni evtanaziranje brez aktualne privolitve, hkrati pa so se pojavile tudi študije, ki kažejo, kako velike prihranke za socialno blagajno pomeni evtanazija.

Komentiral je tudi pozive k uzakonitvi zdravniške asistence pri samomoru. »Znani so podatki, da približno 90 % klasičnih samomorov spodleti. Po izkušnjah zdravnikov, psihologov, socialnih delavcev večina teh ponovno najde pot v normalno življenje, pri čemer svojih lastnih samomorilskih nagnjen iz preteklosti pogosto ne morejo razumeti in so veseli, da jim je poskus samomora spodletel,« je dejal in opozoril, da gre pri uzakonitvi zdravniške asistence pri samomoru za past, saj v tem primeru samomor ne more spodleteti in ni mogoče vedeti, ali je šlo za posledico psihične motnje, zmanjšanje razsodnosti in zgolj časovno omejeno pomanjkanje volje do življenja.

Opozoril je, da je tveganje za zlorabe evtanazije v Sloveniji še večje, saj je naše zdravstvo na sistemski in finančni plati v mnogo slabšem stanju kot v državah, ki so evtanazijo in pomoč pri samomoru uzakonile, te pa so za razliko od Slovenije tudi ideološko brez izjeme homogene – prevladujoče liberalno usmerjene.

»Tudi če bi bila možnost zagotoviti, da bi bile kršitve pri nas primerljive s kršitvami v omenjenih državah, bi bil že to dovolj močan argument proti legalizaciji. Toda verjetnost, da bi bilo pri nas še bistveno slabše, je spričo očitnih gospodarskih, zdravstvenih in kulturnih razlik gotovo precej večja,« je dejal in poudaril, da bi bila uzakonitev evtanazije pri nas možna samo na plečih ponovno razplamtelih ideoloških bojev in končnega preglasovanja.

Hkrati pa bi tak zakon posredno pomenil tudi močan posredni pritisk na vse trpeče, umirajoče, invalidne in z življenjem nezadovoljne osebe ter še bolj razvrednotil življenje, ki je danes čedalje manj vrednota na sebi in čedalje pogosteje zgolj skupek subjektivnih in arbitrarno izbranih določil, ki delajo življenje prijetno, zadovoljno in s strani širše družbe in njenih modnih tendenc spoštovano, je opozoril in dejal, da bi mnogo višjo stopnjo družbene odgovornosti pokazali, če bi se namesto s tem, kako dobro umreti, ukvajali s tem, kako dobro živeti, saj bi bilo tako tudi trpljenja in bolečine bistveno manj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30