Zlatko Zahovič in NK Maribor: en klub, ena last!
POSLUŠAJ ČLANEK
»If you tolerate this, then your children will be next,« prepevajo Manic Street Preachers v nekem drugem kontekstu, a globoka sporočilnost verza se lepo usede tudi v zgodbo nedavnih izbruhov arogantnega primitivizma, ki si jih je ponovno privoščil alfa&omega NK Maribor, Zlatko Zahović.
Upravni odbor je Zahovića najprej suspendiral, nato pa, brez pojasnila, pomilostil. Mimo moraliziranja o vrednotah športa, zgledu za otroke in kar še je tega, lahko rečemo, da so ga z brezpogojnim odpustkom postavili nad klub. Ironično je ravno Zahović tisti, ki rad ponavlja, da je NK Maribor institucija, nad katero ni noben človek. Razen njega samega, lahko dodamo. Če ga seveda smatramo za človeka.
Prevladala je Zahovićeva uspešnost, sedaj ocenjujejo komentatorji. Ni kaj, Zlatko je pri poslu uspešen. Ampak je res edini, ki je lahko uspešen? Nikakor ne. Samo občutek je tak, ker se v športu, pa tudi družbi na splošno, h koritu drenja toliko nesposobnežev in oportunistov, da sposobni redko dočakajo priložnost.
Navsezadnje so izjemno uspešnost v neprimerljivo manj nogometnem okolju in z mnogo bolj omenjenimi možnostmi dokazali že nekateri pred Zahotom. NK Domžale z Nenadom Protego in sedaj z Matejem Oražmom denimo. Pa NK Gorica v svojih zlatih časih.
Da Zlatko Zahović ni edini uspešni menedžer v tem poslu, se nedvomno zavedajo tudi v upravnem odboru NK Maribor. Zato pri njih ni odločil strah pred neuspešnostjo, temveč neki drugi strah. Strah pred revolucijo, ki bi jo, če ga odslovijo, nepredvidljivi Zahović lahko zakuhal. »Jaz sem Viola,« jih je že takoj posvaril. Temu je sledilo sporočilo Viol: »Pustite ga! Zaho je Viola, eden od nas«.
Kakšna je torej resnična dilema tistih, ki bi morali ukrepati? Če karikiramo, v življenju marsikaj odtehta, da se človek po ulicah mesta z več umori na prebivalca od New Yorka lahko sprehaja mirno, brez stalnega oziranja preko ramena. Mariborskih zgodb se praviloma ne da razumeti izven konteksta strahu pred ulico.
In prav umor očeta je bila novinarjeva šibka točka, osebna tragedija, na katero je tisti dan pritisnil razdraženi Zahović. Ne glede na dejstvo, da so svojega denarja (ne)vredni tudi pri Ekipi, osebne zamere ne bi smele vplivati na profesionalni odnos med novinarjem in predstavnikom kluba na uradni tiskovni konferenci.
»Smo profesionalci,« nadpovprečno pogosto radi poudarjajo nogometaši. Pa so res? In zakaj čutijo potrebo, da to kar naprej ponavljajo?
Zagotovo lahko rečemo, da v Zahovićevem obnašanju pogosto ni ničesar profesionalnega. Pa najsi gre za kupovanje Šmarne gore, zmerjanje sodnikov v evropskih tekmovanjih ali prostaško vedenje do gostiteljev in gostov v VIP ložah. Več kot to, ne tako poredko se spusti na nesprejemljivo pritlehen nivo, kakršnega si je privoščil tisti dan ob porazu Maribora s Krškim v Ljudskem vrtu.
Pravijo, da je bil v afektu, kar demantira dejstvo, da opravičila ni sposoben tudi s trezno glavo. Ponižnost in priznavanje napak pač nikoli nista bili njegovi vrlini. »Saj vemo, kakšen je Zlatko,« ga opravičuje Marinko Galič, vajen ponižne podrejenosti "vodonoše" do egocentričnega "umetnika", odnosa, ki v športu ni tako redek.
Vodilni v NK Maribor računajo, da bo incident, kot številni pred njim, sčasoma utonil v pozabo. In da bo kmalu spet vse po starem. Navsezadnje živimo v državi večnega izmikanja odgovornosti, večne pozabe, ki nikdar ni sankcionirana.
A tokrat bi, vsaj s strani novinarjev, morala biti, saj Zahović ni pljunil le na človeka, temveč na ves novinarski ceh. Če ta ne dočaka opravičila, bo ob snidenju na naslednji konferenci ostal v odnosu podrejenosti, ujetnik neizbežne kolektivizacije ponižanega in razžaljenega kolega. Kdo bo komu torej sploh lahko pogledal v oči, kaj šele razvil profesionalni dialog?!?
En klub ena čast, piše v klubskem grbu nad vhodom na zelenico Ljudskega vrta. Bili so časi, ko je to kaj pomenilo. Zdaj ostaja zgolj napis, formalizirana parola za priseganje zvestobe na vrednoto, ki je nekam izpuhtela. Ko bo izgubljen še naslov, kaj bo sploh ostalo?
En klub ena čast? Vse kar je Zaho mestu dal, si je še bolj obilno vzel. Mariborčanom ni ukradel samo kluba, temveč tudi čast.
Slogan neminljive ere Zlatka Zahovića se piše kar sam: NK Maribor - en klub ena last!
Upravni odbor je Zahovića najprej suspendiral, nato pa, brez pojasnila, pomilostil. Mimo moraliziranja o vrednotah športa, zgledu za otroke in kar še je tega, lahko rečemo, da so ga z brezpogojnim odpustkom postavili nad klub. Ironično je ravno Zahović tisti, ki rad ponavlja, da je NK Maribor institucija, nad katero ni noben človek. Razen njega samega, lahko dodamo. Če ga seveda smatramo za človeka.
Prevladala je Zahovićeva uspešnost, sedaj ocenjujejo komentatorji. Ni kaj, Zlatko je pri poslu uspešen. Ampak je res edini, ki je lahko uspešen? Nikakor ne. Samo občutek je tak, ker se v športu, pa tudi družbi na splošno, h koritu drenja toliko nesposobnežev in oportunistov, da sposobni redko dočakajo priložnost.
Navsezadnje so izjemno uspešnost v neprimerljivo manj nogometnem okolju in z mnogo bolj omenjenimi možnostmi dokazali že nekateri pred Zahotom. NK Domžale z Nenadom Protego in sedaj z Matejem Oražmom denimo. Pa NK Gorica v svojih zlatih časih.
Mimo moraliziranja o vrednotah športa, zgledu za otroke in kar še je tega, lahko rečemo, da so Zahovića z brezpogojnim odpustkom postavili nad klub.
Strah je gospod ...
Da Zlatko Zahović ni edini uspešni menedžer v tem poslu, se nedvomno zavedajo tudi v upravnem odboru NK Maribor. Zato pri njih ni odločil strah pred neuspešnostjo, temveč neki drugi strah. Strah pred revolucijo, ki bi jo, če ga odslovijo, nepredvidljivi Zahović lahko zakuhal. »Jaz sem Viola,« jih je že takoj posvaril. Temu je sledilo sporočilo Viol: »Pustite ga! Zaho je Viola, eden od nas«.
Kakšna je torej resnična dilema tistih, ki bi morali ukrepati? Če karikiramo, v življenju marsikaj odtehta, da se človek po ulicah mesta z več umori na prebivalca od New Yorka lahko sprehaja mirno, brez stalnega oziranja preko ramena. Mariborskih zgodb se praviloma ne da razumeti izven konteksta strahu pred ulico.
In prav umor očeta je bila novinarjeva šibka točka, osebna tragedija, na katero je tisti dan pritisnil razdraženi Zahović. Ne glede na dejstvo, da so svojega denarja (ne)vredni tudi pri Ekipi, osebne zamere ne bi smele vplivati na profesionalni odnos med novinarjem in predstavnikom kluba na uradni tiskovni konferenci.
»Smo profesionalci,« nadpovprečno pogosto radi poudarjajo nogometaši. Pa so res? In zakaj čutijo potrebo, da to kar naprej ponavljajo?
Neprofesionalni profesionalci
Zagotovo lahko rečemo, da v Zahovićevem obnašanju pogosto ni ničesar profesionalnega. Pa najsi gre za kupovanje Šmarne gore, zmerjanje sodnikov v evropskih tekmovanjih ali prostaško vedenje do gostiteljev in gostov v VIP ložah. Več kot to, ne tako poredko se spusti na nesprejemljivo pritlehen nivo, kakršnega si je privoščil tisti dan ob porazu Maribora s Krškim v Ljudskem vrtu.
Pravijo, da je bil v afektu, kar demantira dejstvo, da opravičila ni sposoben tudi s trezno glavo. Ponižnost in priznavanje napak pač nikoli nista bili njegovi vrlini. »Saj vemo, kakšen je Zlatko,« ga opravičuje Marinko Galič, vajen ponižne podrejenosti "vodonoše" do egocentričnega "umetnika", odnosa, ki v športu ni tako redek.
En klub, ena last
Vodilni v NK Maribor računajo, da bo incident, kot številni pred njim, sčasoma utonil v pozabo. In da bo kmalu spet vse po starem. Navsezadnje živimo v državi večnega izmikanja odgovornosti, večne pozabe, ki nikdar ni sankcionirana.
A tokrat bi, vsaj s strani novinarjev, morala biti, saj Zahović ni pljunil le na človeka, temveč na ves novinarski ceh. Če ta ne dočaka opravičila, bo ob snidenju na naslednji konferenci ostal v odnosu podrejenosti, ujetnik neizbežne kolektivizacije ponižanega in razžaljenega kolega. Kdo bo komu torej sploh lahko pogledal v oči, kaj šele razvil profesionalni dialog?!?
En klub ena čast, piše v klubskem grbu nad vhodom na zelenico Ljudskega vrta. Bili so časi, ko je to kaj pomenilo. Zdaj ostaja zgolj napis, formalizirana parola za priseganje zvestobe na vrednoto, ki je nekam izpuhtela. Ko bo izgubljen še naslov, kaj bo sploh ostalo?
En klub ena čast? Vse kar je Zaho mestu dal, si je še bolj obilno vzel. Mariborčanom ni ukradel samo kluba, temveč tudi čast.
Slogan neminljive ere Zlatka Zahovića se piše kar sam: NK Maribor - en klub ena last!
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.