Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici

vir: pixabay.ocm
POSLUŠAJ ČLANEK
Dragi bratje in sestre, dober dan! V središču bogoslužja četrte postne nedelje je tema luči. Evangelij (Jn 9,1–41) pripoveduje zgodbo o sleporojenem, ki mu Jezus omogoči vid. To čudežno znamenje potrjuje trditev, ko Jezus pravi o sebi: »Jaz sem luč sveta« (v. 5), luč, ki razsvetljuje našo temo. Tako Jezus. Razsvetljenje opravi na dveh ravneh: na telesni in duhovni. Slepi najprej prejme vid oči in je potem priveden do vere v »Sina Človekovega« (35), to je v Jezusa. To je en cel proces. Danes bi bilo lepo, da bi vsi vzeli Janezov evangelij, 9. poglavje, in prebrali ta odlomek. Zelo lep je in nam bo dobro delo brati ga še enkrat ali dvakrat. Čudeži, ki jih dela, niso spektakularni dogodki, ampak imajo namen privesti do vere po poti notranje preobrazbe.

Učitelji postave, ki so bili tam, ena skupina, trmoglavo ne dopuščajo čudeža in zastavljajo ozdravljenemu človeku zvita vprašanja. On pa jih odpravi z močjo resničnosti: »Eno vem: bil sem slep in zdaj vidim« (v. 25). Med nezaupanjem in sovražnostjo teh, ki ga obdajajo in nejeverno sprašujejo, opravi pot, ki ga postopno pripelje do odkritja identitete tistega, ki mu je odprl oči, in do izpovedi vere vanj. Najprej ga ima za preroka (v. 17); potem ga prizna za nekoga, ki prihaja od Boga (vv. 36-38), nazadnje ga prizna za Mesijo. Razumel je, da je Jezus s tem, ko mu je dal vid, »razodel Božja dela« (v. 3).
Njegova pot razsvetljenja je metafora za pot osvoboditve od greha, na katero smo poklicani. Greh je kot temen pajčolan, ki pokriva naš obraz in nam onemogoča, da bi jasno videli sebe in svet.

O, da bi tudi mi mogli doživeti to izkustvo! On, ki je bil slep, z lučjo vere odkrije svojo novo identiteto. Odslej je »nova stvaritev«, sposobna videti v novi luči svoje življenje in svet, ki ga obdaja, ker je vstopil v občestvo s Kristusom, vstopil je v drugačno razsežnost. Ni več berač, izrinjen na rob družbe; ni več suženj slepote in predsodkov. Njegova pot razsvetljenja je metafora za pot osvoboditve od greha, na katero smo poklicani. Greh je kot temen pajčolan, ki pokriva naš obraz in nam onemogoča, da bi jasno videli sebe in svet. Gospodovo odpuščanje odvzame to pregrinjalo sence in teme in nam vrača novo luč. Post, ki ga preživljamo, naj bo primeren in dragocen čas, da se približano Gospodu, ga prosimo za usmiljenje na različne načine, ki nam jih ponuja mati Cerkev.

Ozdravljeni slepi, ki zdaj vidi tako s telesnimi kot dušnimi očmi, je podoba slehernega krščenega, ki je potopljen v milost, iztrgan iz teme in postavljen v luč vere. Vendar pa ni dovolj prejeti luč, treba je postati luč. Vsak od nas je poklican, da sprejme božansko luč, da jo potem razodeva z vsem svojim življenjem. Prvi kristjani, teologi prvih stoletij so rekli, da je skupnost kristjanov, torej Cerkev, »skrivnost Lune«, ker daje luč, a ne svoje luči, ampak luč, ki jo prejema od Kristusa. Tudi mi moramo biti »skrivnost Lune«. Dajati luč, ki jo prejemamo od Sonca, to je od Kristusa. Na to nas danes spominja sv. Pavel: »Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici« (Ef 5,8-9). Seme novega življenja, zasejano v nas pri krstu, je kakor iskra iz ognja, ki najprej očisti nas, ko izžge zlo, ki ga imamo v srcu, potem pa nam omogoči, da svetimo in razsvetljujemo z Jezusovo lučjo.

Sveta Marija naj nam pomaga, da bomo posnemali slepega človeka iz evangelija, da bomo lahko obliti z lučjo Kristusa in se bomo napotili z njim po poti zveličanja.

Papež Frančišek, Angel Gospodov, nedelja, 22. marec 2020 (prvotno objavljeno na hozana.si). 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike