“Živimo v kulturi, ki ni vajena trde in jasne besede, kjer so vse stvari relativne”

p. Jona Vene
12

Jezus nas v današnjem evangeliju sprašuje, kdo je tisti, ki ga je vreden, kdo je tisti, ki je na poti v nebesa, ki je na poti svetništva. Ali sem pripravljen na to pot, ali me še vedno nase pretirano priklepajo zemeljske dobrine. Katero pot bom izbral? Široko in položno ali ozko in strmo? Življenje v večnosti ali življenje tukaj in zdaj?

Današnji evangelij je del ene večje zgodbe, ko Jezus svojim apostolom in ostalim učencem razlaga priliko o žetvi. Saj poznamo: »Žetev je velika delavcev pa malo«. Nato posebej zbere svoje apostole in jim razlaga o »dobri novici« o tem, kako morajo iti v svet oznanjati to »dobro novico« in kaj bodo vsa tista dela, ki jih bodo kot Božji oznanjevalci in božji učenci delali. Da bodo izganjali hude duhove, da bodo hromi hodili, slepi spregledovali … in vse to bodo lahko delali, ker bodo božji odposlanci, misijonarji za evangelij.

Mehčamo in delamo izjeme, da bi bili bolj zanimivi za ljudi, izgubljamo pa pristnost, izgubljamo evangeljsko resničnost, tisto resnično, ki jo je postavil Jezus s svojim evangelijem.

Ko bodo pridobivali ljudi za Jezusa bodo morali biti pozorni na naslednje: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« Jezus torej pravi, da morajo gledati za tistimi, ki njega ljubijo bolj, kot karkoli na tem svetu. Si lahko predstavljate, da danes, v letu 2020, nekomu razlagate o Jezusu in ga vabite, da bi postal njegov sledilec, potem pa mu zraven še navržete, da če ne ljubiš Jezusa bolj kot vse ostalo na svetu, ga nisi vreden, se pravi ne moreš postati njegov učenec. Da bi ta isti človek pustil vse svoje življenje za seboj in vse popolnoma vse podvrgel Jezusu? Malo verjetno, da boš pri tem uspel. Ali drugi primer. Mlajši član župnije gre v petek in soboto z družbo okoli in zveš za njegove določene odklone od zglednega krščanskega življenja in mu zaradi tega v nedeljo odkloniš obhajilo? Ker ni vreden Jezusa.

Živimo v kulturi, ki ni vajena trde in jasne besede. Živimo v kulturi, kjer so vse stvari relativne in imajo premakljive meje.  Da lahko celoten teden živim, kot da za Jezusa sploh še nisem slišal, nato pa v nedeljo postanem najbolj zgleden kristjan. Živimo v kulturi, kjer dopuščamo vse, samo pristnih krščanskih praks ne. Mehčamo in delamo izjeme, da bi bili bolj zanimivi za ljudi, izgubljamo pa pristnost, izgubljamo evangeljsko resničnost, tisto resnično, ki jo je postavil Jezus s svojim evangelijem. V bistvu sledimo vzorcu, ki ga človeštvo ponavlja vse tja od začetka, od tistih začetkov, ko je Bog postavil, sicer resda zelo visoko, standard življenja in potem mi počasi, počasi, iz generacije v generacijo zmanjšujemo ta standard. Čeprav ni Bog nikoli niti z najmanjšim namigom nakazal, da je prav, da ta standard znižujemo in prilagajamo.

Postali smo sužnji svojih potreb, sužnji svojih telefonov in občutka, da moramo biti vedno na tekočem.

Oddaljujemo se od poti, ki vodi v odrešenje. Kaj se zgodi, ko se oddaljujemo od te poti? Že tako nizke standarde začnemo še dodatno zniževati (se še spominjamo, kako je Abraham barantal za Sodomo in Gomoro? To je res človeško). Ustvarjamo televizijske oddaje in filme, ki ne pošiljajo v svet pozitivnih sporočil. Vedno več je izzivalnega in necenzuriranega prikazovanja spolnosti, izumili smo celo igre, ki spodbujajo k prekomernemu uživanju alkohola in skokom čez plot.

Na nedelje smo prestavili različne aktivnosti in športe, da smo še to vzeli stran od Boga in od naših družin. Da se moramo v nedeljo spraševati, ali iti k maši ali na tekmo … Ustvarjamo pesmi, ki poveličujejo nasilje, in v katerih je skoraj več kletvic kot običajnih besed … Postali smo sužnji svojih potreb, sužnji svojih telefonov in občutka, da moramo biti vedno na tekočem. Nimamo časa za tiste stvari, ki niso napovedane s pingom (piskom). Vse to znižuje naše standarde, naše življenje po evangeliju. In vse to je vzorec, ki vodi v propad.

Vprašati se moram: Ali vse te stvari pomagajo k temu, da bolje spoznavam Boga ali ne? In dogovor je ne. Ne pomagajo mi pri tem. Zato se ne spuščajmo v njih. Naše življenje je namenjeno temu, da bi se vedno bolj bližali Bogu in ga končno dosegli v onostranstvu. Popravnega izpita po smrti žal ne bo. Jezus pa mi bo rekel: »Nisi me vreden«. Res je težko slediti Jezusu v tem svetu, ko se obrnemo okoli in vidimo, koliko vsega nas obdaja okoli, koliko vsega tistega, kar ni dobro zame in za moje življenje z Jezusom. Poživimo svoja življenja in se zavedajmo, da končna nagrada je tista, za katero je vredno žrtvovati vse. Vse! Francoski pisatelj Léon Bloy je rekel: »Edina prava žalost, edini resnični neuspeh, edina velika tragedija v življenju, je, da ne postaneš svetnik«. Dragi bratje in sestre. Že danes začnimo stopati po novi poti, poti proti našemu svetništvu. Ne glede na vse.

12 KOMENTARJI

  1. Ja ima avtor članka prav. Današnji svet, današnja ”kultura” to je vsa ideologija, ki nas obdaja, televizija, internet, mediji, mišljnje ljudi, nastopi politikov … nas vodi stran od Boga. Vendar bi za boj s temi hudobnimi stvarmi potrebovali vsaj neko oporo in ta opora mora biti Katoliška Cerkev. Vendar je vsaj navidezno ta Cerkev skrenila iz poti, ki vodi k Bogu in se je podredila in hoče biti podrejena Svetu, to je tem, ki danes vladajo in ki določajo današnjo ”kulturo”. Pri tem mislim seveda predvsem vodilno hierarhijo, to je papeža, škofe, kler, ki vsi razen redkih izjem sprejemajo pogubne revolucionarne pridobitve II. Vatikanskega koncila in stvari po njem. Papež tako na primer, noče da mu verniki poljubijo prstan, sam pa poljublja roke Rothschildov, pa noge nekih tretjerazrednih afriških politikov.
    Tako so duhovniki izgubili smisel za oznanjevanje evangelija, saj če poslušate njihove pridige, ne razumete ničesar, ker govorijo hoteno megleno tako, da ne povedo ničesar. Postali so slabši od naših politikov.

    • Janez, je nekaj soli v tem.
      Papež sprejema…..tudi popevkarja Bona, ki ma skrajno vprašljiv vrednostni sistem in njemu podobne. Sprejema in paktira z mohamedanci, ki imajo sovraštvo do kristjanov zapisano v njihovih svetih tekstih in sploh, pošilja zmedena sporočila med kristjane.

      • Res dobivajo Kristjani od samega Papeža, zmedena navodila.
        Človek težko razume stavek: “Poljubi roko, ki te tepe”.

        Koliko Katoliških cerkva, je bilo v MUSLIMANSKEM svetu uničenih?
        Samo vprašanje časa je, kdaj se bo to dogajalo tudi v Evropi.
        Ali je kdo jasno povedal, kdo je sežgal KATEDRALO v Parizu?

      • Zmot, oziroma herezij, oziroma bogoskrustev je pri tem ”papežu” toliko, da se jih seveda ne da našteti vseh naenkrat.
        Komu še danes ni jasno, zakaj gre, je pač slep ali pa noče videti.
        Zgolj za primerjavo. Nadškofa Le Fevbra je ”papež” Janez Pavel II. izobčil, ker je Le Febvre hotel ohraniti katoliško tradicijo. Škofu Grmiču, ki je bil dokazano komunistični agent in tega ni niti skrival, poleg tega pa je praktično javno živel v nasprotju s celibatom, povrh pa je ves čas širil antikatoliško propagando, pa se ni zgodilo nič. A je bil tudi Janez Pavel II. skupaj s svojimi svetovalci popolnoma slep, ali pa je to morda hotel biti.

  2. “Živimo v kulturi, ki ni vajena trde in jasne besede. Živimo v kulturi, kjer so vse stvari relativne in imajo premakljive meje.”
    Kamor koli se ozremo okoli sebe, bomo zaznali dokaze omenjene samo-destruktivne ohlapnosti, poljubnosti, relativnosti vsega, samo-destruktivne diktature ne-svobode in ne-odgovornosti.
    Otipljiva demonstracija te ne-odgovornosti in ne-svobode so vsako-tedenske vikend vstajniške procesije polit-kolesarjev in samooklicanih proti-janšistčnih ekstremistov, ki bi želeli skupaj z legalno in legitimno vlado zrušiti tudi kar celotno ustavno ureditev, parlamentarni politični pluralizem, razviti kapitalizem, razvito evropsko civilizacijo, demokracijo, etiko in kulturo, in sicer zgolj zaradi tega, ker jim je nekdo – patentiranim egocentričnim razvajencem in večno nezrelim in neodgovornim infantilnežem – za kratek čas odvzel samoumeven občutek, da jih varujejo in jim vladajo “njihovi” in samo “njihovi” in izključno samo “njihovi” oblastniki in njih lakaji.
    Kot razvajeni otrok, ki izgubi v igri Človek ne jezi se, so tudi razvajenci generacije, ki ji je bilo vse najboljše položeno že v zibelko, vse obljubljeno in samoumevno dopuščeno ter vse dovoljeno, v trenutku občutka “izgubljene igre” pripravljeni skrajno destruktivno “podreti figure”, zavreči “pravila igre” ter v besu samouničujoče užaljenosti in nemoči zanikovati in uničevati vse okoli sebe, vključno s temelji lastnega obstoja.
    Posledica življenja v svetu “več resnic”, relativnosti vsega in vprašljivosti vsakogar, je nepriznavanje vsakršnih možnih avtoritet, je nespoštovanje kakršnih koli zakonov, ali večnih, civilizacijskih, ali trenutno veljavnih in a priori minljivih, spremenljivih, prepuščenih najrazličnejšim interpretacijam “jezičnih dohtarjev” in profesorjev “pravnih umetnosti”.
    Posledica je nedvoumna govorica družbenega kaosa, družbenega nereda, ki kar kliče po novih diktaturah in novih diktatorjih, po novih gulagih in golih otokih ter novih taboriščih smrti, po novih rušenjih zgodovinskih in umetniških arhitekturnih spomenikov.

  3. Koronavirus, torej stvarstvo, nas opominja, da smo dolžni spoštovati stvarstvene zakonitosti in vrednote.

    Torej živeti tako, da bomo varnost zagotovili sebi in drugim ter okolju.

    Naša življenjska svoboda ima svoje meje na različnih življenjskih področjih.

  4. Živimo v kulturi, ki ni vajena trde in jasne besede.

    Smo živeli celotno zgodovino v trdi besedi.. In to je zelo neprijetna družba.. Zadnji primerek je bil komunizem, in vendar tako lahko pozabite, kako je živet s “trdo” besedo…

    da pa bi duhovniki imeli trdo besedo.. saj so jo imeli. samo poglejte v zgodovino, kaj se je dogajalo.. genocid v juzni ameriki s pomočjo “trde” duhovniške bedese.. križarske vojne s pomočjo “trde” in “jasne” besede…

    sploh razumete kaj si vi želite?

      • izgubili da smo jih?

        maš v jemnu versko vojno.. zadnjih 5 let, trenutna iteracija 1500 let trajajoče verske vojne med suni in šia al ka so že…

        pol smo mel v bivši jugoslaviji.. muslimani, rkc in pravoslavci party..

        izgubili da smo križarske vojne?
        vse te vojne zato, ker.. eni mislijo, da imajo nevidnega prjatla, ki ima daljšega tiča, kot nevidni prijatelj onih drugih ljudi..

        in pol maš tale članek, ko nek pater govori o tem, kako je blo včasih boljš, ko je blo vse na bolj trdo naštiman.. Je klasika od te skrite želje klera, ko so imeli oblast, in so lahko srali kot so si zaželeli…

        in zgleda po tvojih komentarjih frederik, da se tudi tebi kolca po tistih časih, ko so maškare v crnem lahko počeli karkoli, ker oni pa imajo bogeca na rami, pa vejo, kaj bogec hoče ali noče..

        ta špil počasi odmira. Sicer res počasi ama gre v pravo smer.

  5. Zanimivo, župan Moravč, ki je bil izbira ortodoksne kristjanke Ljudmile Novak, je prepovedal maše in druga cerkvena opravila.

    Bodo poslej ljudi pokopavali kot pse?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime