"Živimo v kulturi, ki ni vajena trde in jasne besede, kjer so vse stvari relativne"

Jezus nas v današnjem evangeliju sprašuje, kdo je tisti, ki ga je vreden, kdo je tisti, ki je na poti v nebesa, ki je na poti svetništva. Ali sem pripravljen na to pot, ali me še vedno nase pretirano priklepajo zemeljske dobrine. Katero pot bom izbral? Široko in položno ali ozko in strmo? Življenje v večnosti ali življenje tukaj in zdaj?

Današnji evangelij je del ene večje zgodbe, ko Jezus svojim apostolom in ostalim učencem razlaga priliko o žetvi. Saj poznamo: »Žetev je velika delavcev pa malo«. Nato posebej zbere svoje apostole in jim razlaga o »dobri novici« o tem, kako morajo iti v svet oznanjati to »dobro novico« in kaj bodo vsa tista dela, ki jih bodo kot Božji oznanjevalci in božji učenci delali. Da bodo izganjali hude duhove, da bodo hromi hodili, slepi spregledovali … in vse to bodo lahko delali, ker bodo božji odposlanci, misijonarji za evangelij.

Mehčamo in delamo izjeme, da bi bili bolj zanimivi za ljudi, izgubljamo pa pristnost, izgubljamo evangeljsko resničnost, tisto resnično, ki jo je postavil Jezus s svojim evangelijem.

Ko bodo pridobivali ljudi za Jezusa bodo morali biti pozorni na naslednje: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« Jezus torej pravi, da morajo gledati za tistimi, ki njega ljubijo bolj, kot karkoli na tem svetu. Si lahko predstavljate, da danes, v letu 2020, nekomu razlagate o Jezusu in ga vabite, da bi postal njegov sledilec, potem pa mu zraven še navržete, da če ne ljubiš Jezusa bolj kot vse ostalo na svetu, ga nisi vreden, se pravi ne moreš postati njegov učenec. Da bi ta isti človek pustil vse svoje življenje za seboj in vse popolnoma vse podvrgel Jezusu? Malo verjetno, da boš pri tem uspel. Ali drugi primer. Mlajši član župnije gre v petek in soboto z družbo okoli in zveš za njegove določene odklone od zglednega krščanskega življenja in mu zaradi tega v nedeljo odkloniš obhajilo? Ker ni vreden Jezusa.

Živimo v kulturi, ki ni vajena trde in jasne besede. Živimo v kulturi, kjer so vse stvari relativne in imajo premakljive meje.  Da lahko celoten teden živim, kot da za Jezusa sploh še nisem slišal, nato pa v nedeljo postanem najbolj zgleden kristjan. Živimo v kulturi, kjer dopuščamo vse, samo pristnih krščanskih praks ne. Mehčamo in delamo izjeme, da bi bili bolj zanimivi za ljudi, izgubljamo pa pristnost, izgubljamo evangeljsko resničnost, tisto resnično, ki jo je postavil Jezus s svojim evangelijem. V bistvu sledimo vzorcu, ki ga človeštvo ponavlja vse tja od začetka, od tistih začetkov, ko je Bog postavil, sicer resda zelo visoko, standard življenja in potem mi počasi, počasi, iz generacije v generacijo zmanjšujemo ta standard. Čeprav ni Bog nikoli niti z najmanjšim namigom nakazal, da je prav, da ta standard znižujemo in prilagajamo.

Postali smo sužnji svojih potreb, sužnji svojih telefonov in občutka, da moramo biti vedno na tekočem.

Oddaljujemo se od poti, ki vodi v odrešenje. Kaj se zgodi, ko se oddaljujemo od te poti? Že tako nizke standarde začnemo še dodatno zniževati (se še spominjamo, kako je Abraham barantal za Sodomo in Gomoro? To je res človeško). Ustvarjamo televizijske oddaje in filme, ki ne pošiljajo v svet pozitivnih sporočil. Vedno več je izzivalnega in necenzuriranega prikazovanja spolnosti, izumili smo celo igre, ki spodbujajo k prekomernemu uživanju alkohola in skokom čez plot.

Na nedelje smo prestavili različne aktivnosti in športe, da smo še to vzeli stran od Boga in od naših družin. Da se moramo v nedeljo spraševati, ali iti k maši ali na tekmo … Ustvarjamo pesmi, ki poveličujejo nasilje, in v katerih je skoraj več kletvic kot običajnih besed … Postali smo sužnji svojih potreb, sužnji svojih telefonov in občutka, da moramo biti vedno na tekočem. Nimamo časa za tiste stvari, ki niso napovedane s pingom (piskom). Vse to znižuje naše standarde, naše življenje po evangeliju. In vse to je vzorec, ki vodi v propad.

Vprašati se moram: Ali vse te stvari pomagajo k temu, da bolje spoznavam Boga ali ne? In dogovor je ne. Ne pomagajo mi pri tem. Zato se ne spuščajmo v njih. Naše življenje je namenjeno temu, da bi se vedno bolj bližali Bogu in ga končno dosegli v onostranstvu. Popravnega izpita po smrti žal ne bo. Jezus pa mi bo rekel: »Nisi me vreden«. Res je težko slediti Jezusu v tem svetu, ko se obrnemo okoli in vidimo, koliko vsega nas obdaja okoli, koliko vsega tistega, kar ni dobro zame in za moje življenje z Jezusom. Poživimo svoja življenja in se zavedajmo, da končna nagrada je tista, za katero je vredno žrtvovati vse. Vse! Francoski pisatelj Léon Bloy je rekel: »Edina prava žalost, edini resnični neuspeh, edina velika tragedija v življenju, je, da ne postaneš svetnik«. Dragi bratje in sestre. Že danes začnimo stopati po novi poti, poti proti našemu svetništvu. Ne glede na vse.