Živeti za trenutek ali biti pripravljen na večnost?

Milan Knep
2

    Modrost je osrednja tema današnje nedelje. O njej govori prvo berilo, pa tudi evangelij, ki  primerja ravnanje preudarnih in nespametnih deklet.

    Poznamo ustanove za pridobivanje znanja in ustanove, kjer iščemo modrost. Znanje iščemo v šolah,  modrost pa v veri in Cerkvi. Znanje nam posredujejo učitelji in profesorji, modrost pa nam naklanja Sveti Duh. Več tisočletij je človek vzporedno s pridobivanjem znanja iskal tudi modrost, z razvojem obveznega šolstva od 18. stoletja naprej pa je bila modrost vse bolj podcenjena.

    Sodobni javni prostor je rezerviran samo še za znanje, iskanje modrosti pa sodi izključno v zasebno sfero, med ljubiteljske in prostočasne dejavnosti. Znanje je v funkciji obvladovanja in izkoriščanja narave. In samo to dvoje zanima javni prostor, ki ga določajo gospodarstvo, ekonomija in politika.

    O tem, da znanje, žal, ni le v službi pridobivanja moči nad naravo, ampak tudi nad sočlovekom in celimi narodi, je v javnosti sicer mogoče reči tudi kaj kritičnega, toda ko gre za odločanje med interesi kapitala in politike na eni strani in dobrobitjo konkretnega človeka na drugi strani, je slednji vedno  poražen.

    Ni prostora za modrost

    Iskanje modrosti dandanes ni le podcenjeno, temveč je pogosto deležno posmeha in prezira. Tisti, ki upravljajo z vzvodi globalnega gospodarstva in politike, se zaradi svojega prezira do modrosti ne vznemirjajo in še naprej govorijo izključno o gospodarski rasti, možnostih za nova vlaganja in širjenju prostotrgovinskih območij, kjer nadnacionalne sodne inštitucije zmagujejo ne le nad posamezniki, temveč tudi nad državami, ki so zadnji branik kolikor toliko uravnoteženega dostopa do dobrin.

    Na škodo večinskega prebivalstva izgubljajo svojo osnovno vlogo tudi države. Te po mnenju Noama Chomskega vse manj branijo svoje državljane, ampak vse bolj varujejo oblastne elite, ki so predvsem v službi krepitve moči zasebnega kapitala.[1]

    Omenjeni analitik se sprašuje, kdo sploh varuje prebivalce pred dvema poglavitnima grožnjama, pred globalnim segrevanjem in jedrskim orožjem. In odgovarja, da usoda naših vnukov, teh, ki odločajo, v primerjavi z večanjem dobičkov, pravzaprav ne zanima. Velika energetska podjetja in poslovni svet javnost prepričujejo, da je globalno segrevanje bodisi izmišljotina bodisi ni posledica človekovega ravnanja.[2]

    Jedrsko grožnjo ocenjujemo zelo naivno, saj jo reduciramo na vprašanje, kako bo ameriški predsednik odgovoril na izzivanje severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una.

    Seth Baum, direktor inštituta za preučevanje globalnih tveganj, opozarja: »Jedrska vojna je črni labod, ki ga nikoli ne vidimo, razen v tistem kratkem trenutku, preden nas ubije. Ko odlašamo z odlaganjem te nevarnosti, tvegamo lastno glavo. Z njo se moramo soočiti zdaj, kajti zdaj smo še živi.«[3]

    Chomsky navaja podatek, da je bilo v letih od 1977 do 1983 odkritih več ducatov lažnih alarmov, ki bi lahko povzročili jedrsko vojno, celo do 255 na leto. Širša javnost pozna bolj ali manj samo sovjetskega častnika, letos maja preminulega Stanislava Petrova, ki nadrejenim leta 1983 ni posredoval sporočila samodejnih detekcijskih sistemov, da je Sovjetska zveza pod napadom z jedrskimi izstrelki, in sovjetskega podmorniškega kapitana Vasilija Arhipova, ki v najnevarnejših trenutkih kubanske raketne krize leta 1962 ni hotel dati dovoljenja za izstrelitev jedrskih torpedov, čeprav so sovjetske podmornice napadli ameriški rušilci, ki so osamili Kubo.

    Oceniti trenutek

    Vrnimo se na začetek, k preudarnim devicam iz današnjega evangelija, ki znajo prav oceniti resnost trenutka, zato se nanj pripravijo. Do preudarnosti jim pomaga modrost, ki jim omogoči odmik od neposredne realnosti. Ta jih namreč nagovarja, naj si pri zadovoljevanju potreb in želja ne postavljajo moralnih in duhovnih zaprek.

    Toda pametne in modre device spoštujejo meje, ki so dane od zgoraj, od Boga. Nespametne device pa so ujete v trenutek; živijo po načelu carpe diem, izkoristi dan, zato doživijo presenečenje. Ko opolnoči, v uri prihoda črnega laboda, nastane vpitje, je že prepozno, ekološki zdrs je nepovraten, jedrska sila žge in podira.

     Spoznanja sv. Benedikta

    Da se nahaja v prelomnih časih je, denimo, uvidel sv. Benedikt (480–547), oče zahodnega meništva, rojen štirinajst let po razpadu rimskega cesarstva. Totalni civilizacijski pretres, ki je spremenil podobo Evrope in Mediterana, sv. Benedikta sprva ni posebej vznemirjal, kot da je bil podoben lahkomiselnim devicam iz evangelija.

    Starši so mu omogočili študij prava, tudi sam je upal, da bo nekako šlo. Ko mu je bilo okoli dvajset let se je v njegovi duši začelo nekaj dogajati. Varnega sveta njegovega otroštva ni bilo več. Rim so zasedli Vzhodni Goti, nobenega upanja ni bilo več, da bi se obnovila slava antičnega Rima.

    Njegova ocena razmer je bila točna. Rim se je za nekaj naslednjih stoletij pogreznil v revščino in splošen razkroj, na Rimskem forumu so se pasle koze. Obhajala ga je slutnja, da od zunaj, iz družbenega okolja ne bo vzniknila nobena sprememba in prenova, da ta lahko pride samo od znotraj.

    Toda kako in iz kakšne notranjosti? Zagotovo ne kot sad intelektualne investicije ali analitičnega razmisleka. Kaj tako velikega, da bi razpadli svet starega Rima na novo oživel, je lahko samo dar od zgoraj, popolna milost. To je bilo sv. Benediktu vse bolj jasno. Toda kje naj to milost odkrije, kje naj se mu razodene? Na vsa ta vprašanja ni imel nikakršnega odgovora, zato tudi ni mogel ničesar načrtovati. Bil je na točki nič, ko je bila možnost, da tudi sam potone v malodušju, mnogo večja, kot da se na obzorju zariše nova podoba sveta.

    Tam, kjer je bil, v izumirajočem Rimu, kjer je bila tudi izobrazba spričo razpada javnih struktur vse manj pomembna, ni mogel pričakovati rojstva nove kulture. Skrivnostni klic ga je vabil, naj prekine s študijskim okoljem in s starimi prijatelji, naj na to, po čemer lahko seže v tem ubožnem svetu, ne računa več.

    Spoznal je, da mora vse, kar ga še veže na mladostno okolje, zmanjšati na minimum. Na svet, v katerem je zrasel, ne sme biti več navezan. Verjetno je slutil, da bo tako izpraznjen postal čista in odprta posoda, ki lahko sprejme kaj popolnoma nenadejanega in človeško nezamisljivega.

    Za bivališče si je izbral slikovito sotesko ob reki Anion blizu mesta Subiaco. Nekdaj je tam cesar Neron z jezom zagradil dolino, da je nastalo jezero, ob njem pa si je postavil poletno palačo. Stavba je bila ob Benediktovem prihodu že v razvalinah. V divjini je Benedikt naletel na puščavnika Romana. Ta mu je v pečinah, nevidno ljudem, našel skrivno bivališče in mu prinašal skromno hrano.

    Čas, ki ga je preživel na gori Subiaco, v samoti z Bogom, je bil za Benedikta čas dozorevanja. Na tem mestu je doživel in premagal tri temeljne skušnjave, ki doletijo vsakega človeka: skušnjavo samopotrditve lastne osebnosti, s katero sebe postavljamo v središče, skušnjavo čutnosti ter skušnjavo jeze in maščevanja.

     Molk o resnici

    Tisti, ki danes vladajo svetu, ga očitno peljejo v smer velikih civilizacijskih sprememb. Nihče od nas tega toka ne more zaustaviti. Kdaj bo prijadral črni labod, ali kdaj bo napočil čas barbarov, kar je metafora za civilizacijski obrat, seveda ne ve nihče.

    Jezusu nas vabi, naj bomo mirni, podobni preudarnim devicam, ki v pripravljenosti čakajo na Gospodov prihod. Čakanje ni brezdelje, temveč naj bo napolnjeno z dejavnostjo, najprej s tem, da delamo in uživamo kruh, ki ga zaslužimo, bolj kot doslej pa naj iščemo modrosti.

    To drugo bo težje. Morda bo kdo na ta ali oni način sledil sv. Benediktu, očetu postrimske Evrope, ki ji pripadamo tudi mi. Toda francoski filozof in psihoanalitik Jacques Lacan opozarja, da pri ljudeh ni opaziti strasti do resnice oziroma do modrosti. Nasprotno; zdi se, da mnoge žene strast do ignorance, do zanikanja resnice.

    Tudi na ravni družbe je zanikanje resnice precej ključen pojav. Sodobni družbeni sistemi temeljijo na tem, da se resnica ne izgovori. Čeprav veliko ljudi ve, da je stanje kritično, svojih pomislekov ne izrazijo javno, ker po neki čudni logiki predvidevajo, da morda obstaja kdo drug, ki pozna resnico in bo ob pravem času povedal, koliko minut je še do dvanajste, do vdora barbarov.

    Zaenkrat pa je tako, da četudi kdo javno zavpije, da je kralj nag, resnice ne bomo slišali in je ne bomo upoštevali.

    Božja beseda nas želi opremiti za življenje v sedanjih razmerah. Pravi namreč: »Blesteča in neugasljiva je modrost, … da se spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo« (Modr 6,12–13).

     [1] Noam Chkmsky, Kdo vlada svetu?, Ljubljana: Modrijan, 2017, str. 150 [2] Prim. prav tam, str. 150 [3] Prim. prav tam, str. 218 
    Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 2

    1. Gospod Knep, hvala za tako globoko razmišljanje. Zgodba o Nespametnih devicah, je res poučna. Stvari, ki jih imamo, moramo preudarno trošiti. Istočasno moramo imeti tudi nekaj v rezervi. Kmet je vedno vedel, da vsega pridelka ne sme pojesti, sicer ne bo imel kaj sejati. Tako so se izognili lakoti. Danes le redki še “sejejo”.

      Stari ljudje so imeli pregovor; “Pamet je boljša kot žamet.” To je modrost, s katero lahko rešujemo mnogo problemov.
      Res je, da današnji svet zahteva samo znanost in določeno delovno mesto dobiš le s spričevalom – ali je človek tudi delaven in preudaren pa je obrobnega pomena. To je res zaskrbljujoče.

      Večkrat se spomnim nagovora ŠKOFA, ki je staršem birmancev dejal: ” Starši, to, da ste stali mladim ob strani. da so obiskovali verouk in bodo sedaj prejeli Sv. birmo, ste za svoje otroke naredili veliko. Nekateri starši pa pravijo, da je najvažnejša šola in ne nauk”. Potem je še govoril, da je tudi znanje potrebno, vendar brez duhovne rasti ne daje od sebe vedno pozitivnih dejanj. Dejal je: ,, Veste veliki kriminalci, ki so v vodstvu raznih ropov, so v večini izobraženi, manjka pa jim vzgoja srca in si ne dajo časa, da bi začutili Sv. Duha – dar MODROSTI”.
      Komunizem je učil le jejmo in pijmo, ko zmanjka, si pa vzamemo novo. Niso se spraševali, kje bomo vzeli. In ta vzor nam zamegli modrost, da bi moral vsak skrbeti in preudarno ravnati v vsakih odločitvah. Tudi ko gremo na volitve, je potrebna modrost, da tam izvolimo voditelja, ki ima v sebi tudi modrost.

      Le preudarni ljudje bodo lahko sprejemali odločitve, ki bodo na dolgi rok koristne za vse. Posebno v današnjih časih, ko zanemarjamo temelje naše kulture, rabimo MODRE VODITELJE in ne populistov .

    2. Ob birmi in na Binkošti, pojemo: “Pridi pridi Sv. Duh……. Daj nam prvi dar modrosti….. Daj nam moč kreposti prave…” Torej Sveti Duh – če se mu prepustimo, nas umiri in pomaga, da trezno razmišljamo.

      Spomnim se pridige v cerkvi na Tržaškem, kako je na Binkoštno nedeljo pridigal duhovnik. Dejal je : “Potrebno je, da se pri raznih odločitvah priporočimo tudi Sv. Duhu in on nam bo dal modrost in spoznanje kaj je prav”. Ob koncu pridige pa je še dejal: “Veste Sv. Duh je tekom življenja tudi naš ODVETNIK, pa čeprav dela le na dolgi rok. Če pošteno živimo on deluje. Pomembno je tudi to, da dela brez-plačno”, je zaključil.

      Tekom tistega leta sem to tudi sama spoznala na lastni koži, ko je bil nek problem, po več letih – nepričakovano rešen.

    Komentiraj