V spomeniku žrtvam vojn želja po umirjanju državljanske vojne, ki v mnogih glavah še vedno divja

dr. Žiga Turk
6
Foto: Alen Salihović, Radio Ognjišče

Spomenik, ki ga bo “vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam” v četrtek odkril slovenski državni vrh, ima veliko pomanjkljivosti in napak. Glavne so naslednje:

  • Lokacija na severnem robu Kongresnega trga, med Kazino in diskoteko ter nad vhodom v podzemno garažo, je povsem neugledna. Spomeniku mora biti okoliški prostor podrejen – kot je to na Prešernovem trgu Prešernu ali Trg republike revoluciji.
  • Ne more biti dvesto metrov stran od spomenika žrtvam (tudi državljanske) vojne spomenik ljudem, ki so državljansko vojno sprožili. Od predsedniške palače do tega spomenika se bo predsednik Pahor sprehodil mimo spomenikov Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, revoluciji kot taki, narodnim herojem in Francu Rozmanu Stanetu. Na poti nazaj bodo nanj nekateri kričali v obratnem vrstnem redu.
  • Naslov oz. napis na spomeniku je razočaranje. Neverjetno, da 72 let po koncu 2. svetovne vojne nismo sposobni napisati “žrtvam vojn in revolucije”. Kot da slednje ni bilo.

Ja, spomenik lahko razumemo tudi kot spomenik sprenevedanju in zatajevanju tistega, kar se je v Sloveniji v času druge svetovne vojne dogajalo. Na nek način spomenik pomiritvi daje prednost pred resnico.

Spomenik žrtvam komunizma v Romuniji
Spomenik žrtvam komunizma v Romuniji

Po drugi strani pa spomenik vendarle kaže na naraščajočo spodobnost in razumnost dela slovenskega političnega prostora. Spodobnost jim pravi, da se spodobi vse mrtve, ne glede na stran, sprejeti medse. Razumnost jim govori, da imajo dogodki svoje vzroke in posledice, ki jih vedra temne barve za eno, in svetle barve za drugo stran, ne bodo mogle za vedno prekrivati.

Še dolgo bi lahko na načelnem nivoju filozofirali, ampak na koncu je vprašanje naslednje: ali spomenik veča ali manjša razdor med Slovenci, ali bliža ali oddaljuje od tega, da kot narod sprejmemo preteklost, kakršno je bila.

Načelno ima spomenik napake. V konkretnem pa lahko igra pozitivno vlogo, če jo bomo hoteli v njem videti. Včasih je treba z nekaj dobre volje in naivnosti videti v stvareh tisto, kar bi si tam želeli videti. Napolniti nek predmet z vsebino, ki na njem ni izrecno napisana. Dati priznanje tistim, ki delajo vsaj majhne in pohabljene korake, a v dobro smer.

Jaz v zadevi vidim željo po umirjanju državljanske vojne, ki v mnogih glavah še vedno divja. To se mi zdi zadosten razlog, da se vabilu na odprtje odzovem.

6 KOMENTARJI

  1. Se popolnoma strinjam z napisanim. Spomenik ima v osnovi pozitiven prizvok in lahko pomaga mogoče le pri sprejemanju drugačne resnice, kakor smo jo poslušali zadnji 60 let.
    Vseeno pa si upam napovedati, da bo zadeva podobna kot v Kočevskem rogu pred skoraj 30 leti. Rablji bodo rekli, da so zaključili s spravo, žrtve pa bodo še vedno živele brez priznanja do prave resnice.

    In resnica je ena sama. Med in po drugi svetovni vojni je divjala državljanska vojna. Revolucija. Brat je šel nad drugače mislečega brata. Ideologija je zaslepila um mnogim. V njenem imenu so se postavljali nad druge. Kot v nacizmu ali fašizmu. Imeli so se za nad-raso. Vem, da boli a tako je bilo. Zdaj že dovolj vemo iz različnih arhivov in drugih podatkov.

  2. Če naročnik spomenika ne upa povedati, komu je spomenik postavljen, potem tak spomenik nima nobene vrednosti.
    Pahor si dejansko ne upa spomenika poimenovati tako, kot bi ga želel, ali moral. To bi naj bil spomenik sprave. Pa ni, in nikoli ne bo.O poimenovanju spomenika in o spornem verzu je bilo že dosti povedanega, napisanega in ugotovljenega, zato v tem trenutku teh manter ne bom ponavljal.
    Osredotočil se bom na lokacijo.
    Menim, da je osrednji problem Slovenije, kot države in Slovencev, kot naroda, sprava.
    Razdeljeni smo tako hudo, da se celo sovražimo med seboj in nesloga nikoli ne žanje uspehov. Ocenim lahko, da je narod razdeljen na dve polovici. Pol državljanov je državljanov 1. reda in uživajo mnogo več ugodnosti, kot druga polovica. To je pomembno pred vsem pri opravljanju državniških funkcij. Polovica državljanov je popolnoma izločena in ne glede na kvalifikacijo, ne glede na sposobnosti, ne more zasesti vodilnih mest, ne more odločati pri državnih zadevah.
    Tako imamo recimo predsednike države, ki so vsi po vrsti komunisti. In tudi v bodoče bo verjetno tako. Vsaj 80% časa v samsotojni Sloveniji je na oblasti komunistična vlada in komunistična oblast.
    80 do 90 % vseh vodilnih funkcij zasedajo v državi komunisti. Nemenoma imenujem te komunisti, ker v bistvu so, ne glede, na to, kako se želijo poimenovati.
    Sprava bi naj dosegla, da sovraštva med narodom ne bi bilo več, da bi participirali v vodenju države sposobni, ne glede na to,kakšnega političnega prepričanja so, a to z betonskimi bloki ne bo doseženo.
    Da so bloki sramota pa priča njihova lokacija.
    Če gre za nekaj, kar je najpomebnejše v državi, za spravo, bi tak spomenik moral stati sredi trga, kateregakoli že, vendar na sredini in bi pričal o tem, da je sovraštva konec. Tako pa so ga sramežljivo umaknili iz središča v kot, v pruncvinkl, kot rečemo Štajerci. Pahorja je sram, da bi postavil spomenik v sredino trga. Pa če je Kongresni trg Jankovićev in ta ne dovoli spomenika v središču, je možno v Ljubljani najti še kakšen trg, ki bi lahko bil povečen spravi.
    Torej lokacija spomenika dovolj zgovorno govori o tem, da je spomenik tralala, tralala in nič več.
    pruncvinki je kotiček, kamo se gredo gospodje olajšati ( pohcati, se tudi reče).

  3. Spomenik vsem žrtvam vseh vojn v Sloveniji je verjetno ta hip največ, kar so izvoljeni predstavniki ljudstva pripravljeni in sposobni narediti za javno izražen univerzalni pietetni odnos do vseh mrtvih, žrtev vseh vojnih in paravojnih spopadov, vseh okupatorjev, vseh totalitarizmov in vseh zločinskih fanatičnih prepričanj, ki zlorabljajo vero ali ideologijo ali nacijo ali razredno pripadnost … kot osnovo za surovi teror in nečloveško nasilje nad drugim in drugačnim, se pravi nad sočlovekom.
    Župančičev verz vsebuje ravno zadostno sporočilo o dragocenosti, dostojanstvu, enkratnosti in nenadomestljivosti vsakega človeškega življenja ter o dokončnosti smrti, ki na ravni temeljne in univerzalne človečnosti nikomur ne daje pravice do kakršnega koli razlikovanja med “našimi” in “vašimi”, med pripadniki “enih” in “drugih” ter do kakršnega koli posmrtnega zlorabljanja “enih” in “drugih” in “tretjih” … človeških žrtev vseh vojn in povojnega terorja “zmagovalcev” ter “poražencev”.
    Spomenik s svojo abstraktno in asketsko belo “praznino”, na katero lahko vsakdo projicira svojo lastno interpretacijo, izjedreno iz osebne in kolektivne izkušnje ter vednosti, seveda nikakor ne streže vse bolj izpraznjeni in mnogokrat z zgodovinskimi dejstvi na laž postavljeni “uradni” mitologiji “zmagovalcev” NOB, revolucije in državljanske vojne, zato ni naključje, da se mu prav ti in njihovi zaslepljeni ideološki, politični in premoženjski dediči z očitnim prezirom, gnusom in sovraštvom najbolj glasno upirajo.

  4. Nobene vrednosti in veljave nimata ta dva kolosa iz betona, ce pomislite, da so ju postavili nedalec stran od princev rdece garde kot so Rozman, Kidric, Kardelj….ce pobijes za svoje interese vec kot 100 000 svojih in nekaj malega okupatorjev,.. bilo bi jih naj okrog 3800 …potem se je zgodila krivica narodu, ki krvavi se danes in ni ga betona, ki bi to zabetoniral za vse vecne case…!

  5. Že dneve pisarim,. beremo komentarje posvečenih in neposvečenih, inovativnih avtorjev.
    Zelo raznolika, evforična, konstruktivna in še neprebojna tematika, ki pa bo enkrat kmalu kulminirala!

    spomenik je tudi pozitiven korak, daleč od tega ,kar bi lahko bil, je pa prevelik, pretežak, predrag in premočan v svojem sporočilu in namenu, da bi ga v bodočnosti lahko spregledovali.

    Spomenik je zaradi nedodelanosti, pomanjkanja dobre volje, pomanjkanja politične moči v Resnici in v Pravici in predvsem v jetičnosti v svoji podstati zaradi strahotnih bremen, ki jih nosijo potomci in nasledniki krvavih rabljev Kajnovskega porekla v slovenskem rodu, zaklet pri samem hudiču in je iz te persdpektive svoje vesoljske in novozavezne sporočilnosti tudi zelo nevaren betonski kolos, ki bo energetsko vpijal tudi hudo negativne energije.

    Seveda jih bo tudi izžareval!

    Če bi bil opazil na otvoritvi ali kdaj kasneje, vsaj dve stari mamici, in zgrbljenega očanca, ki so preživeli komunistično morijo in povojno “svobodo” v osebnem Križevem potu brez primere, kako so nemi in prizadeti v desetletni bolečini prišli k spomeniku stočit solzo s sopkom poljskega cvetja, potem bi dejal, da je spomenik Upanje!

    Tako pa to ni in ne bo. Zelo se bojim, da ne, ker to ne more biti.

    Bo pa stal tam, občasno popacan in popljuvan in vsakič spucan za protokolarne obiske, ko se bodo Levuharji Slovenistana z prvorazrednimi turki in vbio naravnimi brglezi svaljkali v lastnem zosu minljivosti in s kotički zgrbančenih in napetih ustnic sporočali svetu: ” Vidite, mi Slovenci smo, se trudimo, betoniramo v belem, tako, simbolno, kot z živim apnom v Hudi jami naši predniki….!”

    In prvi veliki, ki ga bodo farbali, bo papež Francisco.
    Mala stopnica v pravo smer s preveliko nogo in z velikim kvihtom boljševiške krivde bratovščine krvavih rok ob neizrečenem pomisleku, prosimo vas, dajmo, zmenimo se, da se pokesamo enkrat…! NIČ OD TEGA ! NIČ.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime