Žiga Turk, Siol.net: O strpnosti: pešči, kolaboranti in pacienti

4
Uredništvo

Žiga Turk v svoji novi kolumni razlaga, da je ob svobodi govora pomembno tudi, kako govorimo. Sam je na to ob prejšnjih člankih pozabil, zato to napako sedaj popravlja.

Pravi, da se je do idej drugih mogoče postaviti na tri načine. Lahko zahtevamo, da utihnejo. Ni strpnosti za nestrpne, pravijo slednji. Druga možnost je, da jih ignoriramo in uvedemo prepovedane teme in prepovedane goste. Lahko pa jih skušamo razumeti.

Kot pisec kolumn se z mnenji, ki pogosto odstopajo od prevladujočih, večkrat sooči z ljudmi, ki se z zapisanim ne strinjajo. Pravzaprav takšne celo izziva in se z njimi zapleta v debate. Največkrat na tviterju, redkeje na forumih in pod kolumnami. Včasih te njegove debate spominjajo na pogovor gluhih ali norih, razumevanje se ne poglablja, ampak ostaja brezploden pink ponk besed brez posledic.

Tako vse bolj spoznava naivnost svoje vere, da je dialog z mnenjskimi nasprotniki namenjen poglabljanju razumevanja. Takšni nasprotniki so izjeme. Namesto tega je splet poln sogovornikov, ki jih deli na pešce, komedijante, prevarante, klepetulje, ilegalce in paciente.

Nazadnje je tu še velikanska manjšina sogovornikov – nasprotnikov. Ti se z vami sicer ne strinjajo, a vas skušajo razumeti. Nekateri pa so pripravljeni celo spremeniti mnenje.

Prav nasprotnikov iz zadnje skupine si želi največ.

 

Print Friendly, PDF & Email
DELI

KOMENTARJI: 4

  1. Pogosto se srečujemo s provolakatorji. Ti so toliko nesramni, da ti dvignejo dekl.
    Normalno je, da se klin izbija s klinom.
    Torej na provokacijo se odgovarja s provokacijo.
    Potem sledi odgovor, ta da strupenejši odgovor in razprava preide v obtoževanje in izgubi nit, izgubi dostojnost.
    Zato je potrebono klopko razvozati tako, da najdemo začetek.
    Menim, da je v Sloveniji vse preveč provokacij, ki preraščajo v navado, v strandard in končno se udomačijo. Tako postajamo nenačelna družba.
    Poglejmo si samo štalo v parlamentu.
    Ne mislim na izgvorjeno, mislim na obnašanje poslancev.
    Ti so popolnoma izgubili občutk za dostojnost in se ne znajo vesti.
    V parament hodijo opravljeni tako, kot da so na sindialnem izletu. Trabunjajo samo, da se jih sliši in se ne zavedajo, kaj sploh govorijo. So zamejeni v svoje fevde in menijo, če jih ščiti večina, da lahko počno, karkoli se jim zljubi.
    Tukaj izstopa sveda Levica s svojimi eksmeplarji, ki resegajo vse meje. So moteči celo za vladajoče lutke, ki jih nastavlja mafija.
    Mafija pa jih vzdržuje samo zato, da blebečejo tisto, kar si drugi ne smejo prioščiti. Tako ima Moedendorfer družbo in se ne rabi vedno izpostavljati. Lahko ostaja le specialec, ki ga v ogenj pošljejo tedaj, ko zmanjka štrene ostalim.

  2. APMMB2 7,55
    Zelo dobro ste povedali.

    Res je v parlamentu “nekaj praznoglavcev”, ki govorijo glasno – vendar prazno.
    Hudo je za državo, ko jo vodijo ljudje, ki ne vedo kaj pomeni POŠTENO DELO, ki je nujno za dosego CILJA, ki bo zagotavljal varno in dostojno življenje za vse državljane.

    Stari ljudje so včasih rekli:
    – Da se pogovarjati s pametnim človekom – tudi če je “žleht”.
    – Da se pogovarjati z neumnim človekom, če je po srcu dober.
    – Nemogoče pa je – pogovarjati se s človekom, če je “žleht” in neumen

  3. Kako govoriti ali kako govorimo ! Je to razumeti kot “enako” ? Mislim,da gre za “ogromno” razliko! Žiga Turk je zapisal: “kako govoriti”,uredništvo je “prevedlo” v “kako govorimo”. Za mene je razlika zelo pomembna,kajti “kako govoriti” je neke vrste napotek vsem,kar se mi zdi preveč prepotentno,zapovedujoče,arbitrarno.Neprimerno.
    “Kako govorimo” je veliko bolj primerna oblika informacije opazovalca,ki naj bi naredil analizo.V konkretnem primeru,ko prebereš kolumno-vsebino,gre v bistvu za točno prvo obliko.
    Žiga Turk se je postavil v vlogo “arbitra”,človeka nad,ki ocenjuje vse druge,on pa je nad vsemi ! Bilo bi sicer možno,vendar preveč ambiciozno,kar ne pritiče človeku,ki misli in je prepričan ,da je demokrat.Vsebina in misli njegove kolumne me vztrajno prepričujejo o prepričanem elitnežu z odlično fasado demokrata s pogojem.Če bo tako kot jaz mislim,potem ste lahko celo sogovornik.Sicer je vse v domeni “muhavosti” njegovega razmišljanja,duha.
    Osebno sem prepričan,da bi bil največji dosežek človeka-človeštva uveljavitev ZLATEGA PRAVILA v medsebojnih odnosih na vseh ravneh.Če bi vsaj zmogli razumeti,kaj v življenju pomeni živeti zlato pravilo,bi nikoli ne prišli v skušnjavo postavljati pogoj kako govoriti oz. imperativno to zahtevati.
    In prav to je njegov največji problem in problem v vseh nas.Ne kako govoriti,ampak govoriti.Za govoriti je potrebna demokracija in zlato pravilo.Za “kako govoriti” je povsem drug sistem,ki ruši tudi demokracijo in zlato pravilo. Uboga elita,ki potrebuje “kako govoriti” in za kvazi svobodo govora “sovražni govor”.
    Tam kjer vlada svoboda govora in odgovornost, tam ne poznajo “sovražnega govora”.”Sovražni govor” je tam,kjer svobode govora ni !
    Bolj pomembno od razvrščanja “borcev na družbenih omrežij”,je uveljavljanje svobode govora brez lažne strpnosti in spoštovanja do sogovornika z zlatim pravilom in odgovornostjo.
    Čudno je,kako namerno v demokraciji nočemo zavestno razumeti dejstvo obstoja različnih zornih kotov.
    V ne-demokracijah pa je tako in tako samo “eden zorni kot” in “sovražni govor” !
    Žiga Turk, včasih je tudi v demokracijah bolje biti tiho,kot preveč govoriti.Posebno, če imamo izkušnje iz preteklosti iz ne-demokratičnega sistema.

  4. Osredotočenost vseh svobodoljubnih razprav bi naj bila k vrednotnemu slovenskemu posamičnemu in skupnemu razvoju.

    V nasprotnem primeru bi šlo za razgradnjo naše uspešne duhovne in materialne prihodnosti.

Komentiraj